Fotografija: Pexel – Markus Spiske
Sara se je, takoj ko jo je zapustil Drobničev znanec, vsedla za računalnik. Ni si zapomnila njegovega imena ob predstavitvi, kar jo je nekoliko vznejevoljilo. Podrobno je poznala zgolj zadevo, v kateri ga je zastopala in bila na zadnji obravnavi. Ni se sedaj želela ukvarjati z njo, čeprav tudi v spisu ni nikjer zasledila imena, ki bi ga lahko povezala s samo tožbo. Res pa je tudi, da je morala spis na hitro pregledati, imela je na voljo le en dan. Slednje jo je sicer vedno ujezilo, a se tu ni dalo kaj dosti pomagati. Čeprav je to Drobniču že omenila in to večkrat, ni zaleglo. Zato jo je v teh primerih običajno obvestila Ana, ki je še najlažje njeno slabo voljo obrnila v pozitivno smer, češ da ji Drobnič pač zaupa.
Bolj jo je pritegnilo vprašanje, ki ji ga je nakazal in za katero bi potreboval pravnega strokovnjaka. Prosil jo je namreč za pomoč pri urejanju zadev mladega Afganistanca, prijatelja njegovega sina. To naj bi se, po njegovih besedah, nanašalo na status begunca. – Morda pa je bila to zgolj njegova laična opredelitev, se bo morala kar sama dokopati do bistva, – je pomislila Sara. Pravna tematika, povezana z begunci, ji je bila povsem tuja. Spremljala jo je le bežno prek medijev, poklicno pa doslej nanjo še ni naletela. Niti je v pisarni ni omenil kateri od kolegov. – Hmm, – je zamrmrala v svojo brado, – bom jutri vprašala Janeza, on itak ve vse oziroma vtakne svoj nos v vsako stvar. –
Prosil jo je namreč za pomoč pri urejanju zadev mladega Afganistanca, prijatelja njegovega sina. To naj bi se, po njegovih besedah, nanašalo na status begunca. – Morda pa je bila to zgolj njegova laična opredelitev, se bo morala kar sama dokopati do bistva, – je pomislila Sara. Pravna tematika, povezana z begunci, ji je bila povsem tuja.
Že zgolj vprašanje ali se sme osebe neslovenskega državljanstva, ki iščejo stalno ali vsaj začasno bivališče v Sloveniji, naslavljati z begunci ali azilanti? Se ji je postavilo takoj, ko je poguglala besedno zvezo »status begunca« in še marsikaj drugega. Cela vrsta sodb vrhovnega sodišča v zvezi s tovrstnimi spori ji je butnila pred oči. – Torej sodne prakse je kar nekaj, bije se pravna bitka tudi na tem polju, – je pomislila Sara.
Številni predpisi, tako domači kot mednarodni, od teh predvsem Ženevska konvencija zelo natančno urejajo vprašanja, povezana z begunci. Torej pravni termin je »begunec«. Vse drugo kot na primer »azilant« ali »migrant« so samo nekateri udomačeni in povsem zgrešeni. Na kratko: to je oseba z mednarodno zaščito, ki postane begunec v trenutku, ko izpolni pogoje za to in ne šele, ko to s pravnim aktom ugotovi država.
Številni predpisi, tako domači kot mednarodni, od teh predvsem Ženevska konvencija zelo natančno urejajo vprašanja, povezana z begunci. Torej pravni termin je »begunec«. Vse drugo kot na primer »azilant« ali »migrant« so samo nekateri udomačeni in povsem zgrešeni.
