Fotografija: ustvarjeno s pomočjo umetne inteligence
Novi roman Irene Svetek Tam, kjer plešejo tulipani (Beletrina, 2025), naslov, poln simbolike, je pravo malo presenečenje, predvsem pa izjemno branje. Ne toliko zato, ker je avtorica zamenjala žanr – iz kriminalke je namreč presedlala na zgodovinski roman, pri čemer je ohranila jasno strukturo in poglobljen raziskovalni pristop –, pač pa zato, ker vemo, da je roman Tam, kjer plešejo tulipani zasnovan na resničnih dogodkih. Irena Svetek namreč raziskuje zgodbo svoje družine, toda resničnost, kot jo naplavlja, je skoraj nepredstavljiva in zdi se, kot bi jo napisala fikcija sama. Pisateljica je izbrala jasen, precizen jezik, kar morda dodatno ustvarja napetost in razkriva sledi posameznih junakov in junakinj. V ospredju so tri junakinje – Maria Madera, Katarina Katka Garaj in Ana Garaj Bucu –, ki delujejo kot zgodovinski liki v resničnem zgodovinskem okviru. Tista, ki raziskuje njihova življenja, zasnovana okoli »haciende, dvonadstropne vile z velikimi francoskimi okni in balkoni, ki jo je leta tisoč osemsto dvainosemdeset dal sezidati oče Katarine Katke Garaj, stari Michal Romančik, Čeh, ki se je preselil v vinorodno pokrajino avstro-ogrske monarhije, da bi uresničil svoje mladostne sanje in postal najboljši vinar v državi«, je Irena Svetek, hči Tatjane Devčić. Tatjana, Katkina vnukinja, rojena iz strastnega razmerja med Ano in hrvaškim oficirjem Juretom Devčićem, v romanu v resnici nikoli ne spregovori, zato pa vsem svojim prednicam glas podeli pisateljica Irena Svetek. Slutiti je, da je pisateljica v to, kako opisati posamezno junakinjo, jo umestiti v »njen« čas in ji ne nazadnje dodeliti tudi moškega – v razmerju s katerim se poraja njena tragedija in njeno uporništvo, pa tudi njena nežnost –, vložila precej truda.
Slutiti je, da je pisateljica v to, kako opisati posamezno junakinjo, jo umestiti v »njen« čas in ji ne nazadnje dodeliti tudi moškega – v razmerju s katerim se poraja njena tragedija in njeno uporništvo, pa tudi njena nežnost –, vložila precej truda.
Na začetku romana zagledamo prizor, v katerem pritepenec Florian, kot beremo v romanu, vleče voziček, v katerem sedi desetletni Sebastian z izpahnjenimi kolki. Nismo še opremljeni z znanjem in čustveno prtljago, ki bi nam omogočila resnično razumevanje tega sicer načeloma svetlega in skoraj nedolžnega prizora. Vse, kar je pred nami, ostaja še neizgovorjeno. In to seveda ustvarja napetost. Čaka nas razkrivanje posamičnih plasti, ko skoraj ne moremo verjeti, da se eni osebi lahko zgodi toliko tragičnega, kar pomeni, da pisateljica ni toliko povzela razkrivanje skrivnosti iz žanra kriminalke, pač pa se je odločila za točno določeno perspektivo. Ko se isti prizor ponovi na koncu in v njem zagledamo tudi »smiselnost« naslova, ga bralec vidi v povsem drugačni luči. Vsaka beseda, vsak gib, vsaka tišina zdaj nosi težo razkritih skrivnosti. S tem pisateljica pokaže, kako zgodba (tako literarna kot življenjska) potrebuje celoten lok, da bi jo lahko razumeli. S tem med drugim sporoča, da resnica pogosto ni skrita, le mi je ne znamo še prepoznati. Družinske skrivnosti, travme, zamolčani dogodki niso nujno nevidni, pač pa so zakrinkani v vsakdanjo rutino, v ponovitve. Ne gre pa spregledati niti tega, da pisateljica s ponovitvijo prizora vzpostavi cikličnost, kot da bi liki (in bralec ali bralka) morali sami najti pot iz ponavljajočih se vzorcev, zamolkov in prekinjenih vezi. To daje romanu tudi nekoliko mitološki, skoraj arhetipski značaj.
