Fotografija: avtoričin zasebni arhiv
Z Eliane El Haber, članico Mladinskega svetovalnega odbora Anna Lindh Foundation (ALF, Youth Advisory Council), sva se srečali na kosilu v Tirani. Na prvi pogled topla, odprta, predvsem pa zelo strokovna in podporna oseba. O njej sem vedela, da prihaja iz Libanona in da je znana po svoji predanosti medkulturnemu dialogu, vključevanju mladih v procese odločanja ter zagovarjanju človekovih pravic. Kot aktivna članica ALF mladinskega odbora sodeluje pri oblikovanju pobud, ki spodbujajo razumevanje in povezovanje med mladimi z različnih koncev Evromediteranske regije.
Njeno delo temelji na vrednotah solidarnosti, enakosti in mirovnega sobivanja. S svojo energijo in vizijo, ki je bila tako zelo opazna tudi na mednarodnem forumu 20. junija v Tirani, si prizadeva graditi mostove med kulturami in generacijami ter krepiti vlogo mladih kot ključnih akterjev družbenih sprememb. V svoji vlogi ni le opazovalka, temveč tudi ustvarjalka rešitev – s svežimi idejami, ki presegajo meje in stereotipe.
Z Eliane sva spregovorili o njenem delu v ALF, o izzivih, ki jih opaža pri vključevanju mladih, ter o tem, kako vidi prihodnost medkulturnega sodelovanja v naši regiji.
Kako se je začela tvoja pot s Fundacijo Anne Lindh in kaj ti osebno pomeni članstvo v Mladinskem svetovalnem odboru?
S Fundacijo Anne Lindh (ALF) sem se prvič srečala maja 2023 na delavnici v Bejrutu, od takrat pa sem sodelovala pri več različnih aktivnostih ALF. Junija 2023 sem prispevala k oblikovanju Programa za mladinsko delovanje v Sredozemlju (Mediterranean Youth Action Programme) na posebni delavnici.
Med aprilom in septembrom 2024 sem sodelovala v nizu posvetov z Evropskim ekonomskosocialnim odborom (EESO), ki jih je organizirala Fundacija Anne Lindh. S tem sem prispevala k pripravi mnenja EESO o vključevanju mladih v civilni in družbeni dialog v sredozemski regiji (EESC Opinion on Youth Involvement in Civic and Social Dialogue in the Mediterranean Region.)
Glas mladih sem zastopala na Evrosredozemskem vrhu 2024 na Malti, na Evrosredozemskem mladinskem dialogu ALF v Bruslju (april 2025) ter na Forumu Fundacije Anne Lindh 2025 v Tirani, kjer sem tudi nastopila na plenarnem zasedanju skupaj s Stefanom Sanninom, generalnim direktorjem EU za regijo MENA, ki vodi prizadevanja EU za oblikovanje novega Pakta za Sredozemlje. Prav tako sem aprila 2025 sodelovala v visokem dialogu z Dubravko Šuico, evropsko komisarko za Sredozemlje.
Če bi morala vse to sodelovanje opisati z eno besedo, bi bila: smiselno. Lahko potrdim, da je Fundacija Anne Lindh resnično zavezana k vključevanju mladih na pomenljiv način – od načrtovanja do izvajanja in vrednotenja – v procesih odločanja in oblikovanja politik. To je prostor, kjer ne gre le za to, da lahko poveš svoje mnenje, temveč da je tvoj glas slišan, cenjen in upoštevan. Tvoje ideje so obravnavane spoštljivo, kot dragocene in vredne razmisleka.
Če bi morala vse to sodelovanje opisati z eno besedo, bi bila: smiselno. Lahko potrdim, da je Fundacija Anne Lindh resnično zavezana k vključevanju mladih na pomenljiv način – od načrtovanja do izvajanja in vrednotenja – v procesih odločanja in oblikovanja politik.
Zakaj verjameš, da je medkulturni dialog danes pomemben – še posebej v svetu, ki ga zaznamujeta polarizacija in nezaupanje?
Ker za vsako politično delitvijo, nasilnim konfliktom ali zamujeno priložnostjo tiči globlji problem: nezmožnost videti drugega kot polnovredno človeško bitje.
Naše kulturne razlike niso ovire – so mostovi. Medkulturni dialog ni idealistična zamisel. Je konkreten korak k miru. Uči nas poslušanja, razumevanja in sposobnosti, da v človeku vidimo več kot le njegov potni list.
V regiji, kjer so mladi iz globalnega juga pogosto izključeni – ne zaradi (ne)zaslug, temveč zaradi politike, vizumskih režimov in nevarnih meja – je medkulturna izmenjava dejanje pravičnosti. Podeljuje dostojanstvo tistim, katerih glasove so utišale sile, ki si jih niso sami izbrali.
