Fotografija: Mateja Polona Wallas
Manca G. Renko: Živalsko mesto, No! Press, 2024.
Dr. Manca G. Renko je urednica založbe NO!Press, je znanstvena raziskovalka s področja intelektualne, kulturne, transnacionalne, sodobne in moderne zgodovine, zgodovine spola, teorije zgodovin. Je prevajalka in publicistka. Ustanovila je svojo založbo No! Press in izdala zbirko esejev z naslovom Živalsko mesto – Eseji o popularni kulturi, zgodovini in čustvih.
Zbirki osmih esejev je težko določiti skupni imenovalec. A že naslov nakazuje svojevrsten kažipot; prispodoba Živalskega mesta je, kot nam razgrne v Prologu, njen miselni svet, ki nam ga skozi posamezna poglavja razgrinja, ne samo njene miselne slike, temveč tudi notranje svetove; prijateljstva, ljubezni, odraščanja, ljubezni, odnosa do dela itn.
Eseji nastopajo kot samostojna enota in njihova nepovezanost je zgolj navidezna. Res je, da se eseji ne osrediščajo okoli ene same točke ali teme, temveč so ponekod naplasteni; predvsem pa preskakujejo iz teme na temo (Are We Having Fun Yet?), drugje pa je ritem namenoma počasnejši in vsebina izrazito introspektivna (Kot da moram).
Povedano drugače, zadnjega eseja morda sploh ne bi bilo, če ne bi bilo prvega ali kot avtorica zapiše v epilogu: »Veliko je treba povedati o svetu, da sem lahko povedala nekaj o sebi.«
Tu nehote pomislim na status ženske intelektualke in pisateljice, ki pokaže svojo ranljivost, a obenem mora, da bi ta krhkost ostala nedotaknjena (verodostojna) v akademskem in medijskem »patriarhalnem« svetu, najprej pokazati moč intelekta, analitičnega razmišljanja in širino poznavanja tematike.
Tu nehote pomislim, na status ženske intelektualke in pisateljice, ki pokaže svojo ranljivost, a obenem mora, da bi ta krhkost ostala nedotaknjena (verodostojna) v akademskem in medijskem »patriarhalnem« svetu, najprej pokazati moč intelekta, analitičnega razmišljanja in širino poznavanja tematike.
Knjigo esejev odpre prvi esej Are We Having Fun Yet?, ki se osredinja okoli dveh tem in sicer množične zabave in travme. Po avtoričino obe temi stopata z roko v roki, kar opozori v kratkem odstavku takoj za naslovom. Kot bi nas želela opomniti na bistvo eseja, saj se znotraj njega zateka k številnim temam v zgodovini, od mastrubacije nad ženskimi kipi, do odnosa do ženskih teles upodobljenih v umetnosti, prihodom novih tehnologij etc.
»O travmi je nemogoče govoriti, a jo je neznansko lahko reproducirati« zapiše avtorica. Ob tem navede resničnosti šov Wild Wild West v začetku 20 .stoletja, kjer se je množično uprizarjalo smrt indijancev za množično zabavo. Kot zgodovinarka zlahka naniza dogodke in lastna občutja, ki utemeljujejo tezo, da je na eni strani zabava lahko obrambni »coping« mehanizem, s katero ubežimo lastnim strahovom, bolečini, žalosti in ranljivosti (soočenju sami s sabo). Hkrati pa je množična zabava, kot navaja v eseju Osebna zgodovina popa, lahko »predvsem projekcija, prazno platno, »empty vessel«, v katerega vlivamo lastna pričakovanja in občutke«. Tezo utemelji na pop glasbi, ki je po njeno kot pojav izvotljena, a ravno zato všečna ter zmožna absorbirati čustvene projekcije posameznikov. Prav zaradi slednjega pop obstaja zato, da v njem vsakdo prepozna, kar želi.
Na drugi strani pa je prišlo do objektivizacije travme, ki se je sprevrgla v komoditeto. Opazovanje žalosti drugih, njihove ranljivosti je postalo zabavno in vir užitka. Tako avtorica v eseju »Or a least a voice. Of a generation.« oriše izkušnjo svoje generacije in poudari tiste dogodke, ki so jih zaznamovali. Odraščali so med padcem Berlinskega zidu (1989) in padcem dvojčkov (2009), ob tem pa doživeli tako odpiranje prostora in razcvet ekonomije, pa tudi špekulativno ekonomijo, ki je ustoličila marsikaterega prevaranta (Elizabeth Holmes, Anna Delvey, Simon Leviev). Številni filmi, dokumentarci in resničnosti šovi, ki so se v tem času razbohotili, so služili kot orodje za »naslajanje« ob usodah drugih ljudi in so del množične zabave, ki pod svojo strukturo skriva generacijsko travmo.
