Fotografija: ustvarjeno z umetno inteligenco
Valerija je stala ob oknu v Adelinini sobi in zrla na parkirišče pred blokom. Še nekaj minut je manjkalo do štirih. Vedela je, da bo Vlado vsak čas tukaj, kajti točnost je bila njegova odlika do te mere, da je postala že nekaj grozljivega. Obseden je bil s časom. Človek, ki se ni držal dogovorjene časovnice, je bil zanj brez vsakršne vrednosti, popolna zguba, zavoženec.
Človek, ki se ni držal dogovorjene časovnice, je bil zanj brez vsakršne vrednosti, popolna zguba, zavoženec.
S tem je obremenjeval tudi Valerijo, ki se ji občasno ni izšlo, kar je načrtovala. Ni mu bilo prav, če je prišla iz službe pet minut pozneje, kot je napovedala, ravno tako ni bilo prav, če je prišla prej, kot je predvidevala. Kazalo je, da se pred časom sploh ne sme prikazati na vratih, kajti izgubil je živce in zabavljal in godrnjal čez njeno neorganizirano delo, na zapravljanje časa, zato je bilo v šolstvu vse narobe, zakaj štrajkajo, ko pa je še polno neizrabljenih sivih con, kamor se pogreza denar, čas in znanje zaposlenih. Ko bi njemu dali možnost, bi vso to zmešnjavo spravil v red v dveh mesecih. Četrtino zaposlenih bi odpustil, ostali pa bi res delali in ne kradli čas in denar davkoplačevalcev. Ko je začel govore na to temo, se je Valerija izklopila, kajti z zagovarjanjem lastnega dela mu ni prišla niti do vrha narta, kaj šele do kakšnega bistvenejšega dela. Naučila se je molčati in nevihta je minila čez kakšno uro, najkasneje takrat, ko je na mizo postavila večerjo.
Seveda se tudi tokrat ni izneveril svoji točnosti. Dobra minuta je manjkala do štirih, ko ga je videla izstopiti iz svojega avta na parkirišču. Z njim je bil eden od odvetnikov, ki je delal v njegovi odvetniški pisarni. Ko je pozvonil, je ura na Valerijinem telefonu kazala točno štiri. Odprla je vrata in vstopila sta, urejena do zadnjega lasu na glavi, kot da sta prišla predstavljat modne trende v poslovnem svetu in ne samo po preostanek Vladovih stvari v njenem stanovanju.
Vlado je ob vstopu hladno skeniral Valerijino postavo in se po brezosebnem pozdravu takoj odpravil v kuhinjo. Točno je vedel, kaj išče. Na najbolj visoki polici v omari je iskal temnomodro žametno škatlo, kjer je bil shranjen srebrni jedilni pribor, ki ji ga je pred leti podaril za rojstni dan. Že takrat se je na spletu pozanimala o ceni, ki jo je presenetila, zdela se ji je pretirano visoka, predvsem je bila vrednost darila za rojstni dan po njeni oceni neprimerna za standard, ki sta ga vzdrževala. Jedilni pribor v slogu Ludvika XV. z značilnimi rastlinskimi motivi razporejenimi v harmonično asimetrijo je bil res čudovit. Takrat je bila cena celotnega seta petdeset tisoč eurov, danes je gotovo še višja.
Jedilni pribor v slogu Ludvika XV. z značilnimi rastlinskimi motivi razporejenimi v harmonično asimetrijo je bil res čudovit. Takrat je bila cena celotnega seta petdeset tisoč eurov, danes je gotovo še višja.
Spraševala se je, zakaj in komu kupiš nekaj takega za rojstni dan. Ni si mislila, da je Vlado tako premožen in si lahko privošči tako drago in dragoceno darilo za kogarkoli. Namesto veselja je v ta jedilni pribor le dvomila. Vlada ni spraševala, kaj ga je napeljalo na odločitev za nakup, saj je vedela, da nima smisla, odgovore je skušala poiskati sama.
