Foto: osebni arhiv Mirjam Dular
V letu 2020 je pisateljica in pesnica Mirjam Dular objavila prvo zbirko fotoverzov. Zbirki sta sledili še druga in tretja, SND – Spoznavanje narave in družbe (2021) ter Lirika (2022), ki sta obe prav tako izšli pri kranjski Layerjevi hiši. Povsem na koncu leta 2024 pa je bila zaključena in v januarju 2025 natisnjena četrta zbirka fotoverzov z naslovom Biotija, ki je izšla pri založbi Hirondelle v Ljubljani.
Izraz “biotija” je skovanka iz besed biografija in poezija, kar sta tudi vsebinska dela knjige, od katerih vsak obsega po 33 pesmi. Neologizem “biotija” nakazuje na (eksperimentalno) igro z jezikom. Poezija temelji na avtoričinem življenju in njenih občutenjih ob prelomnih dogodkih, vendar je resničnost pesniško preoblikovana, osebne zgodbe se transformirajo v univerzalne, umetniške podobe; izkušnje in spomini so prepleteni z introspekcijo v kontekstu okolja, ki pogosto determinira ravnanje, ne pa nujno tudi naših odzivov.
Forma pesmi v t.i. fotoverzu ustreza času, je kot neke vrste objava (angl. post) na družbenih omrežjih – naslov, fotografija in besedno sporočilo, ki pogosto premišljeno naslavlja aktualno družbeno problematiko.
Mirjam Dular je fotoverze objavljala na portalu pesem.si, izvedla je lastni projekt “pesem na dan”, v katerem je 1001 zaporedni dan napisala po eno pesem. Projekt se je iztekel spomladi leta 2022. V zadnjem času se pojavljajo tudi pesniške zbirke drugih avtorjev, kjer so med pesmi vložene avtorske fotografije.
Mirjam Dular je poleg navedenih pesniških zbirk doslej izdala roman z naslovom Hoja po oblakih (2024) ter dve zbirki kratke proze Milina pogovora (2018) in Lahkotnost molka, urok tišine (2024).
Zvézdana
gleda zvezde,
premišljuje stanje.
Zvézdana
opazuje besede
pomni odseve.
Zvézdana
motri morje
čudi pljuskanje.
Spodmol je;
vrti besedam
morje zvezd.
Prva misel ob tvoji pesniški zbirki je igrivost … Nenazadnje Biotija, četrta zbirka fotoverzov, nosi podnaslov Niagara gibko padajočih besed.
Igrivost imam rada. V življenju smo znaten del časa zaskrbljeni in resni, čas nam pa ne glede na to mineva. Igrivost, vendar ne norčavost, daje življenju barve. Večina otrok, ne upam si reči vsi, pa bi si to želela, a nekateri otroci še vedno ne živijo v ustreznih razmerah in okoljih, je primarno igrivih, tekom odraščanja pa se ta igrivost nekam porazgubi. Dobro bi jo bilo ohraniti, skupaj z zvedavostjo in čudenjem. Učenje se začne z igro.
Foto: osebni arhiv Mirjam Dular
Če ti je kot bralki besedilo moje pesmi všeč, če se lahko vsaj delno najdeš v njem, obenem pa ti pusti vtis igrivosti, sem vesela.
Toda pri tem morava pripomniti, da nikoli ne gre zgolj za besedno igro, v pesmih se skriva tudi globlji pomen. Bi se strinjala?
Da, to pa zanesljivo! Larpurlartistično igranje z besedami se mi ne zdi poezija. Kot najbrž še marsikdo, ki je preizkušal pesnika v sebi, sem tudi sama s tem v mladosti nekoliko eksperimentirala, vendar sem kmalu odnehala. Nisem videla pravega smisla v nabiranju besed iz nekega vira, ki bi jih nato zlagala, preurejala v obliko pesmi, iskala pomen.
Ko pišem pesem, je zmeraj nek globlji vzgib ali želja ali ideja nekaj povedati, pokazati, sporočiti. Iz te motivacije se mi ponudijo besede, iz te potrebe iščem izraznost. Naj rečem pesniško: porodijo se mi, torej besede pridejo iz misli, ne obratno.
Ko pišem pesem, je zmeraj nek globlji vzgib ali želja ali ideja nekaj povedati, pokazati, sporočiti.
V pesmi pogosto vpletaš tudi druge jezike, med njimi najraje angleščino. Kako razumeš večjezičnost? Kot dodano vrednost? Kot nek prostor, ki se nadalje razpira?
Jeziki so vznemirljivi, privlači me samosvoja strukturiranost vsakega, sporočilnost, ne nazadnje zven, melodija. Zanimiva je niansna vrzel med tem, ko je nepoznani jezik samo nerazumljivo zvočno valovanje in trenutkom, ko poslušalec razloči posamezne enote govora, torej začenja razumevati sporočilo. Žal sem iz časa usmerjenega izobraževanja, ko smo v gimnaziji imeli manj jezikov, kot jih je bilo prej in po tem, vendar angleščina je bila intenzivna. In bil je, izven šole, tudi znameniti rjavi sedemjezični slovar.
Foto: osebni arhiv Mirjam Dular
Na fakulteti smo precej študirali iz angleških učbenikov, tudi zato, ker slovenskih preprosto še ni bilo za vse predmete. Sledilo je spremljanje revij v angleškem jeziku, sodelovanje s kolegi po svetu, sčasoma prevajanje poljudnoznanstvenih besedil in dokaj naravno tudi branje leposlovja v angleščini. Nenazadnje pa nam sedaj internet že dolgo omogoča vsakdanji stik s tujimi jeziki, z angleškim še posebej.
