Fotografija: Pexels – Zahid Khan Mumtaz
Naslednje jutro je v pisarno prišla še kar zgodaj, pred večino sodelavcev. Le iz Anine pisarne je zazvenel bister pozdrav: »Dobro jutro!« Pa še nek povsem neznan obraz mlajše ženske se je zaprepaden zagledal vanjo, ko je vstopila. Verjetno nova pripravnica, jo bo že kasneje spoznala. Povsem spontano jo je ogovorila: »Moje ime je Ingrid, tukaj sem nova, šele nekaj dni,« in ponudila Sari roko ter širok nasmeh.
– Kakšna pripravnica sem bila sama, – je prešinilo Saro, – a tudi tako neposredna ali bolj zadržana? Bili so povsem drugačni časi. Še vedno globoko v socializmu. Res, da je tedaj študiral lahko vsak mlad človek, ki je bil količkaj željan znanja in izobrazbe, kar je bilo dobro. Vendar nismo za vsako ceno silili v ospredje, razen če so se komu godile krivice ali jih je bilo potrebno zaščititi. Vsaj sama sem bila takšna. – Sara bi z veseljem ostala pri spominih iz ne sicer tako oddaljene preteklosti.
Tok njenega razmišljanja je prekinilo trkanja na vrata, ki so ob odpiranju lahno zaškripala. Bila je Ana, ki je pripeljala težko pričakovanega gosta.
Še vedno je stal za Aninim hrbtom, morda se je tako čutil varnega. Po nekaj sekundah je stopil izza navideznega zavetja, pozdravil in tako kot malo prej mladenka jasno dal vedeti, da pripada neki drugi generaciji.
Še vedno je stal za Aninim hrbtom, morda se je tako čutil varnega. Po nekaj sekundah je stopil izza navideznega zavetja, pozdravil in tako kot malo prej mladenka jasno dal vedeti, da pripada neki drugi generaciji.
Sara je mladeniču, ki je bil morda za največ pet centimetrov višji od nje, pokazala na dva fotelja pred njeno mizo. Z izrazito prijaznim glasom, s katerim je želela delovati pomirjujoče, a obenem iskrivo, ga je povabila naj sede: »Izvolite!« Drugače kot običajno. Večinoma je bila do svojih strank, vsaj do tistih, ki jih je srečala prvič, dokaj formalna. Le redko se je zgodilo, da je s stranko navezala globlji odnos, ki bi morda mejil na prijateljski. To se je zgodilo nazadnje v preteklem letu, ko je zastopala žensko, ki jo je mož doma trpinčil. Z Marleno, staro okrog petdeset let, se je zbližala, saj je potrebovala poleg pravnih nasvetov tudi neko pozornost, morda tolažbo. Niti ne prave tolažbe, marveč globljega razumevanje nje same kot ženske z ženskega zornega kota. Situacija v njenem zakonu je bila dokaj zapletena, saj je bila žrtev milo rečeno podcenjujočega in skrajno omalovažujočega odnosa svojega moža, kar se je na koncu sprevrglo v verbalno maltretiranje in onemogočanje izstopa iz zakona po normalni poti.
»Hvala. Sem Safiullah, k vam prihajam, da mi pomagate rešiti moj status.« Je odločno začel. Nato se mu je glas zatresel in skrhal. Ne za dolgo, globoko je vdihnil, kot da skuša z zrakom zajeti tudi moč, se odkašljal in nadaljeval, vendar tokrat precej tiše, kar je pri Sari vzbudilo skrb. Previdno ga je začela opazovati in v svojih mislih izbirala besede, s katerimi naj bi nadaljevala pogovor.
Bil je normalno grajen mladenič, prej drobne postave in povprečne višine. Ni imel enakih potez kot slovenski fantje, pa tudi ničesar značilnega, kar bi nakazovalo njegovo poreklo, le ten kože je bil za nianso temnejši, s pridihom zelenila zrelih oljk. Oblečen je bil v pražnja oblačila, sicer športna vendar elegantna, kar je do okolice delovalo spoštljivo.
Bil je normalno grajen mladenič, prej drobne postave in povprečne višine. Ni imel enakih potez kot slovenski fantje, pa tudi ničesar značilnega, kar bi nakazovalo njegovo poreklo, le ten kože je bil za nianso temnejši, s pridihom zelenila zrelih oljk.
»Sedaj je pravi trenutek,« je pomislila Sara in preudarno posegla v molk.
»Kot odvetnici mi lahko popolnoma zaupate.«
Ob tem jo je pogledal z nekakšnim dvomom, ali res lahko? Na kratko mu je tudi razložila, zakaj se sploh pogovarjata. Videti je bilo, da se je pomiril od začetnega vznemirjenja in pričakovanja. Njegove rjave oči, mandljevih oblik, so sedaj izžarevale nekakšno mladostno bistrost. Predvsem zaradi upanja, ki mu ga je morda vzbudilo Sarino nagovarjanje.
Sara je prebila led z nekaj vprašanji, od kdaj je že v Sloveniji in kako je živel v vmesnem času do danes. Sprva je le odgovarjal v kratkih in na videz nepovezanih stavkih. Čez nekaj časa je počasi in previdno začel pripovedovati svojo zgodbo. Na trenutke s prikritim zanosom, ko je govoril o tem, da je uspešno zaključil študij v Sloveniji in dobil službo kot programer. Sara si ga ni upala motiti, da ne bi obmolknil. Morda so ga lastni čuti sedaj popeljali tja, kamor je želel.
Svarila odvetniškega kolega, da posamezniki z begunsko izkušnjo le stežka spregovorijo o svojem življenju, so ji sedaj še kako prišla prav.
»Torej v Sloveniji sem skoraj že šest let. I hope I can stay a long time, and above all, I hope to solve my problem. Saj nisem naredil nič slabega tej državi. Throughout my stay in Slovenia, I acted as a citizen of Slovenia.«
Čeprav je večino časa govoril angleško, je tu in tam izrekel kakšen stavek v slovenščini. Kot bi želel dokazati, da se kljub krivici, za katero je prepričan, da se mu dogaja, čuti notranjo povezanost s to deželo, ki mu trenutno nadomešča domovino.
Čeprav je večino časa govoril angleško, je tu in tam izrekel kak stavek v slovenščini. Kot bi želel dokazati, da se kljub krivici, za katero je prepričan, da se mu dogaja, čuti notranjo povezanost s to deželo, ki mu trenutno nadomešča domovino.
»Dolgo sem čakal nekoga, da mu lahko zaupam vse to.«
Sara ga je ob teh besedah pogledala in za trenutek se ji je zazdelo, da so se mu v očeh zasvetile solze. Naši pogledi so kakor niti, ki se vijejo do navideznih luči. Morda je sedaj ona zanj ta luč.
Sara je bila po koncu razgovora odločena, da prekine brezciljno tavanje od enega urada do drugega, od enega odvetnika k drugemu, od trkanja na ta ali ona vrata, za katerimi se bo morda prikazalo upanje, kot je svojo usodo doživljal mlad Afganistanec. Bila je trdno prepričana, da v življenju tega mladeniča obstaja kaj več od brezciljnega plavanja po gošči blata samopomilovanja, hrepenenja, kesanja in krivde. In da je upanje tisto, ki nas žene naprej, tudi njega. Je kot zamah skozi modrino oceana, ko se ti pred tvojimi očmi vedno znova razpirajo nove neskončnosti življenja, drugačne kot jih trenutno živimo. Želela si je postati to upanje.