Sara je morala večkrat prebrati opedelitev, kdo je begunec; da gre torej za osebo, ki se »zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takšnega strahu noče uživati varstva te države, ali oseba, ki nima državljanstva, in se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, pa se zaradi takšnih dogodkov ne more ali noče zaradi omenjenega strahu vrniti v to državo.«
Tako natančna in nedvoumna je opredelitev iz Zakona o zaščiti tujcev, ki v celoti povzema mednarodno zakonodajo. Kljub sicer navidezni jasnosti je potrebovala še dodatno razlago iz strokovnih člankov, do katerih se je dokopala na internetu. Sedaj je nekako za silo razumela, kateri vse pogoji morajo biti izpolnjeni, da se osebo lahko v formalnem smislu šteje za begunca. Postopoma je tudi dojela, zakaj toliko kritičnih zapisov v samih medijih nad postopki in našimi organi. Na nek način razumljivo. – Kaj vse mora dokazati oseba za pridobitev formalnega priznanja statusa begunca, precej zapleteno? –
Obenem je EU uvedla tudi subsidiarno zaščito kot »komplementarni status«, ki dopolnjuje zaščito iz Ženevske konvencije. – Aha, še en pojem, ki ga bom morala spoznati, – je pomislila Sara. Že od nekdaj so jo v pravu privlačile novitete in težje kot je bilo njihovo razumevanje, bolj se je poglabljala in pri tem uživala.
Šele pojemajoča svetloba v pisarni, zaradi katere je vse težje brala, jo je opozorila, da bo čas, da preneha z branjem. Za nekaj trenutkov se je naslonila nazaj in skušala zavzeti bolj udobno držo, čeprav ji delovni pisarniški stol tega ni povsem dopuščal. Pri tem se je nekoliko iztegnila, nogi v gležnjih prekrižala in še pred tem sezula salonarje. Tako na pol zleknjena se je zazrla v pas svetlobe, ki je pronical skozi osrednje okno in se zavrtal v prostor kot kakšen tunel. V njem je kar mrgolelo drobnih delcev prahu, ki so se eni spuščali proti tlem, drugi pa lebdeli. Gost plavajoči tok ji je prinesel v spomin podobo reke beguncev. Leta 2015 so svet preplavili posnetki neskončnih kolon ljudi, ki čez polja Slovenije potujejo proti Zahodu in jih na avstrijski meji spuščajo v državo skozi policijsko zastražene koridorje.
Leta 2015 so svet preplavili posnetki neskončnih kolon ljudi, ki čez polja Slovenije potujejo proti Zahodu in jih na avstrijski meji spuščajo v državo skozi policijsko zastražene koridorje.
– Morda bo sedaj od blizu srečala nekoga s podobno usodo? A morala bo počakati do četrtka, ko ima dogovorjeno prvo srečanje z mladeničem, ki naj bi mu pomagala. Gotovo bo prišel, – je sama pri sebi presodila po besedah Drobničevega znanca.
Sedaj ji je že kar malce šlo na živce, da si ni zapomnila njegovega priimka. – Povprašam Ano, – je pomislila Sara. Preden je zapustila svojo pisarno, je še pospravila mizo. Pokukala je v sosednji prostor, od koder je bilo slišati šume, najverjetneje od zlaganja ali pospravljanja. In res, Ana je vse, kar se je čez dan od dela nabralo ali na njeni mizi ali tisti okrogli, ki je bila namenjena za sestanke ali odmor ob kavici, skrbno zložila v mape in predale oziroma v omaro, kjer je vse skrbno čakalo na sodelavce na polici. Vzdolž roba police so bile zalepljene nalepke z imeni in nad njimi zloženi ovitki s spisi posameznih zadev. Eni kupi so bili višji drugi nižji. Sarin je bil vedno založen z nekaj zadevami, z vsemi tistimi, v katerih se je kaj dogajalo, ali obravnava na sodišču ali le sestanek s stranko. Izključno zadeve, v katerih je morala pripraviti kakšno vlogo ali jo pregledati, so bile pri njej. Takšen red si je ustvarila že takoj na začetku, pač ni želela zapravljati časa z iskanjem in brskanjem po papirjih. Saj, če so bile vloge in druga pisanja tukaj, jih je Ana skrbno uredila, označila, popisala in zvezala, tako da se ni nič moglo izgubiti ali založiti.
»O, Sara, si še tu?« Jo je prijazno ogovorila Ana.
»Tako kot ti,« ji je z nasmeškom odvrnila,»ravnokar odhajam. Pa sem tem pred tem želela nekaj še vprašati.«
»Izvoli,« je bila vljudna Ana in jo zvedavo pogledala. Sara si ni mogla kaj, da ne bi vedno znova pomislila na to, koliko časa neki je Ana že sodelavka te advokature. Težko danes naletiš na tako zvesto in zanesljivo osebo. To najbrž pride z leti, ki se jih na Aninem obrazu preprosto ni dalo skriti. Vse kar se ti zgodi v življenju, se na nek način zariše v nove poteze v obliki gub ali drugih znamenj.