Verjetno bi bilo preveč poenostavljeno reči, da življenje razumemo šele retrospektivno, toda pisateljica nam pokaže, kako se zgodbe – kot usedline izkušnje in bolečine – prenašajo iz generacije v generacijo. Babica Katka je Tatjani pripovedovala zgodbe, ki so delovale kot varno zatočišče, toda hkrati so bile ključ do tistega, česar se ne bi smelo izreči. Ko se v naslednjem prizoru – zdaj smo v letu 1991 – težka železna vrata odprejo, se zdi, kot da vstopamo v plast spomina, celo podzavest neke družine. Pripovedovalka nas s tem uvaja v svet, kjer resničnost ni ločena od pripovedi, kjer vsaka zgodba sproži drugo. To odpiranje vrat seveda ni le simbolična gesta, pač pa gre za povabilo v intimen, kompleksen prostor preteklosti, kjer se ne razkrijejo le skrivnosti, temveč tudi tisto, kar so generacije žensk prenašale naprej. Vrata se najprej odprejo v Vršac, mesto v srbski Vojvodini, tik ob meji z Romunijo, v Banatu, regiji z bogato večkulturno preteklostjo. Geografsko gre za vzhodni del Srbije, v bližini Donave in nekdanjih pomembnih trgovskih poti, zgodovinsko pa je bil to prostor mešanja nemške, madžarske, srbske, romunske in judovske kulture. Vršac v romanu Irene Svetek tako ni le ozadje, pač pa je prostorski nosilec zgodovinske travme. Gre za prizorišče nasilja po drugi svetovni vojni, kjer se zgodijo nekateri ključni dogodki romana, povezani z maščevanjem nad Nemci (folksdojčerji) po koncu nacistične okupacije. Irena Svetek tako tematizira tudi zamolčano poglavje zgodovine, ki zadeva taborišča, izgon, pobijanje ali prisilno delo.
Vršac v romanu Irene Svetek tako ni le ozadje, pač pa je prostorski nosilec zgodovinske travme.
Navkljub jasni, tekoči pripovedi je pisateljici uspelo v roman Tam, kjer plešejo tulipani vtkati posebno mehkobo, ki zasije predvsem v poglavjih o družini Romančik. Opisi vrtov, prostorov, opremljenih s starinskim šarmom avstro-ogrske preteklosti, nosijo v sebi nekakšno nostalgijo, a brez romantiziranja in eksotizacije. Irena Svetek nas ne zapeljuje z zgodovinsko patino, pač pa jo zariše kot prizorišče notranjih lomov. Takšna je Katkina odločitev, da se prepusti slikarju Teodorju, kar pomeni intimni upor, prelom z neizrečenimi družinskimi pravili, hkrati pa pomeni usodno gesto osvobajanja. Ta prelom ni dramatičen – je mehko vraščen v tkivo romana in tako skoraj neopažen, a odločilen. Pisateljica tako mojstrsko prepleta intimno in zgodovinsko, saj posamične družinske usode vedno odzvanjajo v odmevu večjih zgodovinskih prelomov: atentat na avstrijskega cesarja, združevanje Slovanov, vzpon nacionalizmov. Ti dogodki niso le kronološke točke v ozadju, temveč življenjski tokovi, ki določajo potek osebnih odločitev. Bralec / bralka pri tem ne le obnavlja znanja iz šolskih klopi, temveč dobi tudi čuten in konkreten občutek, kako zgodovina zareže v vsakdanje življenje posameznika – zlasti posameznice. S tem, ko pisateljica svoje junakinje umešča v točno določen zgodovinski trenutek, nas opozori tudi na njihovo omejeno družbeno vlogo. Ženske v romanu so pogosto razumljene kot objekti poželenja, in prav v tej iztočnici pisateljica zareže globlje. Ustvari tudi nekaj prizorov spolnosti, ki pomenijo trgovanje z bližino (tako na strani moških kot žensk), kar prinaša v branje surovi realizem zgodovinskega časa.
S tem, ko pisateljica svoje junakinje umešča v točno določen zgodovinski trenutek, nas opozori tudi na njihovo omejeno družbeno vlogo.
