Foto: Maja Drolec
Juan Gómez-Jurado: Rdeča kraljica. Prevedel Ferdinand Miklavec (Beletrina, 2026)
Juan Gómez-Jurado (1977) je španski pisatelj, rojen v Madridu, ki je bil sprva časopisni kolumnist, delal pa je tudi kot radijski in televizijski novinar. Leta 2007 je izdal svoj romaneskni prvenec, kriminalko Božji vohun, ki je v Španiji zaradi tematike vzbudila velike polemike. Odtlej piše predvsem kriminalke, v katerih nastopajo protagonistke, svetovno slavo pa je dosegel leta 2018 z izidom Rdeče kraljice. V trilogiji ji sledita romana Črna volkulja in Beli kralj. Njegova dela v prevodih razveseljujejo bralce v več kot štiridesetih državah sveta.
Rdeča kraljica je kombinacija psihološkega trilerja, kriminalke in skrivnostne zarote, predvsem pa zgodba o dveh poškodovanih ljudeh, Antonii Scott in kriminalistu Jonu Gutiérrezu, ki se morata naučiti zaupati drug drugemu, če želita preživeti igro, v kateri imajo nasprotniki vedno korak prednosti. Prav odnos med njima je tisti, ki roman preseže kot zgolj kriminalno uganko. V epilogu knjige že načrtujeta novo skupno nalogo, kar nakazuje, da njuna povezanost ni samo posledica primera, ampak tudi neke vrste medsebojno reševanje.
Rdeča kraljica je kombinacija psihološkega trilerja, kriminalke in skrivnostne zarote, predvsem pa zgodba o dveh poškodovanih ljudeh, Antonii Scott in kriminalistu Jonu Gutiérrezu, ki se morata naučiti zaupati drug drugemu, če želita preživeti igro,
Inšpektor Jon Gutiérrez iz Bilbaa dobi novo priložnost za reševanje zločinov: uspeti mora tam, kjer je drugim preiskovalcem spodletelo. Pisatelj ga opisuje lahkotno, kot odkritega in dobrodušnega, rahlo okroglega mladega moškega pri štiridesetih, geja, ki je otroštvo preživljal – ne bogato ne revno – ob materi učiteljici. Zato se refren »Saj ne da bi bil debel« večkrat hudomušno ponovi. Takšni ponavljajoči se motivi blažijo temačnost romana in hkrati gradijo značaj protagonista.
Jon je trenutno suspendiran in brez plače, ker je skušal rešiti devetnajstletno narkomanko Desiree Gomez, ki jo zvodnik pretepa. V zvodnikov avto je podtaknil »horsa«, da bi ga spravil za zapahe, vendar ga je Desi snemala – tudi to je del njenega narkomanskega načina preživetja – in posnetek je bil objavljen na televiziji. Jon je torej že na začetku nekdo, ki prestopa pravila, vendar ne zaradi koristi, temveč zaradi občutka za pravičnost.
Poišče ga Mentor iz organizacije Rdeča kraljica, ekipe strokovnjakov, kjer se je urila tudi Antonia Scott, in mu ponudi delo na posebnem primeru, o katerem javnost ne sme izvedeti. Tako Jon spozna mlado Antonio Scott, ki ni ne policistka ne kriminalistka, ampak nadvse inteligentna ženska z izjemnim darom za rekonstrukcijo zločinov.
Njeno zasebno življenje je globoko v krizi. Mož po nesrečnem strelskem napadu leži v komi, za njunega sina pa skrbi njen oče, zelo premožen Peter Scott, veleposlanik Združenega kraljestva v Madridu. Antonia vsak dan tri minute nameni razmišljanju o samomoru v svojem praznem stanovanju v Madridu. Komunicira predvsem s svojo babico, ki jo je vzgojila po materini smrti in ji pomaga tudi pri odločitvi, da sprejme primer. Babica ji pripoveduje, da je bila pri devetnajstih bolničarka v Normandiji.