Uporabila ga je enkrat samkrat in to na Vladovo željo, ko je na večerjo povabil svojega partnerja v pisarni in njegovo ženo. A Ludvik XV., kot je pri sebi imenovala to, v žamet zapakirano bogastvo, je bil zdaj na novi lokaciji, preselila ga je skupaj z ostalo svojo lastnino.
Naj išče.
Z njegovo jezo se bo spopadala sproti.
Vlado je dvakrat zdrsel z roko po celi polici in ko tudi drugič ni zatipal škatle, se je obrnil v iskanju Valerije, ki se je takoj, ko je ugotovila, kaj Vlado išče, umaknila v Adelinino sobo in čakala.
»Kje je Ercuis Rocaille,« je svoj mračni pogled zapičil v Valerijo, ki je slonela na polici ob oknu in ga mirno opazovala.
»Misliš Ludvika XV.? Odnesla sem ga, saj je bilo to darilo zame, če se ne motim, za petintrideseti rojstni dan.« Pri tem mu je zrla naravnost v oči, ne da bi se zganila ali z glasom pokazala, kaj se dogaja v njej.
»Takrat je bilo darilo, zdaj pa ni več. V teh razmerah ni več darilo,« je s stisnjenimi zobmi sikal Vlado in se ihtavo ustopil prednjo.
»Torej to ni bilo darilo, ampak neke vrste plačilo za molk in gledanje v stran,« je iz Valerije butnilo provokativno vprašanje, preden je dobro premislila, kaj pomeni in kam lahko zapelje njuno komunikacijo. Na to ni bila pripravljena, njena reakcija je bila povsem spontana. Ni ji prišlo na misel, da bo hotel nazaj darila, ki jih je dobila od njega v času njune zveze.
Se bo spomnil tudi na biserno ogrlico? Ta je tudi imela visoko ceno, zagotovo, le da tega ni preverjala.
Bila je peta obletnica njune zveze in čisto je pozabila na to. Takrat ji je Vlado še dišal, vsaj občasno, ko se ji je približal, je začutila njegov prijeten, najprej sladek, rožnat in na koncu rahlo kiselkast vonj po zrelem grozdju. Tudi tisti večer ga je zavohala, ko se ji je od zadaj približal v kuhinji med pospravljanjem po večerji. Poljubil jo je in ji med objemanjem izročil škatlo za nakit. Bila je precej velika in takoj je vedela, da je v njej verižica ali ogrlica. Stisnilo jo je pri srcu, ker se sama sploh ni spomnila na ta dan, imela je slabo vest. Ko jo je zagledala, je morala sesti. Ničesar ni pričakovala, sploh pa ne ogrlice, kjer sta bila dva niza enakih belih biserov spredaj speta s tremi pravokotnimi ploščicami iz belega zlata. Na obeh stranskih so bili po trije majhni biseri. Bila je čudovita, prava umetnina.
Bila je peta obletnica njune zveze in čisto je pozabila na to. Takrat ji je Vlado še dišal, vsaj občasno, ko se ji je približal, je začutila njegov prijeten, najprej sladek, rožnat in na koncu rahlo kiselkast vonj po zrelem grozdju.
Danes ve, da je takrat poskušal v njej zbuditi slabo vest in si tako narediti več prostora za svoje… ni vedela, kako naj poimenuje njegove zločinske dejavnosti, njegovo uničevanje družine, njene hčere… in ga je tudi dobil. Še dolgo časa po tem večeru, je bila biserna ogrlica za Valerijo dokaz Vladove ljubezni in predanosti skupnim ciljem. Ko jo je kakšna stvar v njunem odnosu zmotila, se je spomnila nanjo in njen lesk je zastrl jasno sliko dogajanja okoli nje.
Takrat je imela slabo vest, danes jo je sram, da se je pustila pretentati siju biserov.
»Kje imaš biserno ogrlico? Tudi to hočem nazaj,« je zdaj Valerijo predramil rezek Vladov glas.
Še vedno je stal pred njo in jo gledal zviška kot smet, ki se je znašla pred njim na poti.