V romanu Tam, kjer plešejo tulipani intimno pismo ni nikoli zares varno. Vedno se najde nekdo, ki ga prestreže in izkoristi za lastno moč. Josef Garaj, ki poseže med zaljubljenca, je arhetip oblastnika, neverjetno podoben partijskemu funkcionarju Jasenku Labudoviću mnogo let kasneje. Pisateljica se v tem delu tudi ni mogla upreti mimobežnemu komentarju, kako (še vedno) funkcionirajo mediji in kako drobna zavrnitev lahko uniči življenje. Michal Romančik, ki je še včeraj trgoval s cesarskim dvorom, doživi svoj padec v trenutku – njegov ugled propade z novico o hčeri, ki bo rodila »pankrta«. Toda pisateljičina literarna vizija je širša, rahločutnejša, in ta širina nas ujame brez vsiljevanja. Človeško življenje se poraja in umira in ravno v tej črti se zdi, da nam Irena Svetek kaže, kako se življenje spreminja v prividno stvarnost. Vidimo, kako poleg prisile, ki je večinoma v rokah moških, ženske upravljajo s svojimi življenji. S pomočjo posamične resnične izkušnje torej pisateljica, tudi z generacijskim prenosom, pokaže, kako se gradi distribucija pogleda in naracije. Vse te ženske ustvarjajo svoje mesto v svetu, ga utrjujejo in uničujejo, in na ta način ustvarjajo svoj drugi literarni »jaz«. Roman Tam, kjer plešejo tulipani je tudi študija ženskega pogleda – kako ženske ne le preživijo, ampak ustvarjajo nove prostore zase. Pisateljica prepozna in razgrne njihovo moč: moč zavrnitve, moč pripovedovanja. V svetu, kjer prevladuje prisila in odločajo moški, ženske kljub vsemu upravljajo s svojo usodo. Vse hočejo preživeti, vendar preživeti dostojanstveno in v bližini ljubljenenega moškega.
Roman Tam, kjer plešejo tulipani je tudi študija ženskega pogleda – kako ženske ne le preživijo, ampak ustvarjajo nove prostore zase.
Takšen lik je Ana Garaj, ki spada v tretjo generacijo žensk v tej večplastni družinski sagi. Njeno življenje je prav tako zaznamovano z družinskimi skrivnostmi, pričakovanji in pritiski preteklosti. Družina jo omoži s Herzelom Kleinom, da bi se rešila družinska vila, pri čemer ima njena mati občutek, da je žrtvovala lastno hčer. Spet vidimo intimen prizor, ko si moški na vrhuncu moči vzame mlado dekle. Pisateljica mojstrsko gradi večplastno pripoved – zgodovinsko, družinsko, osebno – in tako (iz)gradi mozaik usod. Hacienda, družinsko posestvo, prehaja iz rok v roke in postane simbol kontinuitete, odpora in tudi izgube, ki jo ženske branijo z vsem, kar imajo na voljo – telesom, molkom, pogumom. Ana naj bi ob Herzlu postala lepa, tiha spremljevalka, toda svet se preoblikuje; Jugoslavija pade in sledi še ena tragična zgodba. Glede na mnoštvo likov in prizorov bi roman lahko razpadal, vendar je Irena Svetek mojstrica ustvarjanja situacij in njihovega prepleta v večjo celoto. Eden najbolj pretresljivih prizorov v romanu je zgodba o času v koncentracijskem taborišču v Beogradu, kjer Herzel Klein spozna, »da je bil nekoč lastnik hotela Baross, bank, vinogradov, zdaj pa je le ena izmed številk.« Pisateljica nas popelje v notranjost tovornjaka, kar je literarno močan simbol – ne zgolj smrti, ampak mehanizmov zgodovine, ki meljejo posameznike. In vendar iz teh ruševin zgodbe vstajajo ženske kot nosilke spomina, kontinuitete in tudi spremembe. Irena Svetek jih spet ne prikazuje kot idealizirane junakinje, temveč kot preživelke, ki kljub vsemu ohranjajo ranljivost, človeškost in voljo do življenja. V tem se skriva tudi etična moč romana.
In vendar iz teh ruševin zgodbe vstajajo ženske kot nosilke spomina, kontinuitete in tudi spremembe. Irena Svetek jih spet ne prikazuje kot idealizirane junakinje, temveč kot preživelke, ki kljub vsemu ohranjajo ranljivost, človeškost in voljo do življenja. V tem se skriva tudi etična moč romana.