Zanimivo je raziskovati neprevedljivo oziroma izgubljeno s prevodom. Do neke mere se da vsaj določenih fraz tujega jezika priučiti, jih celo prevzeti v uporabo, še posebej po neposrednih interakcijah z govorci, tudi današnji prevajalniki omogočajo veliko, seveda pa pravega jezikovnega znanja ne morejo nadomestiti.
Zanimivo je raziskovati neprevedljivo oziroma izgubljeno s prevodom.
V pesnjenju nikoli namerno ne iščem izrazov v tujem jeziku, nikoli po sili, naklepno. Mi pa pogosto pridejo na misel sami in kadar se zdi, da se jih ne bo dalo odgnati, da so »nujni«, da bodo okrepili, podali pomen drugače, kot če bi verz v celoti izpisala v slovenščini, jih uporabim, ob tem seveda za vsakega preverim tako pravilnost črkovanja kot pomena. V Biotiji smo se posebej potrudili, da je prav vsaka uporabljena tuja beseda v opombah tudi prevedena. Mislim, da je tako prav in primerno, spoštljivo do lastnega jezika in njegovih govorcev, torej bralcev.
Poleg igrivosti in večjezičnosti se zdi, da je bistvena lastnost tvoje poezije zelo pogosto vprašalna struktura. In spet, vprašanja niso zgolj stilsko in izrazno sredstvo … Zdi se, da tvoje pesmi odražajo hitro spreminjajoči se svet in da vprašanja to hitrost samo še poudarjajo …
Najbrž res. Nekatere direktno, druge indirektno. Pa saj to ni tako nenavadno, veliko je vsepovsod vprašanj, več kot odgovorov, mar ne? Moje pesmi pa odražajo življenje, svet, človeka v svetu, paradokse, s katerimi se srečujemo in ne ponehajo. Vprašanje je, v novoreku, nekakšen “default”, tudi zaradi hitrega spreminjanja, ki smo mu podvrženi neprestano.
Moje pesmi odražajo življenje, svet, človeka v svetu, paradokse, s katerimi se srečujemo in ne ponehajo.
Spominjam se, da sem v nekem hipu v pesmih začela vprašalne povedi zapisovati tako, da jih nisem zaključila z vprašanjem, torej za zaključno ločilo sem postavila piko. S tem sem želela sporočiti, da ne sprašujem, ker bi pričakovala odgovor. Ne gre torej za to, da bi koga spraševala ali da bi od koga pričakovala, želela ali celo potrebovala odgovore.
Ta moja vprašanja so po naravi bolj retorična vprašanja, vprašalna oblika je predvsem povabilo k razmišljanju, češ, ali res vemo, ali smo res prepričani (da vemo)?
Če pogledava danes obstoječe znanje, morava kot posameznici, ne glede na najina ozadja, ugotoviti oziroma, če govoriva v splošnem, vsak posameznik lahko ugotovi, da je bistveno, bistveno več tistega, česar ne ve, kot je tega, kar ve. Pa da ne ponavljam Sokratkovega vem samo, da nič ne vem … Več kot veš, za več vsega, česar ne veš, veš.
Ampak, kako danes sploh še ločimo med vedenjem in našim mnenjem … Je tudi ta drugačna narava do občega, objektivnega poudarjena z vprašalnicami?
Veliko tega, kar predstavljamo kot vedenje, so v resnici samo naša mnenja.
Tudi to sporočam z vprašalnimi oblikami pesmi, da je moja »resnica« samo ena od resnic, relativna, subjektivna interpretacija. Če ti je moje razumevanje, moja artikulacija blizu, ti bo najbrž moja pesem všeč. Če ne, naj te morda kot bralca vzpodbudi, da oblikuješ, iščeš svoje stališče – mnenje, razlago, razumevanje. Ampak s tem trčiva ob veliko večje vprašanje: kdo bere poezijo. Koga nagovarjam k premisleku?
Ampak s tem trčiva ob veliko večje vprašanje: kdo bere poezijo. Koga nagovarjam k premisleku?
Saj, ravno o tem sem te želela povprašati, zdi se, da ves čas korespondiraš z bralcem, bralko, da mu/ji dopuščaš tudi njegovo mnenje, da zgolj odpiraš določena vrata … Si rada v dialogu? Klub temu, da deluješ izrazito samosvoje, ali kot bi dejal eden od bralcev tvoje poezije, izrazita samohodka …
Rada debatiram, seveda. (Nasmeh.) Preko dialoga, izmenjave mnenj se vsakdo lahko veliko nauči, pridobi, odprejo se ti nove možnosti, nove smeri razumevanja, za katere sam morda niti pomislil nisi, da bi bile lahko relevantne. Ljudje nadvse radi premlevamo svoja prepričanja z istomislečimi ali celo sami v sebi, vendar pa, kot je nekoč dejal znanec, od sebe redko izveš kaj novega. In da, poezijo dejansko vidim kot dialog, ne kot monolog. Odkar jo berem, to pa je že kar dolgo, se mi je marsikdaj pripetilo, da bi pesnika pri določenih verzih staršno rada kaj povprašala, bodisi v smislu pritrditve, preveritve ali pa bi želela z njim podebatirati, kaj meni o tem, kar sem sama našla v njegovi pesmi. Spomnim se na primer te izrazite želje, ko sem brala domiselne, igrive, obenem globoke, sporočilno precizne pesmi Wisławe Szymborske. Žal je bila moja želja tedaj že tudi teoretično povsem neuresničljiva, pesnico sem odkrila relativno pozno, ko je bila že pokojna. Ta zakasnitev v širjenju poezije, razkorak med njenim nastankom in našim branjem žal prevečkrat onemogoči vsaj hipotetičen direkten dialog med avtorjem in bralcem. Mislim, da je za to mnogo premalo možnosti. Tudi pesniki so, tako kot pisatelji, znanstveniki in še marsikdo, preveč skriti, zaklenjeni v svojih slonokoščenih stolpih. Če bi mene kdo vprašal, kaj mi je povzročilo neke verze, ali še bolje, če bi mi na primer rekel, »že, že, ampak jaz pa mislim/čutim …« bi z veseljem podiskutirala z njim.
