Fotografija: Tania Mendillo
Dr. Melita Moretti sodi med tiste avtorice, pri katerih se misel ne konča v analizi, temveč se tam šele začne njena druga pot – počasnejša, tišja, bolj ponotranjena. Raziskovalka in avtorica v svojem delu povezuje znanstveno natančnost z občutljivostjo za neizrečeno, za drobne premike med ljudmi, za tišino, v kateri besede šele zares zadihajo. Njeno znanstveno delo obsega objave v domačih in mednarodnih revijah ter sodelovanje pri raziskovalnih projektih, vendar poezija zanjo ni odmik od mišljenja, temveč njegova druga oblika – bolj krhka, bolj odprta in posledično bolj človeška.
V pesniški zbirki Misli, ki ostanejo (Hirondelle, 2026) pesem nastopa predvsem kot prostor bližine. Njeni verzi ne zahtevajo pozornosti; prej jo ustavljajo. Kot bi nas skušala vrniti k nečemu, kar sodobni čas vztrajno izgublja: k notranji zbranosti, k nežnosti, k sposobnosti, da drugega ne razumemo kot podaljšek svojih potreb, ampak kot samostojen svet.
Z dr. Melito Moretti sva se pogovarjali o tišini, o ritmu pesmi, o ljubezni brez posedovanja in o poeziji kot prostoru, kjer lahko človek še vedno ostane cel.
Vaše pesmi, zbrane v zbirki Misli, ki ostanejo (Hirondelle, 2026), se berejo kot prostori zadržanosti in bližine hkrati, kot bi želele bralca najprej ustaviti. Kaj pomeni ta ustavitev v vašem ustvarjalnem procesu?
Pesniško zbirko Misli, ki ostanejo sem pisala kot knjigo, ki ne želi prehiteti bralca. Želim si, da bi jo lahko odprl takrat, ko potrebuje mir, bližino ali samo eno misel, ki ga pospremi naprej.
Zame je ustavitev zelo pomembna. Ne razumem je kot nekaj pasivnega, ampak kot trenutek, ko si dovolim, da ne hitim. Pri pesmi se mi zdi, da ne sme priti prehitro. Najprej se mora nekaj v meni umiriti, šele potem lahko pride beseda.
V vsakdanjem življenju smo pogosto zelo hitri. Hitro odgovorimo, hitro presodimo, hitro gremo naprej. Pesem pa potrebuje drugačen notranji ritem. Pri meni nastane šele takrat, ko se občutek ustavi dovolj dolgo, da lahko postane resničen. Včasih je že tak premor dovolj, da človek lažje zasliši sebe.
V spremnem zapisu beremo, da vaše pesmi nasprotujejo logiki instrumentalizacije drugega. Ali lahko poezija danes še deluje kot prostor etike?
Mislim, da lahko. Morda ravno zato, ker poezija ne moralizira. Ne govori nam, kaj moramo misliti ali kako moramo živeti. Lahko pa nas zelo tiho spomni, da drugi človek ni nekaj, kar uporabimo za svoje potrebe, ampak nekdo, ki ima svojo pot, svojo ranljivost in celovitost.
Naslovnica pesniške zbirke Misli, ki ostanejo (Hirondelle 2026):
Božidarka Brnas
Meni je v odnosih zelo pomembno spoštovanje prostora drugega. Ljubezen, bližina, prijateljstvo, vse to ni v tem, da drugega držimo, ampak da ga znamo videti. Pesem lahko na to spomni zelo nežno. Ne kot nauk, ampak kot občutek. Kot droben premik v srcu, ko začutimo, da je mogoče biti blizu tudi brez pritiska, brez posedovanja, brez zahtev.
Vaša poetika temelji na preprostosti, ki pa nikoli ni banalna. Kako vzpostavljate ravnotežje med dostopnostjo in globino?
Preprostost mi je zelo blizu. Ne želim pisati tako, da bi se bilo treba prebijati skozi pesem. Želim, da je mogoče vstopiti vanjo, da se človek ob njej ne počuti izključenega.
Preprostost pa ne pomeni, da je nekaj plitko. Včasih ravno zelo preprosta misel najdlje ostane. En stavek, ena podoba, en premor. Zdi se mi, da pesem ne potrebuje vedno velikih besed. Če je iskrena in če je na pravem mestu, lahko z zelo malo pove veliko.
Preprostost pa ne pomeni, da je nekaj plitko. Včasih ravno zelo preprosta misel najdlje ostane. En stavek, ena podoba, en premor. Zdi se mi, da pesem ne potrebuje vedno velikih besed. Če je iskrena in če je na pravem mestu, lahko z zelo malo pove veliko.
Pomembno mi je, da ob pesmi ni občutka, da je treba nekaj razvozlati. Lahko jo samo začutimo. Morda jo razumemo takoj, morda šele pozneje. Tudi to je lepo, ko se verz vrne čez čas, v nekem drugem dnevu, ko ga nenadoma potrebujemo.