Da pisateljica gradi panoramo jugoslovanskega 20. stoletja, uvidimo v poglavju, kjer smo priča vzniku Jugoslavije pod Titovim vodstvom. Portret Tonje Tolstoj, politične komisarke iz Moskve, je izjemen, prav tako sprememba haciende v partizanski štab in Anina ljubezen do ruščine ki ne pomeni le ljubezni do jezika, temveč tudi most do ideološke in čustvene navezanosti, s pomočjo katere oriše neponovljivo atmosfero revolucionarnega idealizma in njegovega propada. Že omenjeni Jasenko Labudović, politični funkcionar, ki stoji na vratih in prisluškuje pogovoru med ženskama, je človeški pritlikavec; Tonjino opazovanje Ane med spancem – eden najnežnejših lezbičnih prizorov, in opisi zavzetja haciende in načina funkcioniranja tedanjih oblastnikov – eden najbolj unikatnih opisov jugoslovanskega komunizma. V opisu padca Berlina in smrti Stalina pisateljica ne izrablja zgodovine za učbeniški efekt – nasprotno, oživlja zgodovinske osebnosti kot ljudi, s slabostmi, zablodami in notranjimi boji. To je redka sposobnost in posebnost romana. Nacionalizacija haciende deluje kot simbol novega reda, ki prinaša novo oblast, vendar ne nujno osvoboditev. Ana, ki se kljub porazu sistema odloči za življenje, ki ga vodi po svojih pogojih, je gotovo ena najmočnejših ženskih figur v sodobni slovenski prozi. Zavrnitev Jasenka Labudovića ni zgolj osebna odločitev – je upor proti represivni ljubezni, ki želi posedovati, in je toliko kot politična gesta ženske, ki razume ceno svoje svobode. Odhod na Sveti Grgur, kjer je prisiljena priznati »da je Stalinova kurba«, je srhljivo natančen prikaz mehanizmov razčlovečenja. Ana igra igro – vendar z namenom, da preživi, da se lahko vrne k svoji hčerkici in k svojima ženskama.
V opisu padca Berlina in smrti Stalina pisateljica ne izrablja zgodovine za učbeniški efekt – nasprotno, oživlja zgodovinske osebnosti kot ljudi, s slabostmi, zablodami in notranjimi boji. To je redka sposobnost in posebnost romana.
Irena Svetek svojim junakom ne odreka notranjih dvomov, pasivnosti, trenutkov izgube nadzora. Ravno v teh trenutkih, ko liki ‘zrejo skozi okno’ in ‘priznajo, da nimajo nadzora nad življenjem’, roman postane najbolj resničen – ker nam pokaže, da tudi znotraj velikih zgodovinskih premikov človek ostaja krhek, občutljiv. Pomenljivo pa je tudi, da roman Tam, kjer plešejo tulipani lahko beremo v feminističnem smislu. Ne zastavlja se vprašanje, kaj bo storil moški, ki ima v rokah vse vzvode oblasti, ko ga ženska – kot je Ana – zavrne, temveč: kdaj preživelka, ujeta v sistem nasilja in podrejanja, svoje preživetje preoblikuje v politično dejanje. Njen »ne« je gesta, ki presega intimo in postane zavestno zoperstavljanje. Ko se zdi, da bi utegnila slediti pomiritev – Ana se poroči s svojo mladostno ljubeznijo in rodi še enega otroka, dečka z izpahnjenimi kolki, ki smo ga že srečali v uvodnem prizoru – nas pisateljica znova preseneti. Za dečka večinoma skrbi Katarina Katka Garaj, ki je od vsega hudega že na robu razuma. Otrokova perspektiva v sklepnem delu romana in zločin, ki ga stori otrok – najhujši med vsemi – prelomita usodo haciende in pokažeta, da življenja ni mogoče dokončno nadzorovati. Vse potlačene sile, vsi prepovedani občutki, vse pozabljene strasti prej ali slej prodrejo na plano. Končni prizor – rahlo chagallovsko obarvan – v katerem Katka Garaj, bosa in v beli obleki, aludira na to, da je ljubezen, tista vsakdanja, mehka, topla in skrita – tista, ki ostane. Čeprav je konec pretresljiv, je obenem nenavadno mehak in upajoče pomenljiv.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