Poleg osebnih zgodb to potrjujejo tudi podatki: program Erasmus+ je pokazal, da je 95 % udeležencev izboljšalo medkulturno razumevanje, več kot 90 % pa jih je postalo bolj odprtih in odpornih proti diskriminaciji. Medkulturni dialog zmanjšuje predsodke, gradi zaupanje in postavlja temelje za trajnostno sodelovanje.
Fundacija Anne Lindh in druge organizacije to dokazujejo že leta. Zdaj morajo tudi zaveze EU k kulturi, raznolikosti in medosebni izmenjavi dobiti konkretno podporo – še posebej za mlade po vsem Sredozemlju.
Kajti če lahko dialog vrne upanje vsaj enemu mlademu človeku, ki ga je pregnala vojna, ali pa je bil utišan zaradi meje, oziroma je bil oropan prihodnosti, potem ni le pomemben. Je nujen.
Na mednarodnem forumu v Tirani si omenila, da je medsebojno prepoznavanje kot človeških bitij ključno za gradnjo miru. Kako nam lahko kulturni dialog pomaga, da drug drugega znova »vidimo kot ljudi« – kljub mejam in različnim ozadjem?
Kulturni dialog nam pomaga, da drug drugega znova vidimo kot ljudi – tako da presežemo medijske naslovnice, stereotipe in meje. Omogoča nam, da srečamo resnične ljudi z resničnimi zgodbami, čustvi in sanjami.
Ko skupaj obedujemo, si delimo tradicije in izkušnje, se zgodi nekaj izjemnega. »Drugi« postane oseba. Oznaka drugega dobi obraz. In prostor med nami, ki je bil prej poln nezaupanja, postane prostor možnosti.
Ko skupaj obedujemo, si delimo tradicije in izkušnje, se zgodi nekaj izjemnega. »Drugi« postane oseba. Oznaka drugega dobi obraz. In prostor med nami, ki je bil prej poln nezaupanja, postane prostor možnosti.
Prek Fundacije Anne Lindh in evrosredozemskih prostorov sem se naučila, da medkulturna izmenjava ni le učenje dejstev. Gre za gradnjo empatije. Za odkrivanje, kako drugi pozdravljajo, žalujejo, praznujejo in sanjajo. Za spoznanje, da lahko spoštovanje, ljubezen ali uspeh opredeljujemo različno, a da vsi nosimo isto človeško potrebo: biti viden in slišan.
V svetu, kjer nasilje, razseljenost in razdvojenost ljudi pogosto zreducirajo na številke, kulturni dialog vrača dostojanstvo. Opominja nas, da za vsako statistiko o migracijah stoji družina, za vsakim območjem vojne otrok, ki še vedno upa, da bo živel svojo prihodnost.
Mir se ne gradi v pogodbah ali sejnih sobah. Gradi se v učilnicah, skupnostih in izmenjavah, kjer ljudje sedijo drug proti drugemu – ne kot sovražniki ali tujci, ampak kot soljudje.
Kulturni dialog nas ne uči le strpnosti. Uči nas prepoznavanja. In prepoznavanje je prvi korak k zdravljenju, k ponovni gradnji zaupanja, k odločitvi za mir – ne le kot ideal, temveč kot skupno, živo izkustvo.
Na mednarodnem forumu si razmišljala o vrednosti pogovorov iz oči v oči. Kaj po tvojem mnenju izgubimo, ko dialog postane abstrakten ali simboličen namesto oseben?
Ko dialog postane abstrakten ali simboličen, tvegamo, da izgubimo ravno tisto, kar mu daje smisel: povezanost.
V simboličnih ali visokoletečih okoljih pogosto govorimo o ljudeh, v imenu ljudi ali pa se sklicujemo na vrednote, kot so vključenost, pravičnost ali mir. A brez neposrednega človeškega stika – brez zgodb, čustev in življenjskih izkušenj – lahko te besede postanejo prazne. Pogosto omenjamo »mlade«, »migrante« ali »globalni jug«, a pozabimo, da to niso abstraktne skupine. Gre za posameznike z imeni, spomini, upanji in strahovi.
Pogosto omenjamo »mlade«, »migrante« ali »globalni jug«, a pozabimo, da to niso abstraktne skupine. Gre za posameznike z imeni, spomini, upanji in strahovi.
Pogovori iz oči v oči nas prizemljijo. Spomnijo nas na ton, ki spremlja izrečene besede, na govorico telesa, ki stoji za soglasjem ali zadržanostjo, na človečnost, ki je v ozadju vsakega mnenja. Ko sedim nasproti nekomu in si ne izmenjujeva le idej, temveč tudi smeh, očesni stik, tišino, celo nestrinjanje – takrat se ustvari nekaj resničnega. Zaupanje ne raste iz uradnih izjav. Raste v tihih trenutkih med ljudmi, ki si upajo prisluhniti drug drugemu.