Samohodnost bi sama vzela kot kompliment, kam pripelje, pa ne vem.
Če prav razumem, ne pripadaš nobeni pesniški skupni, pa vendarle, kako se počutiš kot naravoslovka v pesniškem svetu?
Kaj dosti o pesniških skupinah niti ne vem. Ali obstajajo? Ne vem, ali je še tako, kot je bilo nekoč, ko so bile literarne združbe, na primer okrog Nove revije in pred še več leti, ko so se družili in merili npr. avtorji Pesmi štirih ali pa modernisti. No, saj morda pa takšne skupine še vedno so in če so, so morda v njih bolj tisti, ki sodijo med bolj uveljavljene pesnike in, ugibam, izhajajo bolj iz družboslovnih študijev. Najbrž je podobno tudi pri pisateljevanju, tisti, ki pišejo in objavljajo od mladega, so morda bili tudi sošolci s fakultete in podobno, pa se pač poznajo med seboj.
Sicer pa mislim, da smer študija ni ključna za ustvarjanje, za postati ali ne postati pesnik. Izbira študija je pogojena z zelo raznolikimi momenti, morda bi se ob ponovni izbiri odločili za kaj drugega, ali pa nas je, sama sem bila takšen primer, zanimalo več precej različnih področij in nekatera smo morali izločiti, saj se vsemu ni mogoče posvetiti hkrati.
Določena študijska smer, kot je na primer primerjalna književnost, je gotovo lahko pomembna za posameznikovo ustvarjanje na področju leposlovja, nenazadnje se slušatelj preko kurikuluma seznani z vsemi pomembnejšimi dotedanjimi avtorji in literarno-teoretskimi študijami o njih, s samim razvojem področja skozi zgodovino in podobno, ter tako dobi poglobljen vpogled in razumevanje. Zdi pa se mi, da samo študij ne more narediti pisatelja, če ta nima nekega »talenta«, karkoli že to je, še toliko manj se da naučiti pesnjenja, o tem je pisal že Diogen Laertski.
Veliko naravoslovcev piše ali je pisalo pesmi, na primer tudi Jožef Stefan.
Poleg dialoškosti, gibkosti, so tvoje pesmi zelo pogosto tudi humorne. Od kod jemlješ humor?
Humor v besedilu verjetno lahko pride edino iz človeka, ki piše, iz avtorja.
Humor je razbremenitev, druga plat, ki pa ne anulira resnosti dejstev, včasih je ključen za preživetje, sploh v težjih trenutkih. Obenem sili k mišljenju, saj je pogosto indirekten, humorna trditev na prvo žogo deluje nelogična, celo kot antipod tistemu, o čemer govorimo. Humor je priložnost za mentalno telovadbo.
Če si našla humor v moji poeziji, sem tega še kako vesela, če se ti zdi »dober«, še toliko bolj.
V pesmi o Alici je humor tudi zakamufliran, bolj globinski … Lahko komentiraš?
Mogoče gre celo za blago tragikomiko, bridkost, ki preseže sama sebe in zato postane zabavna.
Raje imam zabavno kot pa smešno. Zadovoljna bi bila, če moje pisanje, najsibo poezija ali proza, izpade mestoma tudi zabavno. Ne bi rada pisala dolgočasno ali prisiljeno.
V tvoji poeziji, zdaj govoriva predvsem o Biotiji, se pojavlja vez med pravljično-mitološkim svetom in sedanjostjo. Je to odnos investicije ali inovacije, če uporabim besedno zvezo, ki se pojavi v Dolgi pesmi?
Pravljice so formativne. Jemljemo jih kot samoumevni del odraščanja, kot da so od nekdaj, čeprav so postale splošno razširjene in kot narodno gradivo avtorsko zapisane ne tako zgodaj, ponekod šele v 20. stoletju, v sedanjem času pa že obravnavamo te »stare«, pogosto krute in politično nekorektne zapise stereotipnih zgodb za neprimeren vzgojni material. Sedaj so že nekaj desetletij v modi prijazne in družbeno sprejemljive pravljice za otroke. Sama sem bila obsedena s klasičnimi, grimovskimi pravljicami, v moji »odrasli« knjižni omari je cela vrsta zbirk pravljic in povesti. Mama mi še dandanes pove, kako težko je čakala, da se bom naučila brati, ker sem ji bila ves čas za petami s knjigami v rokah in prošnjami, da mi bere, stokrat znova in znova.
Foto: osebni arhiv Mirjam Dular
Niso me pritegnile samo z domišljijo in čarobnostjo napolnjene zgodbe kot take, ampak so me vznemirjali sami pravljičnimi koncepti, za katere že kot otrok kmalu dojameš, da niso realni, ampak si vseeno tako zelo močno želiš, da bi jih videl delovati. Praprotno seme v čevljih, ki omogoči razumeti govorico živali. Škornji, s katerimi v enem koraku prestopiš gore. Ribica ali karkoliže, kar ti uresniči nemogočo željo, ter druge čudodelne živali. Čaranje na sploh, uroki. Odrešitev s poljubom. Tudi negativni, četudi nerealni pravljični pojavi so me zelo prevzeli in često pretresli. Zrastemo zazrti v nemogoča pričakovanja, polzavedno zaznavamo mite, pričakovanja zvodenijo, se ustalijo v ahetipih, v vsakem primeru ostanejo v nas, asociiramo jih v dejanskosti.