»Zanima me, kdo je ta Drobničeva stranka, s katero smo imeli danes sestanek?«
»A misliš tistega gospoda, s katerim Drobnič prijateljuje v prostem času?«
Sara sicer vseh okoliščin ni poznala, a je kljub temu prikimala.
»O joj, sedaj si me pa našla! Tako tuje zveni njegov priimek,« je Ana najprej namrščila čelo, nato pa olajšano izstrelila: Kerševan je njegov priimek. Ja Kerševan.«
»To si bom pa zapomnila. Sem že slišala zanj,« je pomislila Sara.
Tudi naslednjega dne je begunsko vpašanje ni pustilo pri miru, kar zavrtalo se je v njeno dušo, predvsem dvom ali bo lahko sploh razumela razsežnost teme, kaj šele pomagala.
Tudi naslednjega dne je begunsko vpašanje ni pustilo pri miru, kar zavrtalo se je v njeno dušo, predvsem dvom ali bo lahko sploh razumela razsežnost teme, kaj šele pomagala.
»Morda pa bo Janez, kaj več vedel?«
Misel na Janeza jo je razveselila kot otroka: »…saj res, kje pa sploh je, danes ga še nisem videla«. Namenjena proti svoji pisarni se je nemudoma obrnila nazaj proti Anini in skoraj nedolžno vprašala: »A Janeza danes ni?«
Ana jo je pogledala z nekoliko privzdignjenimi obrvmi in kotički ustnic razpotegnjenimi v nagajiv nasmešek: »Ne, Janez ima danes prost dan, menda je šel kolesarit s prijatelji. Zakaj, a ga potrebuješ?«
»Ja, saj veš, da je Janez naša enciklopedija. Pozna veliko ljudi in praktično odgovor na vsakršno vprašanje. Morda se je pa on že srečal s kakšnim begunskim vprašanjem.«
»Zdi se mi, da se je. Leto ali dve nazaj, so se kar vrstila posredovanja enega tujega veleposlaništva, ki je reševalo nekega tujca. Ne vem pa, če je bil migrant.«
»Begunec se reče,« jo je popravila Sara, »nič, ga bom kar poklicala.
Odšla je v svojo pisarno in začela s prstom drsati po imeniku svojega telefona. Vtipkala je ime Janez, poleg je v imeniku namesto priimka imela zapisano »zapeljivec«. Najbrž si je njegovo številko vnesla v imenik takoj na začetku, ko še ni poznala njegovega priimka. To mora spremeniti, je pomislila sedaj, situacija je resna.
Nekaj časa je trajalo, preden se ji je oglasil: »Oj, Sara,« je na drugi strani zazvenel njegov zvonki glas.
»Pozdravljen Janez, imaš minutko časa?«
»Seveda, kar na dan z besedo,« jo je presenečen povabil Janez. Njen klic bi bil zadnji, ki bi ga pričakoval ta večer.
»Si imel kdaj opravka z begunci?«
»Kako to misliš?« je po hipnem molku vprašal Jannez, in dodal na pol v šali, »če sem kakšnega pretihotapila?«
»Si imel kdaj opravka z begunci?«
»Kako to misliš?« je po hipnem molku vprašal Jannez, in dodal na pol v šali, »če sem kakšnega pretihotapila?«
Ko mu je želela nejevoljno odvrniti, naj se ne šali z njo, je takoj pristavil: »Misliš, če smo kdaj v pisarni reševali kakšen primer? Ja smo, ne spomnim se natančno kdaj, a je šlo za sirskega državljana. Zakaj te pa to zanima?«
»Ja, en primer bi prevzela, pa bi rada sploh vedela, kako se temu streže?«
»Je kar dolga zgodba. A je ne bi pustila za jutri,« jo je le za trenutek želel odvrniti Janez, vendar se Sara ni pustila in vztrajala, da ji pove kaj več.
»Narediva tako. Ravno sem imel namen si pripraviti večerjo, lahko prideš do mene in med tem ko bova jedla, ti razložim zgodbo.«
V katerih drugih okoliščinah bi Sara pomišljala, tokrat je odločno sprejela njegovo vabilo.