Ko dialog ostaja simboličen, pogosto utrjuje obstoječe hierarhije. Govorijo tisti z močjo. O tistih, ki je nimajo, se govori. Ko pa dialog postane oseben, se lahko te hierarhije začnejo rahljati. Začnemo se gledati ne skozi politične kategorije, temveč kot soljudje.
V času, ko se polarizacija in nezaupanje poglabljata, ne potrebujemo več izjav solidarnosti. Potrebujemo prisotnost. Očesni stik. Skupne obroke. Pogovore, v katerih nekdo reče: »To je moja zgodba,« in drugi odgovori: »Vidim te.«
V času, ko se polarizacija in nezaupanje poglabljata, ne potrebujemo več izjav solidarnosti. Potrebujemo prisotnost. Očesni stik. Skupne obroke. Pogovore, v katerih nekdo reče: »To je moja zgodba,« in drugi odgovori: »Vidim te.«
To je tisto, kar se izgubi v abstrakciji: možnost preobrazbe. Takšne, ki se zgodi samo takrat, ko ljudje nehajo govoriti o drugih in začnejo govoriti drug z drugim.
In prav tam se začne resnični mir.
Katere so največje ovire, s katerimi se soočajo mladi pri poskusu sodelovanja v dialogu, bodisi logistične, politične ali družbene?
Ovir je veliko – in so težke.
Najprej so tu logistične prepreke: vizumi, omejitve glede potovanj in nevarne meje. Mladi iz južnega Sredozemlja so pogosto izključeni iz prostorov dialoga – ne zato, ker ne bi imeli idej ali znanja, ampak ker njihovi potni listi ne dopuščajo, da bi sploh bili tam. Ne štejem več, kolikim nadarjenim študentom in mladinskim voditeljem so ušle priložnosti samo zato, ker niso pravočasno dobili vizuma, si niso mogli privoščiti potnih stroškov ali pa zaradi nestabilnosti niso mogli zapustiti svoje države. To so nevidni zidovi, ki utišajo glasove, še preden sploh dobijo priložnost spregovoriti.
Potem je tu še vprašanje financiranja. Tudi kadar so mladi povabljeni, pogosto nimajo sredstev, da bi se dogodka udeležili, sledili nadaljnjim aktivnostim ali uresničili ideje, ki jih predlagajo. Sodelovanje ne bi smelo biti privilegij. Moralo bi biti pravica.
Potem je tu še vprašanje financiranja. Tudi kadar so mladi povabljeni, pogosto nimajo sredstev, da bi se dogodka udeležili, sledili nadaljnjim aktivnostim ali uresničili ideje, ki jih predlagajo. Sodelovanje ne bi smelo biti privilegij. Moralo bi biti pravica.
Soočamo se tudi s političnimi in družbenimi ovirami, kot so rasizem, simbolna vključenost, stereotipi in predsodki. Prepogosto so mladi iz marginaliziranih regij povabljeni, da govorijo – a ne tudi, da bi jih slišali. Povabijo jih, naj delijo zgodbe, ne pa, da bi soustvarjali odločitve. Njihova prisotnost je simbolična, ne pa strukturna. In to ustvarja globoko razočaranje.
Na koncu pa je tu še čustveni davek. Poskušati sodelovati, medtem ko nosiš kolektivno travmo, preživiš vojno ali se vsakodnevno soočaš z negotovostjo, je izčrpavajoče. Veliko mladih ni le izključenih iz sistemov – ti sistemi jih tudi izčrpavajo.
In vendar – kljub vsemu – se pojavimo. Ker verjamemo v vrednost tega, da smo slišani in videni. A prava vključenost se začne pri odstranjevanju teh ovir. Ne pomeni le povabila mladih za mizo, ampak tudi zagotavljanja, da do te mize sploh lahko pridejo, da lahko govorijo svobodno in da so del odločitev, ki so zdravilne za njihovo preteklost, oblikujejo njihovo sedanjost in določajo njihovo prihodnost.
Kakšno sporočilo bi posredovala institucijam in odločevalcem, ki pravijo, da podpirajo vključevanje mladih, a jim v resnici ne omogočijo pravega dostopa ali moči?
Naj začnem takole: nihče mladim ne daje moči. Z njo smo rojeni.
Vloga institucij – naj bodo to izobraževalne, vladne ali iz civilne družbe – ni, da nas opolnomočijo, temveč da nam pomagajo prebuditi moč, ki je že v nas. Ustvariti morajo prostore, kjer jo lahko prepoznamo, razvijamo in uporabimo za spremembo.