Gledanje žalosti drugih, njihove ranljivosti je postalo zabavno in vir užitka. Tako avtorica v eseju »Or a least a voice. Of a generation.« oriše izkušnjo svoje generacije in poudari tiste dogodke, ki so jih zaznamovali.
Esej Mnogo dela za nič naslavlja pomen in odnos do dela. Renkova poudarja, da je v sodobnem času potrebno nenehno delati, doma in v službi, se truditi in delati na sebi, na svojem telesu, da bi ohranjali svojo pozicijo v družbi in svoj status. Kot posamezniki smo (nezavedno) prostovoljno postali objekti, na telesih izvajamo številne rutine, drastične postopke, da bi se lahko prikazali kot lepši, mlajši in predvsem uspešnejši. Še posebej to velja za ženske. Avtorica med drugim zapiše: »Ženska se ne rodi, ženska to postane – in vse to napenjanje, drgnjene, špikanje, čiščenje, vlaženje, masiranje in nategovanje bolj kot na skrb spominja na nervozo.«
Ob tem zaključi z mislijo, da je najboljše delo tisto, ki nas čaka onkraj dela. Kako resnično!
V naslednjem eseju Življenje onkraj tradicije se Manca G. Renko dotakne naše prehrane in odnosa do živali. Hrana in prehranske prakse so simbolne in družbene prakse. Tu se z avtorico strinjam. Malce prehitro zaključi le, ko pride do vprašanja prehranskih praks in razrednosti, zlasti vegeterijanstva in veganstva. Upam si trditi, da se omenjena praksa uspešno širi v vse družbene sloje in nagovarja tudi premožnejši sloj. Ne samo ponudba v trgovinah, temveč tudi ponudba v restavracijah postaja enakovredno zastopana. To pa se dogaja ne samo zaradi moralno etičnih ali zdravstvenih razlogov, pač pa tudi zaradi vedno večjega zavedanja posledic, ki jih ima mesnopredelovalna industrija na okolje.
Pri tem pa se mi zdijo mlajše ženske, ne glede na status tiste, ki so znanilke novih trendov in večjega ozaveščanja. Esej je odlično zapisan in odkriva prezrto temo, o kateri doslej nismo veliko govorili, kot na primer o prehrani in spolu.
V eseju A tako pač je: Geniji in pridne punce pisateljica obravnava intelektualno delo žensk, njihovega družbenega statusa; kako je, če se ženska scela posveti delu, ki ga ima rada, je intelektualka, pisateljica. Kult genija se namreč nanaša le na moškega in to Renkova odlično pokaže že na ravni jezika, ko zapiše: »Ko sta v paru pisatelj in pisateljica, žena reče: Moj mož je pisatelj. Mož pravi: Tudi moja žena piše. Otroci povedo: Moj oče piše knjige, in tudi mama jih, včasih.«
Kult genija se namreč nanaša le na moškega in to Renkova odlično pokaže že na ravni jezika, ko zapiše: »Ko sta v paru pisatelj in pisateljica, žena reče: Moj mož je pisatelj. Mož pravi: Tudi moja žena piše. Otroci povedo: Moj oče piše knjige, in tudi mama jih, včasih.«
Zadnja dva eseja Duhovi med nami in Kot da mora se ukvarjata s travmo in njeno pojavnostjo, ki je izmuzljiva, saj se izmika kategoriji jezika. Pri tem pa se vpraša, kako to, da obstaja toliko travme, a zanjo tako malo besed? Zakaj je o njej nemogoče govoriti?
Manca G. Renko pravi, da je travmo težko opisati: » Nihče od nas nima besed, s katerimi bi lahko upovedal lastno izkušnjo, imamo pa vzorce obnašanja, preživitvene strategije, tike in nervoze, v katerih prepoznamo travmo.«
Zbirka esejev Živalsko mesto je na prvem mesto obračun ne samo z zgodovino, temveč tudi z družbo v kateri živimo, z vzpostavljenimi sistemi, ki pogosto omejujejo, preprečujejo in so pogoj za nekatere samoumevnosti. Manca nam te neenakosti razkriva in nas pelje od družbenega k individualnemu, od javnega k intimnemu, od nezavednega k racionalnemu.