Prav pri Antonii pisatelj gradi napetost med izjemnim razumom in osebno nemočjo. Čeprav je predstavljena kot najpametnejša ženska na svetu, je njeno zasebno življenje popolnoma razrahljano. Ta kontrast je eden zanimivejših elementov romana.
Rdeča kraljica je podtalna detektivska organizacija, ki deluje na robu zakonitosti in prekriva svinjarije bankirjev ter drugih najbogatejših ljudi. Tokrat potrebuje Antonijino pomoč zaradi strašnega ritualnega umora šestnajstletnega dečka Álvara Truebe in ugrabitve, vse skupaj pa je povezano s člani bogate družine industrialcev.
Rdeča kraljica je podtalna detektivska organizacija, ki deluje na robu zakonitosti in prekriva svinjarije bankirjev ter drugih najbogatejših ljudi.
Antonia in Jon obiščeta bogato haciendo, dom ubitega dečka. Vse je strogo zaupno, hiša pa je polna umetniških slik, ki so še bolj dragocene kot sama hiša. »Kdor živi tukaj, ne more imeti nobenega stika z resničnostjo in niti bežne predstave o tem, kaj pomeni biti človek.« Ta stavek zelo natančno povzema enega od motivov romana: razkorak med svetom izjemno bogatih in življenjem vseh drugih.
Tudi Antonia ima sina, ki ne more živeti pri njej, zato primer prevzame še bolj osebno. Proti koncu romana razkrije, da ubiti deček ni sin premožne Laure Truebe, predsednice največje banke v Evropi, ampak sin njihove glavne gospodinje Jaime Vidal. Tudi tu roman pokaže, da identiteta in družbeni status nista vedno to, kar se zdita.
Istočasno ugrabijo mlado Carlo, dedinjo Ramóna Ortiza, lastnika številnih tovarn tekstilnih izdelkov po svetu in enega najbogatejših ljudi na svetu. Ugrabitelji od njega zahtevajo, naj ustavi tovarne sužnjev v Braziliji, Maroku, Turčiji in Bangladešu, kjer izkoriščajo otroške prste za delo – med drugim za razdiranje začasnih šivov.
Zahtevajo, naj se odreče temu, kar je, naj zataji samega sebe in se odpove temu, kar ga določa: uspehu. Toda Ortiz tega ne zmore. Tu kriminalni zaplet dobi tudi socialno razsežnost, čeprav roman tega problema ne razvije globlje, ampak ga predvsem uporabi kot motor dogajanja.
Carla pa je bistra in se poskuša rešiti sama. Zaprta je v kanalu, kjer jo skrivata Fajardo in njegova hči Sandra, ki sta prevzela drugi imeni, tu pa se poimenujeta Ezekiel. Edina sled je tetovaža na Fajardovi roki, ki jo je naredil oče tetovatorke Laure Martínez – Ladybug, mlade ženske, ki nežno skrbi za svojega očeta po kapi. Lik s kačo, ki ga je tetoviral policistu Nicolásu Fajardu, najdejo v albumu.
Ezekiel naj bi bil ugrabitelj in morilec, njegovo ravnanje pa spremlja verski motiv iz 23. psalma. Mlada taksistka Sandra postaja še bolj krvoločna kot njen oče, nekdanji policist in vojak z dveh misij. Fajardo je bil kot otrok žrtev očetovega nasilja in telesnih kazni. Ko se je poročil, dobil hčer in zgodaj izgubil ženo, se ni znal več spopadati s socialnimi veščinami, zato so ga odpustili iz službe. Uprizori svojo smrt, podobno pa stori tudi njegova hči.
Pri negativnih likih se pisatelj pogosto zateka k pojasnjevanju njihove preteklosti, vendar ravno tu roman mestoma postane manj prepričljiv. Travma se namreč prehitro pretvori v razlago nasilja, zato so nekateri psihološki motivi bolj funkcionalni kot res globoko izdelani.