Če trdite, da podpirate vključevanje mladih, a tega ne financirate, ne gradite struktur, ne poslušate, ne delite znanja in ne ustvarjate smiselnih priložnosti, potem mladih ne podpirate. Ukvarjate se z »youth-washingom« (navidezno vključevanje mladih). In to ni le neetično – je tudi zamujena priložnost.
Če trdite, da podpirate vključevanje mladih, a tega ne financirate, ne gradite struktur, ne poslušate, ne delite znanja in ne ustvarjate smiselnih priložnosti, potem mladih ne podpirate. Ukvarjate se z »youth-washingom« (navidezno vključevanje mladih). In to ni le neetično – je tudi zamujena priložnost.
Na podlagi let svojih izkušenj – kot mlada oseba in kot nekdo, ki dela z mladimi – lahko to rečem samozavestno: ko izključite mlade iz pogovora, izgubljate vi. Prisotnost mlade osebe v prostoru ni usluga njej. Je dodana vrednost za vas.
Ne bom več razlagala, zakaj si mladi zaslužijo sedež za mizo. Ne bom več upravičevala njihove pravice, da sodelujejo pri odločitvah, ki oblikujejo njihova življenja. Mladi nismo demografska skupina, ki jo je treba upravljati. Smo soustvarjalci rešitev.
Zato vam postavljam izziv. Vzemite eno uro svojega časa. Obiščite univerzo. Sedite s skupino študentov. Pogovarjajte se z njimi. In kar je najpomembnejše – poslušajte.
Spomnili se boste, zakaj to počnete.
Da, mladi so čustveni. So ambiciozni. Tvegajo. In to je točno tisto, kar svet danes potrebuje.
Ker smo ob tem, ko smo postali preveč pragmatični, preveč politični, preveč diplomatski in preveč korektni, pozabili na nekaj temeljnega za našo človeškost: na čustva. In prav čustva so gorivo za pogum, ustvarjalnost in pripravljenost, da izzovemo obstoječe stanje.
Resnična vključenost ni simbolična. Je strukturna. Je financirana. In si jo je treba prislužiti z zaupanjem.
In za konec, če pogledava v prihodnost: kako si predstavljaš pravično in skupno prihodnost Sredozemlja – in kakšno vlogo bosta po tvojem mnenju pri njenem oblikovanju igrala kultura in mladina?
Pravična in skupna prihodnost Sredozemlja je takšna, kjer nihče ni izključen zaradi kraja rojstva, potnega lista ali zaradi tega, s katere strani morja prihaja. To je prihodnost, kjer svoboda gibanja, dostop do priložnosti in pravica do dostojanstva niso privilegiji, temveč zagotovljene pravice.
Pravična in skupna prihodnost Sredozemlja je takšna, kjer nihče ni izključen zaradi kraja rojstva, potnega lista ali zaradi tega, s katere strani morja prihaja. To je prihodnost, kjer svoboda gibanja, dostop do priložnosti in pravica do dostojanstva niso privilegiji, temveč zagotovljene pravice.
To je regija, kjer se odločitve ne sprejemajo le v sejnih sobah, ampak tudi v učilnicah, skupnostih in skozi resničen dialog. Kjer mladi niso le vprašani za mnenje, temveč so-vodijo, so-ustvarjajo in so-delijo rešitve, ki vplivajo na njihova življenja.
Kultura bo srčni utrip te prihodnosti. Ne bo obravnavana kot sekundarno področje politike, temveč kot močna gonilna sila pravičnosti, dialoga in zdravljenja. Kultura povezuje tam, kjer politika razdvaja. Ohranja naše skupno izročilo in ponuja orodja za oblikovanje novih pripovedi – takšnih, ki temeljijo na medsebojnem spoštovanju in spominu, ne pa na sumničenju in strahu.
Mladi bodo pripovedovalci zgodb, graditelji mostov in arhitekti te prihodnosti. Izzivali bodo obstoječe stanje, sprejemali ustvarjalna tveganja in od institucij zahtevali odgovornost. Njihova čustvena inteligenca, digitalna pismenost in čezmejna solidarnost bodo oblikovale politike, ki bodo vključujoče, etične in globoko človeške.
A to se ne more zgoditi brez strukturne podpore. Financiranje, varna mobilnost, dostop do duševnega zdravja in politična volja niso nekaj sekundarnega – so nujni, če želimo potencial pretvoriti v napredek.
Pravično Sredozemlje je takšno, kjer je kultura zaščitena, raznolikost slavljena in kjer mladim zaupano, hkrati pa se jih obravnava kot enakovredne – ne jutri, ampak danes.
Kajti ko vlagamo v kulturo in mladino, ne ohranjamo le duše Sredozemlja – oblikujemo regijo, ki ni zaznamovana z razdeljenostjo, temveč s skupno usodo in čudovitim morjem, ki nas povezuje.