V zbirki se pogosto pojavlja motiv tišine. Je tišina za vas odsotnost ali pravzaprav najvišja oblika prisotnosti?
Zame je tišina skoraj vedno prisotnost. Ni praznina. Je kraj notranje zbranosti, kjer se nekaj lahko pokaže brez hrupa. V tišini se pogosto zelo jasno začuti, kaj je res, kaj boli, kaj se je umirilo in kaj mora še dobiti svoj čas.
Pri pisanju pesmi tišino zelo potrebujem. Zanimivo je, da me pri analitičnem delu, ko delam s podatki, tabelami in rezultati, skoraj vedno spremlja glasba. Glasba mi pomaga držati ritem dela. Pri poeziji pa je drugače. Takrat potrebujem tišino, ker mora pesem najprej najti svoj ritem.
V pesmi je mogoče najti tudi takšno zbranost. Ne kot osamljenost, ampak kot varen notranji kraj, kjer ni treba ničesar dokazovati. Lahko samo obstaneš v sebi. In včasih je to zelo veliko.
Zdi se, da vaši verzi ne želijo obvladovati pomena, temveč ga odpirati. Ali zavestno puščate prostor nedorečenosti?
Da, zagotovo. Ne želim, da bi pesem vse povedala namesto tistega, ki jo bere. Če pesem vse razloži, vzame prostor. Meni pa je pomembno, da lahko vsak vanjo prinese tudi sebe.
Vsak človek bere iz svojega življenja. Nekdo bo v isti pesmi začutil ljubezen, drugi izgubo, tretji mir, četrti odločitev. To se mi zdi dragoceno. Pesem ni zaprta soba. Je bolj kot odprto okno.
Vsak človek bere iz svojega življenja. Nekdo bo v isti pesmi začutil ljubezen, drugi izgubo, tretji mir, četrti odločitev. To se mi zdi dragoceno. Pesem ni zaprta soba. Je bolj kot odprto okno.
Zato rada pustim nekaj nedorečenega. Ne zato, ker bi želela biti nejasna, ampak zato, ker se včasih najpomembnejše zgodi prav tam, kjer se besede ustavijo. Tam se lahko zasliši osebni pomen.
Ljubezen v vaših pesmih ni posedovanje, temveč dovoljevanje. Kako razumete to distanco, ki pravzaprav omogoča bližino?
Ljubezen zame ni v tem, da nekoga zadržimo. Je v tem, da smo lahko ob njem, ne da bi mu vzeli prostor. To se mi zdi ena najtežjih, a najlepših oblik bližine.
Včasih mislimo, da je bližina to, da moramo vse vedeti, vse imeti, vse nadzorovati. Ampak prava bližina po mojem nastane takrat, ko lahko drugemu zaupamo. Ko mu dovolimo, da je to, kar je. Ko ne zahtevamo nenehnih dokazov.
Ta distanca ni hladnost. Je spoštovanje. Je zaupanje. Je prostor med dvema, kjer lahko odnos diha. Če v teh pesmih nekdo začuti, da ljubezen ni lastništvo, ampak dovoljenje, da drugi ostane cel, potem so pesmi opravile nekaj zelo lepega.
Vaša zbirka sledi notranji strukturi, od spoznanja do poti naprej. Ali gre za osebno izkušnjo ali za arhetipsko pot, ki jo lahko prehodi vsak bralec?
Začelo se je osebno, seveda. Pesmi vedno pridejo iz nekega občutka, iz neke izkušnje, iz nečesa, kar se človeka dotakne. Ko pa so enkrat zapisane, niso več samo moje. Takrat začnejo živeti tudi z bralcem.
Zbirka ima svojo pot, od tišine in spoznanja do hrepenenja, ljubezni, moči in poti naprej. Vendar bralcu ni treba hoditi po njej na en sam način. Lahko jo bere od začetka do konca. Lahko pa jo odpre tam, kjer ga tisti dan nekaj pokliče.
Blizu mi je misel, da lahko bralec knjigo zjutraj odpre na določeni strani in tam najde pesem, ki ga pospremi v dan. Ne kot navodilo, ampak kot tih namig, kot misel, ki se naseli v njem. Morda mu podari mir, morda pogum, morda samo občutek, da lahko začne dan nekoliko drugače.
Blizu mi je misel, da lahko bralec knjigo zjutraj odpre na določeni strani in tam najde pesem, ki ga pospremi v dan. Ne kot navodilo, ampak kot tih namig, kot misel, ki se naseli v njem.
Muanis Sinanović, ki je spisal spremni zapis k zbirki, vaše pesmi opiše kot »male utopije«. Se vam zdi, da poezija lahko še vedno ustvarja prostor možnega sveta?
Da, verjamem, da lahko. Ne mislim, da poezija spremeni svet na glasen način. Lahko pa spremeni trenutek. Lahko spremeni način, kako nekdo pogleda nase, na drugega človeka, na odnos, na dan, ki je pred njim.
