Fotografija: ALForum Vir: alf.website
Nazih Toubal je projektni vodja pri komunikacijski agenciji REVOLVE, doktor novinarstva in komunikacij, ter izkušen raziskovalec z bogatimi mednarodnimi izkušnjami. Rojen v Alžiriji, se je osebno soočil s številnimi ovirami, povezanimi z mobilnostjo, migracijami in vizumskimi režimi. V poglobljenem pogovoru izpostavlja izkušnje in perspektive, ki so pogosto izključene iz institucionalnega dialoga o mladih, migracijah in globalni pravičnosti. Skozi osebne zgodbe in kritično refleksijo ponudi dragocen pogled na neenakosti, ki jih utrjujejo današnje migracijske politike.
Na Forumu ALF v Tirani si spregovoril o migracijah globalnega juga. Poudaril si, kako se migracije iz globalnega juga na globalni sever pogosto prikazujejo negativno – skozi varnostne in ekonomske strahove. Zakaj misliš, da se ta naracija vztrajno ohranja? Kdo ima od tega koristi?
Prihajam iz agencije Revolve – gre za agencijo za komuniciranje, kjer sem zaposlen. Opravil sem doktorat iz novinarstva in komunikacij, pred tem pa sem delal v različnih skupinah, predvsem na področju energetskih virov. Ukvarjal sem se z raziskavami o komuniciranju z različnimi institucijami ter sodeloval pri različnih implementacijah politik. Moje ozadje je zelo raznoliko – nadel sem si več različnih klobukov. In veliko mi pomeni, da lahko o tem spregovorim. To je tema, ki mi je blizu že po naravi stvari. Veliko sem se selil. Ker so me k temu prisilile okoliščine. Rodil sem se v Alžiriji. Večina mojih prošenj za vizume je bila zavrnjenih ali pa sem imel zaradi njih velike težave. Gre za izkušnjo, ki jo poznam. In sem se iz nje kar nekaj naučil. Ne gre za področje, ki bi ga študiral ali raziskoval v akademskem smislu, temveč za mojo dejansko, osebno izkušnjo.
Gre za izkušnjo, ki jo poznam. In sem se iz nje kar nekaj naučil. Ne gre za področje, ki bi ga študiral ali raziskoval v akademskem smislu, temveč za mojo dejansko, osebno izkušnjo.
Ozadje, ki ga imam, in izobrazba, ki sem jo pridobil, sta orodji – gonilo, ki mi pomagata razumeti to problematiko. In o tem tudi govorim. Morda nisi strokovnjak za določeno temo, vendar prepoznaš, da obstaja problem. Da to ubesediš in jasno predstaviš pred večjim občinstvom, kakršno je bilo v Tirani, in poudariš, da to zahteva naslovitev in dolgoročne spremembe – postane to del tvojega profesionalnega področja.
Kar zadeva tvoje vprašanje – ne glede na to, ali govorimo o migracijah, mobilnosti, statusu beguncev ali ljudeh, ki se želijo seliti – vse to je bilo politizirano s strani držav globalnega severa. To se dogaja že dolgo, pogosto s strani desničarskih in drugih politik. V Evropi se trenutno odvijajo številne razprave, ki neposredno targetirajo migrante, torej ljudi, ki se skušajo premikati in prečkati meje.
Toda treba je vedeti, da se afriške migracije večinoma dogajajo znotraj Afrike – ne izključno iz Afrike v Evropo. Mobilnost je del človeške narave. Ljudje se bodo premikali, ne glede na to, ali bodo postavljene meje ali zidovi. To se bo dogajalo v neskončnost. Ker tako ljudje delujejo.
Da se targetira predvsem mlade, je skoraj presunljivo.
Trenutno se soočamo z izzivi med mladimi – predvsem v Alžiriji. Govorimo toliko kot o škandalu. Mnogi mladi, mlajši od 25 let, prečkajo Sredozemlje v čolnih. Zanje imamo poseben izraz – haraga – kar pomeni »zažgani«. Tako jih imenujejo, ker zažgejo svoje dokumente. Ko prispejo v Španijo ali na jug Francije, se želijo izogniti identifikaciji, zato uničijo svoje papirje. S tem izgubijo svojo identiteto. Ko prehajajo iz enega prostora v drugega, se njihova identiteta izbriše.