Pravljično-mitološki svet omogoča nenehno inovacijo, nikoli se v resnici ne obrabi, torej velja vanj tudi kaj investirati. Včasih si pa preprosto moramo privoščiti kanček romantičnega.
Ampak ti si pravljice prinesla s seboj v odraslo življenje? Biotija ne bi mogla nastati brez iskrenega čudenja, hahljanja, obračanja perspektiv …
Ni tako čudno, če prinesemo pravljice s seboj v »realno«, odraslo življenje, želja po čudežnem urejanju (krivičnega ali “krivičnega”) sveta je lahko tolažba in moč za vztrajanje. Racionalnost tudi danes ne preseže v celoti pravljično-mitiološkega, to se vzbuja vedno znova, človek je narejen tako, da mora tudi sanjati. Sicer pa sama živim v kar realnem svetu, sem zmerni sanjač. (Nasmeh.)
Posebej vznemirljivo mi je prepletanje meja med resničnostjo in fantazijo. V poeziji se za to lepo da najti prostor, in to brez zavajanja, tako da lahko bralec, ki ga pesem potegne, ves čas sledi liniji pripovedi, mešanju realnega in domišljijskega, in v tem, če mu je všeč, tudi uživa.
Meni je posebej vznemirljivo prepletanje meja med resničnostjo in fantazijo. V poeziji se za to lepo da najti prostor
In ko že govoriva o pravljicah, moram omeniti pomemben prevod, ki smo ga v slovenščino dobili pred kratkim in z njim dodaten vpogled v zgodovino pravljice, Zgodbo zgodb Giambatista Basilejea. Takšna branja me vedno znova uverijo v smiselnost vključevanja pravljičnih elementov v pisanje še tudi dandanes, seveda ob premišljeni uporabi.
Izraz “biotija” je skovanka iz besed biografija in poezija. Kako vizualni&fotografski del dopolnjuje pesmi?
Pojem »fotoverz«, angleško bi se glasil photoverse, sem si izmislila leta 2019. Definicija je objavljena na moji spletni strani (https://www.dular.world/SI/verzi-s-sliko/). Tedaj sem si vzela nekaj časa za guglanje, a izraza na slovenskem delu interneta nisem našla, naletela pa sem na uporabo besede fotoverz na nekem hrvaškem natečaju za povezavo med pesmijo in (foto)ilustracijo. Predlog za novo besedo sem poslala na Frana, povratne informacije nisem prejela.
Moj prvi fotoverz je nastal spontano, na neki poti sem skozi avtomobilsko šipo opazila polje sončnic, ki niso bile obrnjene proti soncu (https://www.pesem.si/a/objava/prikaz/139910/vzajemnost).
Poanta fotoverza je v tem, da fotografija ni ilustracija k pesmi in tudi pesem ni podnapis k fotografiji, pač pa gre za organsko povezavo vizualnega in besednega.
Poanta fotoverza je v tem, da fotografija ni ilustracija k pesmi in tudi pesem ni podnapis k fotografiji, pač pa gre za organsko povezavo vizualnega in besednega.
Dejstvo pa je tudi to, da vedno ogromno fotografiram (s telefonom), pa ne samo lepih, reprezentativnih prizorov, ampak mi to, kar vidim v okolju, tudi »ne-lepe« podobe, često sproži občutek, vzgib, zaradi katerega »moram« točno ta prizor fotografirati. Kasneje se morda iz slikovno zabeleženega občutka porodi pesem.
Ko že omenjaš polja sončnic, si bolj pesnica urbanega ali podeželskega? Ali če vprašam drugače, zakaj ti je pomembno združevati magični svet s sodobnim urbanim svetom?
Ločevanje na urbano in podeželsko se mi zdi nekoliko umetno. Kaj pomeni to v Sloveniji, kjer je največje mesto skoraj vas v primerjavi s svetovnimi metropolami? Najraje imam oboje, mesta s pestro ponudbo kulture in svobodo, da si kot posameznik lahko to, kar si, ter podeželje s tišino in neurbano v smislu večnosti narave, ki človeku omogoči tudi umestitev v minljivosti. Črno-bela razločitev urbanega kot »boljšega« in podeželskega kot »slabšega« se mi ne zdi koristna.
Foto: Mirjam Dular
Človek biološko ni nič kaj dosti drugačen, kot je bil, ko je pred (deset)tisočletji živel »v naravi«. To, kar razumemo pod sodobnim urbanim svetom pa je izkustveno drugačno od primarnega človekovega miljeja. Med drugim v »urbanem« živimo lagodneje, zato nam je všeč in vztrajamo, četudi se vsaj kdaj počutimo odtujeno, privadili smo se na življenje v zaprtih prostorih brez vsakodnevnega stika z zemljo, travo in tako naprej. Zato pa gledamo filme in dokumentarne oddaje, da vidimo in lahko vsaj podoživljamo to, česar ne živimo. Telesu paše udobje urbanega sveta, duša pa hrepeni po pravljičnosti in lepoti, tudi po tistem, čemur pravimo stik z naravo. Te lepote je zunaj, izven štirih sten, polno, to zimo ob temnih večerih, če ni megle ali oblačnosti, lahko celo z ljubljanskega balkona občudujemo Luno, Venero, Jupiter, če ju znamo poiskati tudi Mars in Saturn.
Poezija je primerno, »virtualno« mesto za združevanje pravljičnega in materialnega, imaginacije in stvarnosti, za spočitek. Tu bi se, da se ne bom ponavljala, navezala k že povedanemu pri tvojem prejšnjem vprašanju o povezavi med pravljično-mitološkim svetom in sedanjostjo.
Ali so značilnosti sodobnega sveta vstopile tudi v poezijo ali pa je poezija še eden zadnjih prostorov svobode? “Tudi v pesmih zmaguje daj-dam” zapišeš!