»Kje pa stanuješ?« Povedal ji je naslov, ji kratko razložil, kako pride najlažje do njega, ona pa si je vse skupaj vnesla še v guglmaps in se v trenutku orientirala. Okolica ji je bila poznana, bila je ulica v bližini Dravelj, kjer je stanovala kot študentka.
Kot bi jo nosila krila je odbrzela do avta in se po desetih minutah vožnje iz centra Ljubljane proti Gorenjski znašla v ulici, kot ji je povedal Janez. Na začetku je bilo označeno javno parkirišče in tu se je Sara ustavila, izstopila in se naprej namenila peš. Vzdolž ulice so se vrstila zasebna domovanja v nekoliko starejših hišah z lično urejenemi zelenicami. Na eni od njih je opazila številko 9, kot ji je povedal Janez. Na zunanjem vhodu je pozvonila in čez kakšno minuto se je prikazal Janez in ji prihitel naproti, medtem ko je ona odpirala zunanja vrata v ograji, ki ni bila prav visoka, le toliko da je ločila zasebni prostor od javnega. Videti je bil zelo sproščeno, na sebi je imel kratke hlače in belo majico. Sara si je morala tudi tokrat priznati, da je res privlačen moški, morda sedaj v športnih oblačilih še bolj kot običajno v službi. Povabil jo je naj vstopi.
»Lepa, zelena okolica,« je pohvalila Sara, kar je videla v tem trenutku.
»Ja drži. To je v bistvu hiša mojih staršev. Živa je le še mama, ki pa ni več želela bivati tukaj. Preselila se je bliže centru, kjer ji je vse bolj dostopno. Jaz pa sem nato hišo nekoliko obnovil in mi kar ustreza.«
Po tem ko sta vstopila, je Sara začela zvedavo opazovati notranjost. Nekaj kosov stilnega pohištva je bilo nameščenega ob eni od sten in se je harmonično zlilo z okolico, ki je izžarevala enostavnost oblik razstavljenih predmetov. Ničesar ni bilo preveč. Janez je takoj opazil, kako Sara vse skupaj pozorno opazuje: »Tako, to je trenutno moj dom.«
»Mi zelo ugaja,« skoraj ni mogla skriti navdušenja.
Janez jo je povabil naprej v dnevni prostor, iz katerega se je videlo na vrt. Skrbno pokošena trava, eno drevo, nekaj grmičevja in okrog živa meja, pred oknom pa še kamnita terasa z vrtnim pohištvom.
Takoj je začel pripovedovati: »To z beguncem, ki je bil moja stranka, je precej žalostna zgodba. Čeprav v mojem primeru, ni šlo za kakšne posebne pravne zaplete.
Za enega sirskega državljana, sem bil naprošen za urejanje dokumentov, da je lahko odšel iz Slovenije v Združeno kraljevstvo, katerega veleposlaništvo je posredovalo. To je bila seveda okoliščina, zaradi katere sem vse lahko uredil hitreje, kot bi običajno. A pred tem sem se kar namučil, da sem vzpostavil kontakt s to osebo.«
»Šele po dveh obiskih v azilnem domu,« je svojo pripoved nadaljeval Janez, »mi je uspelo od njega izvedeti za podatke, ki sem jih nujno potreboval v postopku. Sprva je sicer celo zavrnil, da bi govoril z menoj. Hitro sem spoznal, da zidu nezaupanja ne bo tako lahko prebiti, vendar sem trmasto vztrajal pri svojem.«
»Šele po dveh obiskih v azilnem domu,« je svojo pripoved nadaljeval Janez, »mi je uspelo od njega izvedeti za podatke, ki sem jih nujno potreboval v postopku. Sprva je sicer celo zavrnil, da bi govoril z menoj. Hitro sem spoznal, da zidu nezaupanja ne bo tako lahko prebiti, vendar sem trmasto vztrajal pri svojem.«
Sara je pozorno poslušala Janeza, ki ga je danes spoznala v povsem drugačni luči. Večino časa je o njem razmišljala kot o povzpetniškem odvetniku, ki ga zanimajo v glavnem pravni primeri, v katerih pride do izraza predvsem njegovo bolj ali manj argumentirano pravno leporečenje. Šele ta primer ji je dal misliti, da mu je še kako mar za človekovo usodo, presenetila jo je predvsem njegova empatija do popolnega neznanca.
