Erica Johnson Debeljak: »Samo seks«, Mladinska knjiga 2025
V zadnjem času so teme, povezane z izkušnjami žensk, vse bolj aktualne, saj so bile v literaturi dolgo časa spregledane in zatajevane: od pričakovanj, ki spremljajo postopke umetne oploditve (Pričakovanja, Anja Mugerli), nasilja do ženskega telesa (Aleksandra Kuči, Noč, ko je preplavala reko) ali žensk v perimenopavzi (All fours, Miranda July). Doživljanje starejše ženske pa je najbolje opisala Slavenka Drakulić v knjigi Skrita ženska. Tu je avtorica postavila tezo, da ženska v zadnjem življenjskem obdobju postane nevidna. V nevoljo jo spravlja pogled na spremenjeno telo, strah jo je nemoči, zdravstvenih težav, pa tudi osamljenosti in samote. Erica Johnson Debeljak se v avtofikcijskem romanu Samo seks odločno postavi po robu ženski nevidnosti in oriše šedesetletno žensko, ki je vročekrvna, divja in željna avanturizma.
Erica Johnson Debeljak se v avtofikcijskem romanu Samo seks odločno postavi po robu ženski nevidnosti in oriše šedesetletno žensko, ki je vročekrvna, divja in željna avanturizma.
Erica Johnson Debeljak se je rodila v San Franciscu, študirala je v New Yorku in se leta 1993 preselila v Slovenijo, kjer je razvila bogato kariero kot pisateljica, publicistka in prevajalka. Prvo knjigo esejev z naslovom Tujka v hiši domačinov je objavila leta 1999. Sledile so knjige: Srečko Kosovel: Pesnik in jaz (2004), zbirka kratkih zgodb Tako si moj (2007), memoaristika Forbidden Bread (2009) in Prepovedani kruh (2010) ter romana Antifa Cona (2012) in Tovarna koles (2015). Napisala je poglavitni esej in souredila knjigo Saj grem samo mimo – Razglednice Aleša Debeljaka (2018). Za knjigo leta 2021 je bila razglašena Devica, žena, vdova, prasica (2021).
Poglavitno vprašanje knjige, ki je ujeto tudi v naslovu, je: ali obstaja za ženski užitek brez navezanosti, torej ljubezni? So ženske zmožne pogosto menjati spolne partnerje, ne da bi pri tem občutile potrebo po zaljubljanju? Pri opisovanju spolnosti torej vstopamo na področje stereotipnosti, ženska je navadno opisana kot objekt poželenja ali kot pasivna žrtev. Kako torej misliti o spolnosti po žensko?
Poglavitno vprašanje knjige, ki je ujeto tudi v naslovu, je: ali obstaja za ženski užitek brez navezanosti, torej ljubezni? So ženske zmožne pogosto menjati spolne partnerje, ne da bi pri tem občutile potrebo po zaljubljanju?
Erica Johnson je napisala roman, ki se osredotoča na junakinjo, šedesetletno žensko, ki ne živi kot pasivna žrtev, temveč kot aktivna raziskovalka svoje spolnosti. Namesto da bi čakala na dogajanje, sama postavlja pravila in raziskuje različne oblike užitka – od neosebnih zmenkarij na spletnih platformah do pristopov, ki kljubujejo tradicionalnim pričakovanjem. S tem ruši zastarele binarne nasprotnosti, kot so: moško proti ženskemu, dominacija proti podrejenosti ter subjekt proti objektu, in izpodbija patriarhalne predstave, kjer je strast običajno pripisana le moškim.
Poleg sodobne pripovedi avtorica v roman spretno vpleta tudi bogat mitološki okvir, ki ga strukturira s tremi grškimi boginjami: Meduzo, Perzefono in Afrodito. Roman torej ni samo literarna pripoved, ampak je tudi izlet v zgodovinskost in mitologijo.
Roman torej ni samo literarna pripoved, ampak je tudi izlet v zgodovinskost in mitologijo.
Meduza, kot edina umrljiva boginja, simbolizira preobrazbo in osamljenost, ki jo prinaša staranje. »Zakaj je Meduza postala klasična ženska pošast?« se vpraša avtorica in takoj zatem ponudi odgovor v obliki vprašanja: »Preprosto zato, ker je starejša ženska, nič več mlada in lepa, ne subjekt, nikoli subjekt, in ne več vredna, da bi bila objekt?«
Živimo torej v času, ko je družba obsedena z mladostjo, ki jo je potrebno stalno ohranjati, za kar ženske porabijo veliko sredstev, denarja in časa. Kaj se torej zgodi, ko se starejša ženska zaželi užitka?
Junakinja zaprosi hčerko, da ji nastavi profil na platformi za zmenkarije. Namesto da bi čakala na dogajanje, sama postavlja pravila in aktivno raziskuje različne oblike intimnosti, s čimer nasprotuje stereotipu pasivne žrtve. Spletišča pa so tudi polna prevarantov; na družabnih omrežjih obstaja množica moških goljufov, pa tudi obupanih starejših žensk, ki za pozornost in virtualno bližino pošiljajo denar svojim iluzornim ljubimcem. A njena junakinja ostaja pazljiva, a tudi drzna.
Namesto da bi čakala na dogajanje, sama postavlja pravila in aktivno raziskuje različne oblike intimnosti, s čimer nasprotuje stereotipu pasivne žrtve.
V osrednjem delu se dotakne mita o Perzefoni in postavi vprašanje o iskanju lastne spolnosti in samostojnosti, kljub mitu o njeni ugrabitvi in življenju pod zemljo.
Tu Johnsonova opozori na dolgo zgodovino lastninjena ženskega telesa (žensko telo ni nikoli njeno, vedno je od nekoga drugega), pa tudi drugih nasilnih dejanj, ugrabitev, posiljevanj. Kaj, če si je Perzefona želela oditi od mame in najti svojo lastno seksualnost? Če si je želela užitka in samostojnosti?
To podkrepi z raziskovalnim dejstvom, da si ženske enako želijo seksa kot moški in da znajo v njem uživati. In ker je žensko telo polno skrivnosti, nenadnih vzburjenj, predvsem pa nihajoče (ne konstantno kot moško), je bilo od nekdaj percipirano kot nekaj skrivnostnega. »Torej so ženske nevarne, obremenjene s seksom, nepotešljive, daleč bolj libidinalne kot moški.«
Johnsonova zapiše, da je moške v resnici ženskega užitka strah.
Johnsonova zapiše, da je moške v resnici ženskega užitka strah.
Roman Samo seks nas torej popelje v svet, kjer starejše ženske zavestno prevzemajo nadzor nad svojo spolnostjo in identiteto. Namesto da bi se podrejale družbenim pričakovanjem o mladosti in lepoti, junakinja odpira nov prostor za razmislek o tem, kako lahko ženska uživa brez ljubezni. Avtorica tako na prefinjen, humoren in hkrati kritičen način poziva k razbijanju zastarelih norm in odpira vprašanja, ki so dandanašnji izjemno aktualna.