Poezija gotovo je velik prostor svobode. Zadnji, edini? Ne vem, lastna notranjost je večji.
Poezija gotovo je velik prostor svobode.
Nedvomno se sodobni svet, njegova pravila in »pravila«, doktrine, utilitarnost, nenazadnje popredalčkanost, pa tudi to, kar »počnejo drugi« in se nam »ne zdi prav«, v nas prenašajo, premlevamo jih, reflektirajo se tudi v poezijo, če nam je ta način umetniškega izraza blizu. Vedno so se, pesmi iz preteklih časov so pogosto povsem drugačne, imajo drugačno obliko in izraz kot novejše, nosijo druga sporočila, težje jih posvojimo. Vedno pa je poezija (bila) odsev svojega časa, družbe. Kot je to na nek način absurdno, se najbolje vidi ravno pri programski, na primer revolucionarni poeziji, ki se po preteku časa zdi povsem pase, celo smešna, pa je vseeno zapis, dokument zgodovine, v katerem je bržčas pomenila prostor svobode. Poezija, mislim na lirsko, ki sedaj prevladuje, praviloma izraža čustva, človekovo občutenje. Bolj kot je to univerzalno, nadčasovno, trajnejša bo pesem.
Gotovo pa je poleg umetnosti še cela vrsta drugih »prostorov svobode« npr. izvajanje športa, gibanje. Plavanje – voda je zanimiv, pomemben prostor svobode, svojevrsten spoj omejenosti in nekoliko sploščene svobode.
Foto: Mirjam Dular
V pesmih nekajkrat zadeneš ob vprašanje avtoritete. Je zmedenost današnjega sveta posledica pomanjkanja avtoritete? Ali pa, ali v današnji zmedenosti sveta še velja evolucionistični princip, da težimo k boljšemu?
Ne vem, če je zmedenost sveta posledica pomanjkanja avtoritete. Pod avtoriteto si hitro predstavljamo neke trde (družbene) rede, pa patriarhalnost, »pametne« vladarje. Neenakost torej, podrejanje.
Verjamem v red, preprosto zato, ker je lažje delovati, če so pravila jasna, vendar ne v takšnega, kjer se zatira, uveljavlja argument moči namesto moči argumenta. Najlepše bi bilo, če bi bila »avtoriteta« spoj modrosti, ki bi temeljila na znanju in pravičnosti, ki bi priznavala sočutje. Da, težimo k boljšemu, je pa pot precej cikcakasta.
Verjamem v red, preprosto zato, ker je lažje delovati, če so pravila jasna, vendar ne v takšnega, kjer se zatira, uveljavlja argument moči namesto moči argumenta.
To, da napredujemo, da je s časom za večino vedno bolje, je zelo pomembno. Posameznik se za to lahko odloči sam, a je del družbe, ta pa je bolj inertna, če oziroma ko zaide na stranpot, je vračanje v naprej lahko dolgotrajno, direktna in indirektna škoda po nepotrebnem veliki. Pa je kljub številnim stranpotem 20. stoletja danes splošni, pozitivni napredek znaten, denimo v primerjavi s časom izpred sto petdeset let, ko je pri nas približno vsak drugi otrok umrl zaradi nalezljivih bolezni, ki so danes s cepljenjem izkoreninjene ali pa obstajajo učinkovita zdravila.
Ali je današnji svet zmeden? Je bolj zmeden, kot so bili prejšnji? Po mojem mnenju ne, znanja imamo na voljo več kot kdajkoli doslej, tudi splošna stopnja izobrazbe, in dostopnost izobraževanja, je boljša kot kdajkoli prej, da niti ne omenjam neslutenih možnosti in priložnosti, ki jih ravno pri izobraževanju odpira umetna inteligenca. Pa si znanje res želimo imeti, si to želi večina ljudi, se nam ljubi učiti? Pogostnost vznika teorij zarote kaže, da ne.
Morda vseeno poskusim še malo bolj neposredno odgovoriti na tvoje vprašanje, ki je neizprosno neposredno. Ne, več avtoritete ni rešitev za zmedenost sveta, gotovo pa bi k rešitvi veliko prispevalo več medsebojnega spoštovanja, takega preprostega, univerzalno človeškega, ne glede na hierarhije in meritokracije. In več čuta za pravičnost.
Resen problem v sedanjem svetu povzroča ogromna količina razpoložljivih informacij, ki jih je človeku nemogoče sprocesirati in vedno težje je ločevati prave in dobre od izmišljenih in zlonamernih, še toliko bolj v času, ko so družbena omrežja vse bolj podrejena interesom posameznikov in centrov moči, javnost pa verjame, da je najpomembneje biti vključen.
Tvoja poezija se dotika nekaterih klišejskih mest v slovenski literaturi … Kako razumeš medbesedilno navezovanje?
Podobno, kot mi pri pisanju pesmi spontano prihajajo na misel fraze v tujem jeziku, mi pridejo na misel tudi različne besedne zveze, enkrat pregovori ali neke splošne rečenice, drugič npr. verz, ki sem ga prebrala, morda citat, nekaj, kar je v literarnem delu ali kje drugje napisal ali izrekel nekdo drug. Kadar gre za namerno uporabljeni citat drugega, to tudi navedem v opombi. Če pa ne morem ugotoviti, kdo je avtor, vem pa, da sem besede nekje prebrala ali slišala in si jih zapomnila, označim ta del besedila s poševno pisavo. Mogoče bi morala uvesti še dodatna razločevanja, saj s poševno pisavo označujem marsikaj, tudi pogovorne besede, besede v tujih jezikih, pesniško izmišljeni premi govor, pa tudi kakšne lastne posebne poudarke.
