Fotografija: Uradna spletna stran Elif Shafak
Ko sem pred leti prvič prebrala roman Otok izgubljenih dreves, sem imela občutek, da sem naletela na delo, ki je preprosto izjemno. Ne ker bi mislila, da je popoln v klasičnem pomenu besede, temveč zato, ker si je drznil biti nežen, političen, boleč in poetičen. Vse to hkrati.
Ker pripoveduje o vojni, identiteti, ljubezni in izgubi, ne da bi poskušal biti ironičen, distanciran ali intelektualno hladen. In iskreno mislim, da pomeni vrhunec ustvarjanja Elif Shafak.
Potem sem prebrala Po nebu tečejo reke. Prvič v hrvaščini, nato v angleščini in na koncu še v slovenskem jeziku.
Šele ob tem romanu sem zares razumela, da Elif Shafak ne piše zgodb, ki bi se končale z zadnjo stranjo. Njeni romani so bolj podobni usedlinam časa — plastem bolečine, spomina in človeške prisotnosti, ki ostanejo skrite pod uradno zgodovino. Njena pripoved se ne premika linearno, ampak valovi, ponika in se vrača, kot nekaj starejšega od jezika samega.
Kot tok, ki nosi v sebi vse, kar je svet skušal pozabiti, pa nikoli zares ni moglo izginiti.
Najlažje bi bilo reči, da je Po nebu tečejo reke roman o vodi.
Toda voda je tukaj veliko več kot le simbol. Je nosilka spomina, zgodovine, nasilja in preživetja.
Elif Shafak iz vode naredi skoraj religiozno prisotnost.
Nekaj, kar opazuje ljudi skozi stoletja in si zapomni tudi takrat, ko bi sami najraje pozabili.
In prav v tem je, se mi zdi, pisateljičina največja moč: s svojim pisanjem ustvari občutek, da svet ni sestavljen samo iz dogodkov, kot včasih egoistično mislimo. Ampak tudi, če ne še bolj, iz odmevov teh dogodkov.
To je roman, ki se ne boji počasnosti. In v času, ko sodobna književnost pogosto daje občutek, kot da se opravičuje za vsak stavek in si vzame preveč prostora, je to skoraj subverzivno dejanje. Današnji literarni trendi obožujejo suhoparnost. Kratkost. Fragmentarnost, ki naj bi sama po sebi pomenila globino. Nedorečenost, ki se pogosto prodaja kot intelektualna superiornost. Veliko sodobnih romanov je napisanih na način, kot da se njihovi avtorji bojijo emocij.
Kot da jih je strah lepote.
Kot da je iskrenost nekaj staromodnega.
Današnji literarni trendi obožujejo suhoparnost. Kratkost. Fragmentarnost, ki naj bi sama po sebi pomenila globino. Nedorečenost, ki se pogosto prodaja kot intelektualna superiornost. Veliko sodobnih romanov je napisanih na način, kot da se njihovi avtorji bojijo emocij.
Kot da jih je strah lepote.
In je iskrenost nekaj staromodnega.
Knjige, ki so izjemno disciplinirane, elegantno prazne in tako previdno napisane, da v njih skoraj nič več ne utripa.
Kot da sodobna književnost vse bolj nagrajuje zadržanost, emocionalno distanco in nekakšno sterilen samonadzor.
Kot da mora biti pisatelj ves čas nekoliko nad svojimi liki, nad lastnim tekstom, nad lastnimi čustvi.
In njihova besedla tako delujejo ironično. Samozavestno. Hladno.
Elif Shafak se ne boji.
Ona si še vedno upa pisati o hrepenenjih srca. In to danes zahteva skoraj več poguma kot cinizem.
Njeni romani niso napisani z željo, da bi dokazovali inteligenco avtorice. Ne tekmujejo v tem, kdo bo bolj minimalističen, bolj fragmentaren, bolj konceptualen ali bolj modno literaren.
Njeni romani želijo in to hkrati uspešno dosežejo, nekaj veliko težjega: želijo zapreti človeka.
In zato so tako polni.