»Mala utopija« je zame prostor, kjer je še mogoče verjeti v nežnost, zaupanje, bližino, ki ne zahteva, in v to, da človek po težkih izkušnjah ne postane trd, ampak ostane čuteč.
Včasih ne potrebujemo velikih odgovorov. Potrebujemo samo občutek, da drugačen svet še obstaja, morda samo za nekaj vrstic. In včasih je tudi nekaj vrstic dovolj, da se v človeku nekaj premakne.
V času pospešenega ritma življenja vaša knjiga deluje kot povabilo k upočasnitvi. Je to tudi oblika odpora proti sodobni družbeni dinamiki?
Da, ampak to ni glasen odpor. Je bolj tih odpor proti temu, da bi izgubili stik s sabo. Danes se veliko pričakuje od človeka. Da je ves čas dosegljiv, močan, učinkovit, pripravljen, odziven. Poezija pa pride drugače. Ne zahteva. Samo povabi.
Zato si želim, da bi bila zbirka prostor upočasnitve. Ni je treba prebrati naenkrat. Lahko preberemo eno pesem. Lahko knjigo pustimo odprto. Lahko se k njej vrnemo zvečer ali čez nekaj dni. Pesmi niso napisane zato, da bi nas prehitele, ampak da bi nas spremljale.
Morda je prav to njihova tiha moč. Človeku za trenutek dovolijo, da ne hiti, da ne odgovori takoj in da samo začuti, kje je.
Kako pomembna je za vas materialnost besede, njen zven, ritem, premor med verzi?
Zelo pomembna. Beseda ni samo pomen. Ima tudi zven, dih, težo. Včasih je pomembno, kaj povem, včasih pa tudi, kje se ustavim. Premor med verzi je zame del pesmi. Tam se pogosto zgodi tisto, česar ne morem povedati neposredno.
Beseda ni samo pomen. Ima tudi zven, dih, težo. Včasih je pomembno, kaj povem, včasih pa tudi, kje se ustavim. Premor med verzi je zame del pesmi.
Pri poeziji mi je ritem zelo pomemben, vendar ne kot nekaj zunanjega. Pesem mora najti svoj notranji ritem. Zato pri pisanju potrebujem tišino. Če je zunaj preveč zvoka, težje slišim, kako mora verz stati.
Tega morda ne analiziramo, ampak čutimo. Čutimo, ali pesem diha. Čutimo, ali ima prostor. In včasih nas ravno premor najbolj nagovori. Ne beseda sama, ampak tisto, kar ostane okoli nje.
V vaših pesmih se pogosto pojavlja občutek notranje zbranosti, skoraj meditativnosti. Je pisanje za vas tudi način samospoznavanja?
Da, zelo. Pogosto šele takrat, ko nekaj zapišem, zares razumem, kaj se je v meni dogajalo. Pisanje ni vedno iskanje odgovora. Včasih je samo način, da se vprašanje umiri.
Zame je pesem prostor, kjer lahko nekaj pogledam bolj nežno. Brez potrebe, da bi takoj razložila, zakaj je tako. Brez potrebe, da bi vse uredila. Samo dovolim, da se pokaže.
Mislim, da lahko bralec v pesmi dobi občutek, da ni sam. To se mi zdi ena najlepših stvari, ki jih poezija lahko naredi. Ne reši nam življenja, ne odloči namesto nas, ampak nam lahko pokaže, da je nekdo že čutil nekaj podobnega. Da nismo sami v svojem hrepenenju, v odločitvi, v dvomu, v poti naprej.
Mislim, da lahko bralec v pesmi dobi občutek, da ni sam. To se mi zdi ena najlepših stvari, ki jih poezija lahko naredi. Ne reši nam življenja, ne odloči namesto nas, ampak nam lahko pokaže, da je nekdo že čutil nekaj podobnega. .
Če zaključiva z mislijo iz vaše zbirke: kaj je tisto, kar mora ostati, v poeziji, v človeku, v svetu?
Mislim, da mora ostati tisto, kar nas ohranja človeške. Nežnost. Zaupanje. Spoštovanje. Sposobnost, da se ustavimo, preden ranimo. Pogum, da ostanemo zvesti sebi. In tudi vera, da bližina še vedno obstaja, čeprav ni vedno lahka.
V poeziji mora ostati tišina. V človeku mora ostati srce, ki se ni zaprlo. V svetu mora ostati prostor za drugega.
Želim si, da zbirka ne bi bila knjiga, ki jo bralec samo prebere in odloži. Želim si, da bi bila knjiga, h kateri se lahko vrača. Enkrat zaradi miru, drugič zaradi poguma, tretjič zato, ker potrebuje samo eno misel, ki ostane z njim.
Če bo bralec v zbirki našel eno samo pesem, h kateri se bo vračal, potem je zbirka dosegla svoj namen.