»Mislila sem, da so to moje stvari. Ničesar ni več tu in ničesar ti ne bom kar dala. Pogovorila se bom s svojo odvetnico,« je Valerija odgovorila za odtenek preveč napeto, da je Vlado vedel, da je prebil prvo linijo njene obrambe in bo morda šlo vse po njegovih načrtih tudi v nadaljevanju.
»Mislila sem, da so to moje stvari. Ničesar ni več tu in ničesar ti ne bom kar dala.
»Morda se lahko dogovoriva, da oboje obdržiš, toda …« V tistem trenutku je njegovo ponudbo prekinilo zvonjenje Valerijinega telefona.
Bojana.
»Pozdravljeni gospa Stražišar, Vlado je ravno prišel po preostanek svojih stvari,« se je oglasila Valerija in poteze na njenem obrazu so se namenoma sprostile.
Gospa Stražišar je bila njena odvetnica, klicala pa jo je Bojana.
Verjetno bo Bojana vedela, da je napeto, a vseeno ne tako zelo, da bi rabila njeno pomoč. Tako sta bili dogovorjeni, da jo bo naslavljala s svojo odvetnico.
»Ne, ne mudi se, lahko se dobimo jutri. Gre se za darila, ki sem jih dobila od Vlada, ne strinjava se o njihovem lastništvu« je nadaljevala Valerija in dvignila pogled k Vladu, ki se je malo odmaknil.
Zdaj me verjetno razumeta oba, Bojana in Vlado.
»Jutri ob dvanajstih bo v redu. Dobimo se v vaši pisarni. Dogovorjeno. Hvala za klic.«
Valerija je prekinila pogovor in se obrnila k Vladu. Dvignila je ramena in globoko vdihnila.
»Saj si razumel, kajne. Jutri ob dvanajstih se dobimo v pisarni moje odvetnice in se bomo dogovorili o darilih. Kar tako se ne grem nobenega barantanja,« je zdaj Valerija zaključila pogovor veliko bolj odločno, kot je bilo videti na začetku.
»Jutri ob dvanajstih sem zaseden, pravzaprav sem zaseden cel dan. Lahko se dobimo pojutrišnjem ob dvanajstih,« je Vlado vprašujoče pogledal svojega spremljevalca, ki je doslej kot senca stal nekje ob strani in se delal popolnoma nevidnega. Zdaj je pokimal, kar je pomenilo, da je Vlado takrat prost.
Iz Vladovega pogleda se je razlegalo razočaranje, ker se ni vse odvilo po njegovih pričakovanjih. Če bi se pogovarjal samo z Valerijo, bi morda lahko izpeljal ponudbo za pomiritev, za srečanja z Ariano. Pri tem bi lahko pomembno vlogo igrali obe darili, zdelo se mu je, da Valeriji veliko pomenijo in bi bila morda pripravljena zanje tudi malo popustiti. Če bo dobila pravni nasvet, je njegov načrt padel v vodo.
Nobene kupčije ne bo.
Jezno je odšel v kopalnico in začel odklapljati pralni stroj, ki ga je kupil, ko se je pokvaril tisti, ki ga je imela Valerija že pred tem. Hodil je po stanovanju in godrnjal, da bo ponj prišel selitveni servis, tako kot tudi po mizo in stole v jedilnici, pa tudi po televizor in kavni avtomat.
Zakaj že zdaj ni prišel z nekom, ki bi odpeljal njegove stvari, se je spraševala Valerija. Zakaj je privlekel s sabo tega molčečneža? Prav gotovo je imel nek skriti namen, ki mu je padel v vodo in zdaj ne ve več, kaj bi.
Nič več je ne brigajo njegovi nameni.
Samo zbrano naprej po svoji poti.
Nič več je ne brigajo njegovi nameni.
Samo zbrano naprej po svoji poti.
Valerija se je odločila preseliti k svojim staršem, ki so imeli veliko stanovanje v središču mesta. Bala se je zase in predvsem za Ariano. Neprestano so ji v ušesih odzvanjale Vladove besede, da še nista končala, preganjal jo je njegov sovražni pogled.