Polni zgodb, spominov, vonjev, zgodovine, bolečine, mitologije, žensk, otrok, izgnanstev, jezikov in rek, ki skozi stoletja nosijo isto žalost.
In prav zato jo bodo mnogi literarni “krotilci” še naprej podcenjevali.
Tisti, ki sami pišejo hermetične, skoraj aseptične tekste, pogosto govorijo o “preveliki količini opisov”, “pretirani sentimentalnosti”, “nepotrebnih stranskih likih”, “preširoki naraciji”.
Toda ob tem spregledajo bistveno vprašanje: zakaj bi moral biti roman oklesten do kosti, da bi ga jemali resno?
Od kod sploh ta ideja, da je hladnost lahko pomeni kvaliteto?
Največji romani svetovne književnosti nikoli niso bili projekti racionalne učinkovitosti.
Niso bili napisani tako, da bi bili “čisti”.
Vedno so skušali nekako uiti onkraj.
Vedno so v sebi nosili presežek sveta.
Preveč ljudi.
Preveč bolečine.
Preveč digresij.
Preveč življenja.
Največji romani svetovne književnosti nikoli niso bili projekti racionalne učinkovitosti.
Niso bili napisani tako, da bi bili “čisti”.
Vedno so skušali nekako uiti onkraj.
Vedno so v sebi nosili presežek sveta.
Preveč ljudi.
Preveč bolečine.
Preveč digresij.
Preveč življenja.
Dostojevski ni bil minimalist. In enako nista bila Márquez ali Toni Morrison. Velika literatura nikoli ni nastajala iz strahu pred pretiravanjem, ampak iz poguma, da se človeka pokaže v vsej njegovi protislovnosti, ranljivosti in veličini.
Danes pa se pogosto zdi, kot da mora biti roman čim bolj discipliniran, da bi ga jemali resno.
Kot da mora skrivati lastno srce.
Kot da mora ves čas paziti, da ne bi bil “preveč”.
Preveč lep.
Preveč čustven.
Preveč človeški.
Elif Shafak občudujem. Ker si še vedno dovoli ustvarjati ta presežek.
In prav zato njeni romani resonirajo drugače. Ne bereš jih samo z razumom. Bereš jih z nečim veliko starejšim od razuma. Z nečim, kar se še vedno spominja, čemu smo ljudje sploh začeli pripovedovati zgodbe.
Pripovedovanje namreč nikoli ni bilo zgolj umetnost. Bilo je način preživetja. Eden najstarejših načinov, kako so ljudje poskušali razumeti svet, ohraniti spomin na mrtve, opozoriti na nevarnosti, razložiti bolečino in prenesti izkušnjo naprej.
Še dolgo preden smo zapisovali zgodovino, smo si jo pripovedovali.
Ob ognju.
Med potovanji.
V šepetu mater.
V molitvah.
V legendah, ki so pogosto nosile več resnice kot uradne kronike.
In morda prav zato dobre zgodbe v človeku vedno prebudijo nekaj prvinskega. Nekaj, kar ni povezano samo z literaturo, ampak z globoko potrebo, da bi bili slišani, razumljeni in da bi to nekaj ohranili pred pozabo.
Elif Shafak to razume. Zato ob branju njenih romanov nimamo občutka, da bi šlo za konstrukt, ampak bolj za občutek ustnega izročila, ki je skozi stoletja postalo literatura. Kot da nekdo ne piše zgodbe, ampak jo prenaša naprej.
Po nebu tečejo reke si dovoli vse, česar v sodobni književnosti več ne najdemo: bogastvo asociacij, dolge čustvene premike, razvejane usode, zgodovinske skoke, filozofske misli, skoraj baročno pripovedno širino. In prav zato roman diha. Ima težo. In ga nosimo s seboj še dolgo potem, ko odložimo knjigo.
Po nebu tečejo reke si dovoli vse, česar si sodobna književnost pogosto več ne: bogastvo asociacij, dolge čustvene premike, razvejane usode, zgodovinske skoke, filozofske misli, skoraj baročno pripovedno širino. In prav zato roman diha. Ima težo. In ga nosimo s seboj še dolgo potem, ko odložimo knjigo.