Govorimo toliko kot o škandalu. Mnogi mladi, mlajši od 25 let, prečkajo Sredozemlje v čolnih. Zanje imamo poseben izraz – haraga – kar pomeni »zažgani«. Tako jih imenujejo, ker zažgejo svoje dokumente.
Migracije so pogosto tudi zlorabljene. Ljudje, ki se že tako soočajo s težavami – brezposelnostjo, revščino, dolgoročnimi stiskami – si zaslužijo drugačno obravnavo. Namesto tega jih politizirane ideologije izkoriščajo. Pojavljajo se birokratske ovire pri pridobivanju vizumov – tudi za profesionalce, izobražence. V ozadju obstaja napačno prepričanje, da vsi, ki pridejo v Evropo, želijo tam ostati. Mislim, da gre za napačno interpretacijo in za določeno stopnjo nezaupanja.
Do sredozemske regije se pogosto goji prav posebno nezaupanje. To se neposredno odraža v politikah. Politike postajajo vse bolj sovražne do mladih migrantov. Napadi nanje se stopnjujejo, kar se kaže tudi pri pridobivanju vizumov. O tem sem govoril tudi v Tirani.
Hkrati se razvija tudi določen poslovni model – ambasade si jemljejo provizije. Nekdo, ki želi zaradi profesionalnih razlogov potovati v Evropo, je lahko znova in znova zavrnjen. Gre za ogromen problem. Tu se pojavlja tudi vprašanje, zakaj se na tisoče vlog za vizume zavrača? V Alžiriji živi 45 milijonov ljudi. Koliko med njimi bo zaprosilo za vizum in bilo zavrnjenih? Vsakič, ko zaprosiš in te zavrnejo, izgubiš investiran denar. Ljudje, ki gredo skozi to izkušnjo, si zaslužijo drugačno, bolj pravično obravnavo. Tudi na institucionalni ravni. Mislim, da se to ne bi smelo več dogajati in da se moramo o tem odkrito pogovoriti.
Politike postajajo vse bolj sovražne do mladih migrantov. Napadi nanje se stopnjujejo, kar se kaže tudi pri pridobivanju vizumov. O tem sem govoril tudi v Tirani.
Omenil si, da se nekateri tvoji kolegi Foruma niso mogli udeležiti zaradi vizumskih omejitev. Kaj se zgodi z prostorom za dialog, ko so iz razprave izključeni ravno tisti, ki jih politike najbolj prizadenejo? Govoriš tudi o ekonomskih migrantih, izobražencih in mladih profesionalcih, ki so jim bile odvzete osnovne pravice – vključno s pravico do izražanja in sodelovanja v razpravi.
Glede prisotnosti – v Albaniji naj bi bilo okoli 1000 udeležencev, a jih je prišlo le približno 600. To pomeni, da se Foruma ni mogla udeležiti skoraj tretjina povabljenih. Bodisi zaradi zavrnjenih vizumov bodisi zaradi izrednih razmer, kot je vojna med Izraelom in Iranom.
Države, kot so Alžirija, Maroko, Tunizija, celo Egipt in Libija, se v procesu pridobivanja vizumov obravnavajo, kot da bi bile v vojni. In to se ne bi smelo dogajati. To ni zgolj vprašanje lokalnih vlad ali njihove administracije, ki zapleta postopke. Gre za večji problem, za interese globalnega severa. To je občutljivo vprašanje.
Države, kot so Alžirija, Maroko, Tunizija, celo Egipt in Libija, se v procesu pridobivanja vizumov obravnavajo, kot da bi bile v vojni. In to se ne bi smelo dogajati. To ni zgolj vprašanje lokalnih vlad ali njihove administracije, ki zapleta postopke. Gre za večji problem, za interese globalnega severa.
Če bi teh nekaj sto ljudi lahko prišlo na Forum, bi to pomenilo lažji dostop do podajanja njihovih idej. Več ljudi bi bilo vključenih v razpravo o dialogih, več bi nas slišali. Gre tudi za vprašanje, kako Evropska unija obravnava mlade – in kako jih predstavlja. Mladi plačujejo najvišjo ceno.