Zares strah jo je postalo par dni po Vladovem odhodu, ko jo je sredi noči zbudilo hrumenje avtomobilskega motorja in nabijanje hrupne glasbe na parkirišču pod njihovim blokom. Ko je vstopila v Adelinino spalnico, da bi videla, kaj se dogaja, jo je takoj zaslepila močna svetloba, ki je bila s parkirišča usmerjena naravnost v okno. Pomaknila se je naprej in videla, da nekdo stoji ob avtomobilu in usmerja reflektor v njihovo stanovanje. Takrat je eden od stanovalcev začel vpiti na razgrajače, naj se poberejo ali pa bo poklical policijo. Res so se takoj pobrali. Videla je, da so se trije moški naložili v avto in se odpeljali. Vrnila se je na hodnik, še enkrat preverila, ali so vhodna vrata zaklenjena in se v temi spravila v posteljo k toplemu Arianinemu telesu. Srce ji je tolklo, da ga je razločno slišala, bala se je, da bo predramila Ariano.
V naslednjem tednu se je isto ponovilo še dvakrat. Tretji poskus je Valerija pričakala budna, saj spanca ni in ni bilo. Čakala je, da se zgodba ponovi. Spraševala se je, zakaj je svetloba reflektorja usmerjena ravno v okno njihovega stanovanja. To zagotovo ni naključje. Kaj sporoča ali sporočajo razgrajači? Kaj hočejo doseči?
Ko je zaslišala hrup na parkirišču je, še preden je odšla proti Adelinini spalnici, poklicala 113. Oseba na drugi strani se je takoj oglasila in Valerija je povedala v čem je težava, poskušala je posredovati hrup avtomobila in glasbe in povedala je za reflektor. Ko je končala pogovor, je opazila, da je eden od treh razgrajačev stopil v avtomobil in na kratko govoril po telefonu, samo nekaj besed. Trenutek za tem so že vsi trije z reflektorjem vred sedeli v avtu in se odpeljali.
To je bila zadnja kaplja v njeno mero zdržljivosti. Tresla se je od adrenalina, ki je tekel po njenem telesu.
Tega ni več zmogla.
To je bila zadnja kaplja v njeno mero zdržljivosti. Tresla se je od adrenalina, ki je tekel po njenem telesu.
Tega ni več zmogla.
Istega popoldneva je obiskala starše in se dogovorila za selitev. Vesela sta bila njene odločitve. Izpolnila se jima je želja, na katero nista več mislila. Naslednji dan je obiskala še nepremičninsko agencijo za prodajo stanovanja, poklicala Vlada in ga seznanila z odločitvijo in dejstvom, da mora čim prej iz stanovanja odpeljati vse svoje stvari.
Je naredila kaj narobe?
Ne, vsa dejanja so samo za njeno preživetje in dobro njenih otrok.
To bi se lahko zgodilo tudi, če ne bi odkrila Vladovega skrivnega življenja in zlorabljanja Adeline.
Ko je zdaj pomislila na tiste neprespane noči in ves strah, so se njene misli zbrale, mišice postavile v položaj za obrambo in nič več se ni počutila nebogljena in ranljiva.
Stopila je bližje k Vladu, ga pogledala naravnost v oči, mu rekla, da očitno lahko grejo, kajti v avtu ne bo odpeljal pralnega stroja, mize, stolov in vsega ostalega. Dogovorila se bo z agencijo, da mu bodo odklenili, ko bo pripravljen. Pričakovala je več razočaranja in upiranja z Vladove strani, a je samo pokimal in se odpravil s svojim spremljevalcem.
Gledala je za njima, ko sta odhajala po stopnicah in se spraševala, zakaj se ji ne gabi, kako ga sploh lahko gleda po vsem, kar je počel, kar je naredil Adelini. Zdel se ji je samo uboga kreatura z lepo fasado in brez vsebine.
Gledala je za njima, ko sta odhajala po stopnicah in se spraševala, zakaj se ji ne gabi, kako ga sploh lahko gleda po vsem, kar je počel, kar je naredil Adelini. Zdel se ji je samo uboga kreatura z lepo fasado in brez vsebine.
Ne bo se spraševala, kaj jo je vleklo k njemu.
To poglavje je mimo.