Ko primerjam ta roman z Otokom izgubljenih dreves, imam občutek, da je Elif tukaj še pogumnejša. Otok izgubljenih dreves berem kot intimen roman, kljub zgodovinski predlogi. V njegovem središču je družina. Ljubezen. Travma. Tudi tam je narava nosila simbolni pomen, toda roman se mi je zdel mehkejši, bolj zadržan, skoraj melanholičen v svoji tišini.
Po nebu tečejo reke pa je bolj divji. Ambicioznejši. Gostejši. Manj discipliniran in prav zato bolj živ. Kot da je pisateljica nehala nadzorovati reko in ji je preprosto dovolila, da teče.
Roman se ne trudi biti eleganten na način, ki bi ugajal literarnim komisijam.
Ne zanima ga sterilna perfekcija.
Zanima ga življenje.
In življenje je vedno nekoliko onkraj roba. Na srečo.
Včasih sem med branjem imela občutek, da pisateljica piše proti predstavi, da mora biti vse minimalistično, hitro, ostro in “pametno”. Njena literatura si še vedno upa biti čustvena, in to brez cinizma.
Lepa brez sramu.
Humanistična brez distance.
In morda je prav zato tako pomembna.
Danes veliko pisateljev piše, kot da ne verjamejo več, da lahko književnost karkoli spremeni.
Kot da ustvarjajo predvsem za ozke kroge drugih pisateljev, kritikov in festivalov.
Elif Shafak pa še vedno piše za ljudi.
Za bralce. Za tiste, ki v knjigah iščejo nekaj več kot zgolj literarni eksperiment.
In pri tem ne postane banalna. Ravno nasprotno — njena dostopnost skriva izjemno kompleksnost.
Malo avtorjev zna tako kot ona povezovati intimno in zgodovinsko. Pri njej nobena tragedija ni samo politična. Vedno se zlomi v posameznem telesu. V eni družini. V eni ženski. V enem otroku. V eni izgubljeni ljubezni.
Zato njeni romani nikoli niso samo “angažirani”.
So globoko človeški.
Posebej fascinantno je tudi njeno razumevanje identitete.
Elif Shafak nikoli ne piše o identiteti kot o nečem stabilnem.
Pri njej so jeziki, vere, države in pripadnosti vedno fluidni.
Njeni liki so pogosto razpeti med svetovi. In prav zato delujejo tako resnično.
Elif Shafak nikoli ne piše o identiteti kot o nečem stabilnem.
Pri njej so jeziki, vere, države in pripadnosti vedno fluidni.
Njeni liki so pogosto razpeti med svetovi. In prav zato delujejo tako resnično.
V svetu, kjer vsi od ljudi zahtevajo jasne definicije, Elif piše o tistih, ki živijo v razpokah med kulturami, religijami in zgodovinami.
In morda prav zato njeni romani delujejo tako veliki.
Ker v njih ni samo zgodba ene osebe.
V njih je utrip človeštva.
Ob branju sem večkrat pomislila, kako zelo osamljena je danes takšna literatura. Koliko sodobnih romanov si sploh še drzne pisati o velikih temah? Govorim predvsem o ambiciji. O želji ali vsaj poskusu, da bi zajeli svet. Ne gre le za odnos med dvema otopelima človekoma v urbanem stanovanju, ampak za zgodovino, bolečino, migracije, nasilje, religijo, izbrisane narode, spomin vode, propad civilizacij.
Elif Shafak je v tem smislu v resnici precej drzna.
In zato je Po nebu tečejo reke eden redkih sodobnih romanov, ob katerem sem imela občutek, da berem nekaj, kar bo ostalo.
Nekaj, kar ne pripada samo hipnemu trenutku in se ne prilagaja nobenemu trendu.
Pač pa je to roman, ki ga bodo brali tudi v prihodnosti.
In to danes ni malo.
V resnici je njeno pisanje skoraj čudež.