Glede medbesedilnosti – ne vem sicer, če izraz dobro razumem – nedvomno vse, kar slišimo, preberemo, vpliva na nas, se v nas melje in pretvarja v razne izpeljave. Če stavek drugega avtorja neposredno uporabimo v svojem besedilu, je vsekakor prav, da jasno označimo, kateri del besedila je izposojen in od koga.
V eni izmed pesmi zelo neposredno spodbujaš bralca/bralko, da se naveže na tvoje pesmi … “Vzemi naslove mojih pesmi / in jih zloži v svoje”, zapišeš … Bi se čutila počaščeno, če bi te kdo citiral?
Nedvomno, kdo se ne bi? Ta dva verza sta bila sicer neposreden odziv na to, ko je sopesnica s portala pesem.si nekoč izdelala takoimenovano »titlico« iz naslovov nekaj mojih pesmi. Zdelo se mi je naravnost imenitno, saj je titlica zvenela res dobro, imela je svoj, nov pomen, lastno sporočilo! In seveda, bila sem zelo počaščena, da si je izbrala ravno moje pesmi oziroma njihove naslove.
Nekatere pesmi so napisane v celoti v angleškem jeziku … Kakšna je izkušnja pisanja v drugem jeziku?
Kot že rečeno, včasih mi kaka fraza pride na misel v tujem jeziku, podobno kot se mladim to dogaja ves čas, mar ne? Tudi v sprotnem govoru se mi to kdaj primeri, ne mislim samo na »ful« in »kul«, pa ne zaradi afnanja, ampak včasih se zdi, kot da ne znam enako dobro izraziti točno tistega sentimenta v slovenščini – no, ali pa se ne potrudim dovolj. Dejstvo je tudi, da so besedni zakladi jezikov različno obsežni.
Teh nekaj pesmi, ki sem jih originalno in v celoti izpisala v angleščini, se je pač hotelo napisati v angleščini, nisem si tega izbrala po kakšnem premisleku. Pri poeziji je ključen navdih, tu je res velika razlika v primerjavi s prozo. Seveda se zavedam, da moje znanje angleščine nikakor ni primerljivo z jezikom nativnega govorca, zato se poskušam glede svojih angleških verzov vsaj na mestih, kjer začutim negotovost, posvetovati.
Pri poeziji je ključen navdih, tu je res velika razlika v primerjavi s prozo.
Nekaj mojih v angleščini napisanih pesmi sem naknadno prevedla v slovenščino, posebej sem se potrudila z This beautiful profile, ki je objavljena v Biotiji. Je kar težko! Proze v angleškem jeziku pa ne bi pisala brez »korektorja«.
Ali slovenščina dobro korespondira z angleščino? Je to, da vpleteš angleške besede med slovenske, nekaj naravnega?
Kot že omenjeno, angleške besede se mi v verze vpletajo same, naravno. Upam, da lahko tako dojame tudi bralec, da se mu vpletanje besed iz angleščine v mojih pesmih ne zdi izumetničeno. Vedno bolj tako tudi pišemo v neformalnih dopisovanjih, vsaj v kratkih sporočilih in mlajši ljudje. Ne glede na to pa je izjemno pomembno skrbeti za slovenski jezik. Zakaj? Ker se v resnici lahko zares izraziš samo v jeziku, ki si ga ponotranjil, torej v maternem ali v jeziku okolja, kjer živiš tako dolgo, morda celo: kamor si se preselil tako mlad, da ti postane kot materni in si v njem sposoben podati vse najdrobnejše odtenke občutenja in razmišljanja. To zares razumemo šele, ko poskusimo v tujem jeziku napisati kvalitetno, razumljivo besedilo.
Pomudiva se še nekoliko pri ljubezni, ki se pojavlja kot ena izmed tem v Biotiji. Je še lahko vzvišena? Zdi se, da je tudi tu nekaj razpadlo …
Ljubezen s svojimi intimnostmi je eden od prostorov svobode, o katerih si spraševala prej. Če je ljubezen nadgradnja zaljubljenosti, ta pa izvira iz biološkega instinkta, se je ne da kar odpraviti, ne bo razpadla, ne more se radikalno izničiti zaradi družbenih sprememb ali pa zato, ker smo se vmes postarali.
A kaj pomeni vzvišena ljubezen? Spoštljivo prijateljstvo med dvema osebkoma? Absolutna ali pa vsaj zelo velika, trajna medsebojna naklonjenost? Sporazumno prilagajanje, vzajemno olepševanje skupne življenjske poti? In še: vzvišena nad čem? Več vprašanj kot odgovorov, kajne? (Nasmeh.)
A kaj pomeni vzvišena ljubezen?
Če se spomniva na vzvišeno ljubezen romantikov – romantični pesniki so mi bili kar precej všeč v mladih letih – ali vemo, koliko je to bilo res(no) občut(en)je, koliko poza, moda, trenutna kaprica, del vsesplošnega prebujanja in novoodprtih možnosti izražanja? Vsakokratna poezija je izraz svojega časa, o tem sva že govorili, vendar – je termin »vzvišena ljubezen« morda iz nekega drugega časa, sicer pa je še vedno in spet »vse v redu«, kot bi rekel protagonist Štoparskega vodnika po Galaksiji? Morda pa lahko govorimo o vzajemni naklonjenosti ter medsebojnem spoštovanju kot osnovi za prijetno življenje (dveh) ljudi in to označimo kot vzvišeno? Ne gre pozabiti, da danes živimo mnogo dalj, ali vsaj večina ljudi živi mnogo dalj, kot so živeli ljudje v času romantike in prej. Dolgost življenja je namreč povezana s količno možnosti in priložnosti, izjemno v daljšem času zlahka obledi, poteče. Ali pa se po večkrat pripeti kaj vsakokrat na novo izjemnega, to je še najimenitneje.