Pri negativnih likih se pisatelj pogosto zateka k pojasnjevanju njihove preteklosti, vendar ravno tu roman mestoma postane manj prepričljiv. Travma se namreč prehitro pretvori v razlago nasilja, zato so nekateri psihološki motivi bolj funkcionalni kot res globoko izdelani.
Policijska akcija pod vodstvom inšpektorja Joséja Luisa Parre, ki je povezan z novinarjem, ne uspe. Ugrabljen je tudi Antonijin sin Jorge. Zgodba s tem postane osebnejša, njeno iskanje pa še bolj napeto.
Antonia išče skrivališče ujete Carle in sina Jorgeja ter se oborožena odpravi v kanalizacijske odtočne jarke. Prav ta prostor je eden zanimivejših motivov romana. Na območju Madrida so že stari Arabci pred približno tisoč sto leti ustanovili mesto, ki so ga poimenovali Magerit – kraj, kjer je mnogo vode. Antonia je že kot študentka prebirala o simbolu Madrida: »Na vodi zgrajen, moja obzidja so ognjena.«
Madrid tako ni samo kulisa, ampak tudi del atmosfere romana. Njegovo podzemlje, voda, kanali in zgodovina v zaključnem delu ustvarijo skoraj simbolni prostor, v katerem se zgodba vrača k skritemu, potlačenemu in nevarnemu.
Na koncu romana se vsi umori in ugrabitve razrešijo, vendar precej filmsko. Prav filmskost je ena od značilnosti romana: dogajanje je hitro, prizori se menjujejo, napetost je zgrajena učinkovito, bralca pa zgodba ves čas vleče naprej. Ponekod se zdi, da je prizor napisan že skoraj z mislijo na ekranizacijo.
Branje romana je zato vznemirljivo. Liki so predstavljeni živo in mestoma rahlo humoristično. Svet bogatašev je nedostopen, vendar prikazan nekoliko manj prepričljivo, podobno kot tudi nekateri brezobzirni umori in manipulacije. Roman tu mestoma ostaja na ravni učinkovitega trilerja in ne doseže vedno psihološke prepričljivosti, ki jo obeta.
Veliko bolj prepričljiva sta glavna lika, Antonia in Jon. Sta nenavaden, vendar izjemno učinkovit preiskovalni dvojec. Njuna različnost v roman prinaša humor, hkrati pa se prav skozi njun odnos odpirajo vprašanja osamljenosti, zaupanja in občutka pripadnosti.
Posebno toplino v pripoved vnese Jon, ko Antonii skuha večerjo – pečen krompir z jajci v omleti –, Antonia pa ga pelje pred šolo, kjer lahko skozi okno opazuje svojega sina, za katerega ima uradno skrbništvo njen oče, ki zahteva, da se njegova hči najprej psihično pozdravi. Prav takšni drobni prizori človeškosti so morda najboljši trenutki romana, saj za hip zaustavijo hitro kriminalno zgodbo in pokažejo ranljivost obeh protagonistov.
Pisatelj tudi sicer več prostora posveti ženskim likom. Antonia, Carla, Sandra in druge ženske niso samo figure, okoli katerih se odvija kriminalna zgodba, ampak pogosto same poganjajo dogajanje. Prav Antonia Scott pa ostaja središče romana: izjemno inteligentna, ranjena, samotna in hkrati sposobna videti tisto, kar drugim ostane skrito.
Prav Antonia Scott pa ostaja središče romana: izjemno inteligentna, ranjena, samotna in hkrati sposobna videti tisto, kar drugim ostane skrito.
Rdeča kraljica je tako predvsem zelo berljiv in napet kriminalni roman, ki svojo moč gradi na nenavadnem preiskovalnem dvojcu, hitrem tempu in prepletanju osebnih travm s kriminalno uganko. Njegova šibkejša stran je mestoma preveč filmska konstrukcija zločinov ter nekoliko poenostavljena psihologija nekaterih stranskih likov. Kadar pa Gómez-Jurado odloži spektakel, zarote in velike preobrate ter pusti spregovoriti Antonii in Jonu, roman dobi več topline in tudi več prepričljivosti.