Konstantno jih obtožujejo, da so storili nekaj, česar v resnici niso. In pogosto ti posamezniki niti ne vedo, zakaj so zavrnjeni, zakaj ne morejo potovati. Zato je ključno, da razumemo kontekst mobilnosti, ko govorimo o prosilcih za vizum, še posebej, če želimo govoriti o enakopravnem dialogu.
Pogosto govorimo o »begu možganov« iz globalnega juga. A hkrati se poraja tudi vprašanje »zanikanja talentov«, ko sistemi preprečujejo mladim raziskovalcem in strokovnjakom, da bi prispevali k globalnim razpravam. Gre za zanikano pravico do glasu – do izražanja mnenja – kot v primeru tistih, ki se Foruma niso mogli udeležiti. Kot nekdo, ki je živel v več državah, kaj ti pomeni »pripadnost« v svetu, kjer meje vedno bolj določajo dostop in vrednost posameznika?
To je zelo zanimivo vprašanje. Hkrati pa tudi težko ubesedljivo.
Meje – po mojem mnenju – niso več pomembne. Ideja meje izgublja pomen, celo za oblasti. Njihov pomen postaja nesmiseln. Predvsem, če govorimo o regijah, kot je Sredozemlje. V Sredozemlju obstaja izjemen koktajl religij in kultur. Gre za način življenja, ki je globoko zakoreninjen v dušah in telesih ljudi. Tisti, ki prihajajo v našo regijo, te skupne vrednote – vrednote, ki so se tisoče let razvijale in so vtkane v bistvo našega prostora – zelo hitro prepoznajo.
V Sredozemlju obstaja izjemen koktajl religij in kultur. Gre za način življenja, ki je globoko zakoreninjen v dušah in telesih ljudi.
Seveda smo imeli številne konflikte – celo vojne. Če pogledamo zadnjih tristo let, vidimo razpoke, delitve. V določenem trenutku so se stvari začele cepiti. Primer Alžirije, pa tudi širše Severne Afrike – iz zgodovinske perspektive meja ni bila pomembna. Ljudje so razmišljali bolj ozemeljsko, bolj celostno.
Ideja meje je postala pomembna šele po osamosvojitvi držav. Ko so se ljudje začeli razmišljati v kapitalističnih okvirih, v skladu z današnjim globalnim finančnim sistemom. Takrat se je začelo ustvarjati razlikovanje, definiranje pripadnosti glede na mejo, papirje, dostop. In prav to pripelje do vprašanja, kdo sme govoriti, kdo sme potovati – in komu je to sistemsko odvzeto.
Ali ni ideja meje v resnici del kolonialne dediščine?
Absolutno. In meje govorijo proti kulturi Sredozemlja. Govorim o Sredozemlju, ker ga zares poznam. Vsi govorimo o sodelovanju, izmenjavah, sobivanju, skupnih vrednotah – in te so tu prisotne že več kot tisoč let. Zgodovinarji bi mi verjetno pritrdili. Sredozemlje je živeči laboratorij, dokaz, da lahko sobivamo. Gre za sobivanje treh religij in številnih kultur – in to je delovalo. Vendar smo na to pozabili. Ideja meje je v temeljnem nasprotju s tem, kar Sredozemlje je.
Živel sem v večih državah. Ideja, da bi pripadal le enemu okolju ali imel eno samo državljanstvo, s katerim bi se poistovetil, je zame vse manj pomembna.
Živel sem v večih državah. Ideja, da bi pripadal le enemu okolju ali imel eno samo državljanstvo, s katerim bi se poistovetil, je zame vse manj pomembna.
Seveda, sem proti mejam – a to ne pomeni, da sem proti identiteti. Po mojem mnenju so v obdobju po osamosvojitvi različna gibanja – bodisi komunistična, bodisi kapitalistična – vplivala na mnoge države. Pomembno je, da človek razume te vplive, da se lahko kritično opredeli do ideologij, ki so ga oblikovale. Tudi v zvezi z identiteto in narodno pripadnostjo. V mojem primeru gre za alžirski izvor. Zato je pomembno, da razumem svojo zgodovino – na primer boj, ki so ga vodile prejšnje generacije. Kaj so bile njihove vrednote, katere bitke so izbojevali? In kje lahko sam te vrednote ponotranjim in jih posredujem naprej – bodisi v sosednje države bodisi kot ambasador kultur, ki sem jih doživel. Mislim, da je to bistveno.
