Vir: ilustrativna fotografija, generirana z umetno inteligenco (OpenAI, DALL·E), 2026
Pia Prezelj (1995) je pisateljica, prevajalka in novinarka kulturne redakcije časopisa Delo. Za svoje novinarsko delo je leta 2022 prejela nagrado watchdog – pes čuvaj, ki jo podeljuje Društvo novinarjev Slovenije. Za roman Težka voda (Goga, 2023) je prejela nagrado Društva slovenskih pisateljev za najboljši literarni prvenec leta. Roman je bil nominiran še za kresnika, kritiško sito in Cankarjevo nagrado, prevodne pravice pa so bile doslej prodane v pet jezikov. Bili smo trije je njen drugi roman.
V romanu Bili smo trije (Goga, 2026) Pia Prezelj nadaljuje poetiko, ki jo poznamo že iz Težke vode, vendar jo tokrat odpre v bolj zračen, tih in atmosferičen prostor, kjer se pomen pogosto vzpostavlja prav skozi zamolčano, odsotno in komaj izrečeno. Roman tako ves čas ostaja na robu nečesa, recimo da bližine, razpada, spomina, in prav ta občutek notranje negotovosti mu daje poseben čar.
Roman tako ves čas ostaja na robu nečesa, recimo da bližine, razpada, spomina, in prav ta občutek notranje negotovosti mu daje poseben čar.
Kot je v Delu zapisala kritičarka Nina Gostiša, roman »nadaljuje poetiko Težke vode, a jo razširi v bolj zračen pripovedni prostor« (april, 2026). In prav ta občutek vmesnosti, negotovosti in nenehnega odmikanja tal pod nogami, je ena njegovih ključnih kvalitet.
Dogajanje je postavljeno na severni otok, prostor vetra, sipin in morja, ki deluje skoraj zunaj časa. Pokrajina ni le kulisa, ampak notranje stanje romana. Vse se premika, kruši, odmika. Tako kot obala, ki jo spodjeda voda. V središču zgodbe je Olga, fotografinja, ki po smrti svoje posvojiteljice izve, da ima polbrata Thea.
Povabil jo je na otok, kjer se začne počasi razpirati zgodba o materi, ki jo je oddala v posvojitev, pa tudi zgodba o odsotnosti, ki jo Olga nosi vse življenje.
Roman je izrazito zadržan v načinu pripovedovanja. Pia Prezelj ne gradi na velikih razkritjih ali emocionalnih vrtincih, temveč na drobnih premikih med liki, na atmosferi, premolkih in občutkih. »Olga je poznala občutek, da je tisto, česar ni bilo in ni imela, večje od tistega, kar je.« Ta stavek morda najbolje povzema notranji tok romana. V njem so pomembnejše odsotnosti kot prisotnosti, pomembnejše neuresničene bližine kot sami dogodki.
Roman je izrazito zadržan v načinu pripovedovanja. Pia Prezelj ne gradi na velikih razkritjih ali emocionalnih vrhuncih, temveč na drobnih premikih med liki, na atmosferi, premolkih in občutkih.
Pomembno vlogo ima tudi skrivnostni otočan Jakob, skozi katerega roman postopoma odpira zamolčano zgodovino prostora: zgodbe žensk, ki so morale roditi daleč od doma. Gre za povojne ostanke Evrope, občutke krivde in izginjanja.
Vendar roman zgodovine ne obravnava dokumentarno ali razlagalno. Zgodovina je v roman implementirana predvsem kot nekaj, kar ostaja zapisano v telesu in v jeziku ljudi.
Morda prav v tem morda preži tudi določena nevarnost. Zadržanost pripovedi, izmikanje jasnejšim pojasnilom in poudarjena atmosferičnost lahko pri delu bralcev ustvarijo občutek oddaljenosti, zgolj svetlikanja. Roman na ta način od bralca zahteva pozornost in pripravljenost, da vstopi v prostor tišine, ki ga je skozi lucidno pripovedno nanizanko, impelemtirala avtorica.
Toda prav tam, torej v teh prazninah in zamolkih, se izkaže, da Pia Prezelj doseže največjo pripovedno moč.
Posebej prepričljivo roman piše o materinstvu in sorodstvu. Ne sentimentalno, temveč skozi občutke krivde, nemoči in zamujenih priložnosti. »Za kratek hip so bili trije,« beremo v romanu. Ta skoraj mimobežen stavek postane jedro romana, okoli katerega se vrtinči zgodba — možnost bližine, ki se pojavi prepozno ali pa je človek nikoli ne zna zares zadržati.
Posebej prepričljivo roman piše o materinstvu in sorodstvu. Ne sentimentalno, temveč skozi občutke krivde, nemoči in zamujenih priložnosti
Jezik Pie Prezelj ostaja senzibilen, mestoma prešpikan z liričnimi pasažami, in v resnici nikoli ornamentalno zaprt sam vase ali samonanašalen. Podobe sipin, svetilnika, vetra, svetlobe, fotografije — delujejo natančno in zadržano, in so ves čas trdno implementirane v zgodbo, poraja se celo občutek, kot da bi bile osvetljene z mehko, severnjaško svetlobo. Fotografija, s katero se ukvarja Olga, je na ta način v roman umeščena zelo precizno in organsko; ni zgolj motiv, temveč predvsem način gledanja in obstajanja v svetu.
Veliko pozornosti je torej namenjene vprašanju pogleda, temu, kaj ostane v kadru in kaj iz njega izgine, kaj se ohrani in kaj zdrsne iz spomina. Prav v tej melanholični zadržanosti roman mestoma spomni na Kameno seme (2014) Veronike Simoniti, predvsem v načinu, kako tudi tam podoba, svetloba in fragment spomina postanejo pomembnejši od same zgodbe ter kako resnica vselej ostaja nekoliko izmuzljiva.
Pisateljica Maja Haderlap je o romanu zapisala, da gre za »poetično gost in izostren tekst o zamegljenosti medčloveških odnosov, o večpomenskosti sorodstva in materinstva«.
In prav v tej zamegljenosti, v nenehnem približevanju drugemu človeku, ki nikoli ne more biti povsem dokončno, roman vztraja najdlje. Ne zanima ga razrešitev, temveč tisto krhko in negotovo območje med izgubo, bližino in spominom.