»… in kaj se je zgodilo, ko si bil prvič v azilnem domu?«
Najprej sem se oglasil v sprejemni pisarni, kjer so vedeli, da prihajam. Tudi sami so že obvestili Sirca o tem. Razložili so mi, da še s petimi drugimi begunci prebiva skupaj v isti sobi v drugem nadstropju. Poslali so me kar samega tja. Najprej sem se temu začudil, a ko so me napotili levo in po hodniku do stopnic, ki vodijo v drugo nadstropje, sem uvidel, da imajo veliko drugega dela, kot da se ukvarjajo z mano in mojim Sircem.
Neprestano je vodja izmene odgovarjala na klice in pojasnjevala stisko z ležišči, a na koncu popustila, naj človeka vseeno pripeljejo. Ko sem zapustil sprejemno pisarno, je eden od teh že sedel pred njenimi vrati. – Tako pač je –, je gospa skomignila z rameni, – bolje tako, kot pa da jih prepustimo tavanju v neznanem okolju. –
Nato sem se odpravil in sledil navodilom. Prišel sem do sobe, kjer naj bi poiskal Sirca in sem najprej pri vratih vprašal po njem. Nihče od štirih moških se ni zmenil zame. Ponovil sem vprašanje in še vedno nič. Eden se je le obrnil prosti meni, a se v naslednjem hipu ponovno zatopil v svoj telefon. Domisli sem se, da poskusim drugače. Stopil sem kar na sredo sobe in začel naglas v angleškem jeziku razlagati, zakaj sem tu in kdo me je poslal. Moški, ki so sprva ne meneč se za obiskovalca ležali na posteljah vsak s svojim telefonom v rokah, so le postali pozorni na to, kar govorim. Obrnili so se proti najmljajšem v kotu sobe in ga začeli nagovarjati naj vendarle sodeluje. Tako sem izvedel, kdo je in se mu približal. Razložil sem mu, kdo me pošilja in da potrebujem njegovo sodelovanje, v kolikor želim razrešiti celotno zadevo. Predlagal sem mu, da nadaljujeva jutri. Soglašal je in me ob dogovorjeni uri že čakal v sprejemni pisarni. V pogovoru naslednjega dne je odkrito spregovoril o vsem. Predvsem pa, kako je nevarno življenje v Siriji, dolga pot do Evrope, beg pred lastno usodo, vplivalo nanj. – Kot da sem izgubil samega sebe, svojo lastno identiteto, pustil vse življenje za seboj. In sedaj to čakanje. Kaj bodo drugi storili z nami? Od nas samih od nekega trenutka naprej ni odvisno nič več. Vse je odvisno od uradnikov, ki nas sprašujejo, od policistov, od nam neznane oblasti in njenih uradov. –
V pogovoru naslednjega dne je odkrito spregovoril o vsem. Predvsem pa, kako je nevarno življenje v Siriji, dolga pot do Evrope, beg pred lastno usodo, vplivalo nanj. – Kot da sem izgubil samega sebe, svojo lastno identiteto, pustil vse življenje za seboj. In sedaj to čakanje. Kaj bodo drugi storili z nami? Od nas samih od nekega trenutka naprej ni odvisno nič več. Vse je odvisno od uradnikov, ki nas sprašujejo, od policistov, od nam neznane oblasti in njenih uradov. –
Sara je ob koncu Janezove pripovedi ostala brez besed, z nekaj vljudnostnimi frazami se je poslovila in zahvalila. Tudi med hojo do parkirišča in nato še v avtu so ji nakopičene misli vzporedno z vožnjo vijugale skozi možgane. Šele kasneje v postelji, ko ji ni uspelo prebrati niti treh strani romana in ji je spanec zlagoma prekrival veke, so neznano kam v globino potonili še zadnji ostanki dneva z vsemi vprašanji vred.*
Odlomek iz romana Metke Sušec povzema nekatere misli iz knjige Draga Jančarja Zakaj pisati, Eseji in drugi zapisi (Slovenska matica 2024), in sicer na str. 127 in str. 133.