Živimo v svetu, kjer so nacionalnosti še vedno pomembne. Nekdo te vpraša, od kod si – in ne moreš odgovoriti: »Prihajam iz Sredozemlja.« Rad bi se tako opredelil. A večina ljudi bi to razumela, kot da se mi je zmešalo. Moraš se nekako opredeliti – in to običajno storiš prek nacionalne identitete. A ta identiteta prinaša tudi odgovornost. Biti moraš ambasador dobrih vrednot, ki jih neka nacija zagovarja.
Ko govorim o zgodovinskem vidiku, govorim o izzivih, ki jih je imela posamezna država. Alžirija je bila vedno na strani zatiranih. Vedno je stala blizu marginaliziranih. In za to smo plačali visoko ceno. Mnogo let smo bili izključeni iz mednarodnih zavezništev. Mnogi ljudje, s katerimi danes razpravljam, o Alžiriji ne vedo skoraj nič. Ker nikoli ni bila promovirana kot partnerica Zahoda – ne ZDA, ne Evropska unija. Obstajala je določena distanca, nerazumevanje. Malo kdo ve, kakšne vrste država je pravzaprav Alžirija. Katere vrednote zastopa, katere bitke je izbojevala – od boja za neodvisnost do stoletne francoske okupacije.
Alžirija je bila vedno na strani zatiranih. Vedno je stala blizu marginaliziranih. In za to smo plačali visoko ceno. Mnogo let smo bili izključeni iz mednarodnih zavezništev.
Ko govorimo o Alžiriji, se pogosto najprej spomnimo kompleksnega odnosa s Francijo – odnosa, ki je v zadnjem času postal še bolj zapleten. Toda moja prva misel, posebej ob omembi državljanske vojne, je Franz Fanon. Alžirija je bila vsekakor vir njegovega navdiha – prav tam je razvil nekatere ključne teoretske postavke. Se sam opredeljuješ kot Afričan?
(Nasmešek) Seveda sem Afričan.
V enem izmed romanov Chimamande Ngozi Adichie glavni junak razmišlja, da so migracije pravica vsakega posameznika – ne le tistih, ki bežijo pred vojno. Verjameš, da so partnerstva med Evropo in državami južnega Sredozemlja lahko enakopravna?
Verjamem, da bo enakost nekoč mogoča. Vendar pa tudi verjamem, da se zgodovina ponavlja. Kaj mislim s tem? Če pogledamo zgodovino odnosov med severom in jugom Sredozemlja – na neki točki obstaja slika Evropejcev, ki so množično odhajali v severnoafriške države. To je bilo pred letom 1900. Takrat smo imeli veliko gibanj – v obe smeri. To ni primerljivo s tem, kar se dogaja danes.
Na primer: med letoma 2022 in 2024 je bilo manj kot 8000 evropskih študentov, ki so šli študirat na jug Sredozemlja. V istem obdobju je število študentov z juga, ki so šli na sever, okoli 20.000. Gre torej za očitno neravnovesje. Obstajajo dominacije – predvsem na področju izmenjav in priložnosti.
Ampak verjamem, da se bo to spremenilo. Države se razvijajo, dostop do informacij se povečuje – in internet je tu odigral pomembno vlogo. Ljudje se lahko povezujejo, prepoznavajo podobnosti, izmenjujejo izkušnje. In verjamem, da bomo skozi to povezovanje prišli do enakovrednejših partnerstev in izmenjav. Ker je to del človeške narave.
Hvala za to misel. Čeprav mislim, da povezovanje ne bo prišlo zgolj kot posledica digitalnega sveta, temveč predvsem zaradi mladih – naše volje do sprememb, naše energije.
Absolutno. In gre za to, da bodo tisti, ki so jim dostopi onemogočeni, svoj prostor prej ali slej tudi izbojevali.