Rada najdem in zapišem v pesmi kakšen natančen izraz ljubeče naklonjenosti, kot npr. v Back to the future, ali pa v pesmih Pascal in This beautiful profile, do neke mere tudi v pesmih Cvetje v jeseni, vendar tam implicitno. Več takšnih pesmi je v mojih prejšnjih treh zbirkah, posebej v Liriki. Ljubezni bo v celoti posvečena moja peta pesniška zbirka.
Zdi se, da se v Biotiji pojavljajo različni govorci. Kako prihajajo do tebe ti glasovi?
To je nekoliko podobno, kot sem opisala prej za pesmi, napisane v angleškem jeziku. Pesem se sama »odloči«, če želi biti povedana v prvi osebi ednine, ženski spol, ali morda v moškem spolu, ali pa v množini, dvojini, ali pa s stališča »vsevednega pripovedovalca«.
Najprej sem to opazila pri kratkih zgodbah. Ugotovila sem, da pripovedovalca ne morem naknadno umetno spremeniti, da bi vsi bili jaz sama, torej prva oseba ednine, ženski spol, zato jih odtlej puščam takšne, kot so se ponudili spontano.
Foto: osebni arhiv Mirjam Dular
Kaj ti ponuja poezija, česar ti proza ne nudi? Sprašujem, ker se mi zdi, da si izrazita pripovedovalka …
Poezija ponuja možnost bolj direktnega, točnejšega izraza. Ima manj omejitev kot proza. V poeziji se lahko bolj razgališ, pa je to manj tvegano kot v prozi.
Ne vem, če sem izrazita pripovedovalka. Če si me tako prepoznala, mi to seveda godi.
Če pa bi se morala sama na vsak način odločiti, bi po nekaj cincanja nabrž rekla, da mi je poezija primarnejša. Kot otrok sem imela zvezek, v katerega sem pisala neke otroške rimanice. Ne spomnim se dediciranega zvezka, v katerega bi v zgodnjem otroštvu pisala zgodbice ali doživetja, resda se v šoli od vsega začetka piše šolske spise, sem pa občasno pisala dnevnike. Veliko sem si tudi dopisovala, tako da so moji kvazidnevniški zapisi raztreseni naokrog, izgubljeni na raznih koncih sveta.
Kot otrok sem imela zvezek, v katerega sem pisala neke otroške rimanice.
Kdo ti je blizu od slovenskih pesnic in pesnikov?
Nevaležno vprašanje, lažje bi mi bilo, če bi me vprašala po tujih. Najprej moram povedati, da moje poznavanje poezije nikakor ni niti šolsko niti sistematično, mnogih pesnic in pesnikov ne poznam, čeprav sem, posebej v študentskih časih, skorajda kompulzivno kupovala pesniške zbirke. Če poezije nekega avtorja nisem zares brala, vsaj enega sklopa pesmi, potem se tudi ne morem opredeljevati, ali mi je blizu ali ne. Izbirala bom torej iz zelo omejene množice, ne izmed vseh. Ti, ki jih bom navedla, so mi, kot si se lepo izrazila, »blizu«, ker sem po takem ali drugačnem naključju naletela nanje in imela priložnost spoznati to »bližino«.
V mladosti Kosovel, Šalamun, tudi Prešeren. Pred leti sem, hvalabogu, našla svojo, gimnazijsko »priredbo« Zdravljice, za katero sem dolgo mislila, da je izgubljena. (Nasmeh.) Močno občudujem vse, ki so si upali, zmogli, znali pisati pesmi pred letom 1900. Potem na primer Minatti, Kocbek. Nekoč sem našla pretresljivo pesniško zbirko Tatjane Soldo. Saša Vegri ima posebno mesto, a tudi zaradi znanstva z njenim sinom. Svetlano Makarovič cenim zaradi vsebine, ki jo sporoča, ne toliko zaradi pesniškega izraza. Mojstrstvo sodobnega soneta Milana Jesiha je – tu moram uporabiti zelo močno besedo – nenadkriljivo. Nekaj časa mi je bil zelo všeč gosti pesniški izraz Iva Svetine. Od najnovejših pa bi naštela Kristino Kočan, Veroniko Dintinjana, Francija Novaka, Anando Boutoute, Heleno Zemljič, Nino Medved. Na poseben način mi je simpatičen Janez Ramoveš, ker piše v poljanskem narečju.
Na koncu sem jih naštela kar nekaj, kajne? (Nasmeh.) Pa sem gotovo pozabila še koga, ki bi ga ravno tako morala navesti.
Dovoli pa, da še enkrat poudarim, da gotovo velikega dela pesniškega ustvarjanja ne poznam ali pa z njim nisem na tekočem.
Moje stališče je, da poezijo »začutiš« ali pa je ne začutiš, ker se pač v neki kombinaciji pesniškega izraza in občutenja najdeš, v drugi pa ne. Ne gre za dobro ali ne dobro.
Lahko rečeva še kakšno besedo o tvojem ustvarjanju? Kako naravoslovka gleda na poezijo, na pisanje poezije?
Pisati poezijo je nekaj neizogibnega, spontanega. Početje povsem brez muke. Meni to na nek način celo ne predstavlja »dela« v standardnem pomenu besede, pa čeprav kakšno pesem pilim in pilim v nedogled, pa mi še vedno ne zveni pravšnja. Nisem prepričana, da bi se človek lahko odločil in se »naučil pesniti«. Izobraziti in izmojstriti, to že.
Vsak lahko napiše pismo, reciva raje e-sporočilo. Ne more pa vsak napisati pesmi, samo močan namen in volja ne zadoščata.
ne pretvarjam jih v pesmi,
same se izpišejo,
lirski subjekt jim botruje;
jaz ohranjam vso energijo.
Ni mi treba tujih knjig
za ustvarjanje;
vse kombinacije črk poznam.
Če sem avtor(ica),
ne vem.
V Biotiji se ves čas odvija avtorefleksija, tudi med najinim pogovorom imam občutek, da skrbno izbiraš besede, si z mislimi celo korak pred menoj …
Da, človek ves čas »tehta« to napram onemu, sebe napram svetu. Da se ne izgubi in da ne odleti. Primerjanje je nekaj zelo naravnega, je tudi osnova za odločanje.
Spomeniki pesnikom, mar ne gre tu za svojevrsten anahronizem?
Spomeniki so v splošnem čudna reč, ne glede na to, komu so postavljeni. Morda so koristni kot opomniki, morda v tem smislu često predragi, še posebej, če se po postavitvi zanje ne skrbi ali če se jih uničuje ali podira, ravno zato je potebno še toliko bolj temeljito premisliti, komu ali čemu jih bomo posvetili.
Se jih pa v tej civilizaciji že dolgo postavlja v vseh družbah in državah in če že, se meni zdi bolje, da so posvečeni pesnikom kot pa, denimo, politikom in vojščakom. V Južni Ameriki v zadnjih letih odstranjujejo spomenike Krištofu Kolumbu. No, saj Slovenija je v tem oziru prav posebna, na osrednjem trgu glavnega mesta stoji spomenik Francetu Prešernu.
Če imaš v mislih mojo pesem, v kateri sugeriram spomenik Srečku Kosovelu, gre za neko moje naključno (samo)spraševanje izpred nekaj let glede njegovega morebitnega spomenika v Ljubljani, saj ga, oziroma informacij, če ga imamo, nisem uspela najti. Kasneje sem naletela na malo upodobitev pesnikovega obraza na obzidju Križank, iz leta 2014. Na internetu pa se še vedno da najti zapis o inštalaciji Algoritem v Tivoliju, a se ne spomnim, da bi jo kdaj videla, pa sem pogosto tam.
Skratka, pod spomenikom Kosovelu sem si predstavljala glamurozno, mistično upodobitev integralov na enem od ljubljanskih trgov. V tistem času sem na neki razstavi po naključju spoznala znanega slovenskega kiparja, s katerim sva se strinjala, da bi bil bron pravi material in po nekaj otvoritvenega vina, ko je beseda že dala besedo, se je navdušil, da bi jih z veseljem izdelal, če bi mu to kdo naročil. Zaenkrat pa je tu le moj fotoverz, ki sugerira možno lokacijo.
Status pesnika, na visokem piedestalu, je stvar preteklosti, toda besede so živa tvarina, še vedno jih oblikujemo, iščemo, vsak zase …
Na Wikipediji, ki je stvar sedanjosti, piše, da je pesnik posvečen človek, glej https://sl.wikipedia.org/wiki/Pesnik.
Nekoč so bili pesniki misleci, glej https://en.wikipedia.org/wiki/Poet.
Je danes del težave tudi v tem, da nas je preveč, ki pišemo pesmi?
In morda premalo tistih, ki bi to poezijo tudi brali?
Besede so tvoji
nežni, ljubogrbi narojenci,
ki jih neguješ, miluješ, ziblješ
s senzibilnimi ustnicami
preizkušaš.
Upam, da ne pretiravam, če rečem, da se v tvoji poeziji odvija neka desekralizacija poezije … Recimo, če grem še nekoliko dlje, to, kako globoke so pesmi, je odvisno od tega, kdo jih bere …
Da, nedvomno je odvisno od bralca, kako razume, kar prebere. Pomen pesmi največkrat ni enoznačen in premočrten. Gre tudi za vprašanje vmesnega prostora med avtorjem in bralcem, za pesnikov izraz, koliko in kako ta resonira v bralcu, ali bralec razbere pesnikove besede tako, in ali jih je pesnik znal tako predočiti, da začuti njegovo občutenje v času pisanja in morebitno nadčasnost, univerzalnost sporočila.
Ko sem nekoč davno bralsko odkrivala Tomaža Šalamuna, sem se od prve pesmi z njegovo poetiko povsem »razumela«. V mojem času je že bil del srednješolskega kurikuluma. Vemo, da je bil v primerjavi z vsemi drugimi sodobnimi slovenskimi pesniki tako drugačen, da nas je potegnil apriori, že s svojo nekonvencionalnostjo, avantgardnostjo, brutalno direktnostjo, skoraj profanostjo izrazov in rabe besed, četudi je kot pesniška »pop zvezda« na koncu postal svojevrsten kliše z množico posnemovalcev. Ko sem ga kasneje, sama še vedno mlada, imela priložnost osebno spoznati, me je posebej navdušilo to, da je bil običajen, rahločuten človek, ne važen ne prevzeten, vznemirjale in skrbele so ga reči, kakršne okupirajo slehernika. Ta »desakralizacija« je bila pomemben uvid, da je še tako slaven posameznik, na primer umetnik, raziskovalec, … v svojem bolj ali manj skritem bistvu samo človek, ranljiv in ranjen, pohodnik v svoji gazi.
Če lahko pod desakralizacijo razumemo tudi to, da postane umetnost, tako kot vednost in spoznanja, naj uporabim splošni izraz, kulturna dediščina, dostopna, približana, omogočena vsem, potem je v tem smislu sedanji čas dober, saj nam to omogoča. Desakralizacija ni nespoštljivost ali ne-občudovanje. Pomeni spust s piedestala na vsem dostopno ravnico, pomeni imeti možnost spoznavanja, razumevanja, pojasnjevanja in pojasnjenosti, kar nas, vsaj malo, umiri in zadovolji. Občutje, ko preberem pesem, ki mi je blizu, je kot pogled na nočno nebo, premazano z zvezdami. Na voljo vsem, odločimo se vsak zase.
