Fotografija: Pexels – cottonbro studio
Danes sem pripeljala vnukinjo iz šole kasneje kot običajno, ker ob ponedeljkih obiskuje ritmično gimnastiko, in konča šele ob štirih. Kar med vožnjo sva ponavljali poštevanko, doma je samo še brala in pojedla kosilo. Vsa ta telovadba ji je strahotno všeč, vse te vaje – od vaj za raztezanje do preskakovanja obroča in vaj na bradlji – so ji pisane na kožo, saj se potem še doma ob mizi zvira tako, da se z roko prime za palec na nogi in jo potegne navpično, tako da se konča nekje nad glavo, ona pa pripoveduje, kako je Hana zbrcala Oskarja, ker ji je vzel plastično broško, ki sploh ne sodi v šolo.
Ko sva se v avtu spuščali v garažo pod našimi bloki, sem na strmini zagledala Cvetko, mojo sosedo, ki je sopihala v strmino z nekoliko upadlimi lici, komaj zmagovala klanček, in me opazila zadnji trenutek. Kar predstavljam si jo, takrat še otroka, kako je poskakovala po eni nogi in prosila mamico, da gredo gledat cirkusante. V starih časih so mimo njihove hiše potovale različne skupine, že v antiki je tod potekala rimska cesta, ki je povezovala Italijo s Panonijo. Na Trojanah so Rimljani postavili poštno postajo Atrans, prvič omenjana slovenska naselbina iz leta 1228, in vojaško postojanko ob meji rimske države z obmejno provinco Norik. To je bilo v 2. stoletju našega štetja. Postojanko je oklepal obrambni zid, ki je potekal ob sedanjih zaselkih v Zideh in Podzidu. Na rimsko naselje, ki so ga verjetno porušili Huni, spominjajo arheološke najdbe; na domačijah je precej kovancev iz teh časov. Tudi za časa Napoleonove Ilirije je bil tu glavni carinski urad.
Kar predstavljam si jo, takrat še otroka, kako je poskakovala po eni nogi in prosila mamico, da gredo gledat cirkusante. V starih časih so mimo njihove hiše potovale različne skupine, že v antiki je tod potekala rimska cesta, ki je povezovala Italijo s Panonijo.
Cvetka se rada spominja svojega otroštva in že večkrat je navrgla nekaj skrivnostnih drobcev preteklosti, kot da bi bili posamezne note davno izgubljene opere. Prejšnji teden sem šla po moji poti v gozd, ko se mi je pridružila z malim rdečim nahrbtnikom, oblečena je bila v svetle barve, Matija je že večkrat rekel, da se oblači kot kanarček, ampak to je ona; vesela, nasmejana in nekoliko zasanjana gospa v zrelih letih. Ko naju je prehitel kamion s porisano prevleko na kesonu, se je zasmejala: »Pa ne da je cirkus!«
»Ne verjamem, cirkusov že dolgo ni več; odkar so zaščitniki za živali protestirali, da so živali mučene z ognjem in šibo, in celo z gajžlo, cirkusov ni več k nam. V večini evropskih držav je od leta 2013 prepovedano živali uporabljati za nastopanje,« sem ji govorila, čeprav sem bila sama kot majhna punčka tudi zelo navdušena nad vsemi tistimi lučmi, potem ko sem pa na neki predstavi nenadoma v narečje dobila cirkuško opico, pa nekoliko manj.
V večini evropskih držav je od leta 2013 prepovedano živali uporabljati za nastopanje,« sem ji govorila, čeprav sem bila sama kot majhna punčka tudi zelo navdušena nad vsemi tistimi lučmi, potem ko sem pa na neki predstavi nenadoma v narečje dobila cirkuško opico, pa nekoliko manj.
»O, kako se nam je otrokom zdelo imenitno, če so mimo nas potovali cirkusanti, ki smo jih imeli raje kot cigane, in za to, da so lahko prenočili na zemljišču v naši vasi, so nekaj večerov uprizarjali svoje akrobacije,« je vzdihnila Cvetka, »potujoče zabavišče z akrobati, šaljivci in dresirane živali, vrvohodec, lepotice v dresih, klovni, akrobatke, ki so se z lahkoto povzpele pod nebo v šotoru, napolnjenim z gledalci in živalmi. Vsi smo jim ploskali. Potem so zjutraj odšli naprej, bog si ga vedi kam. Potovali so od pomladi, ko je skopnel sneg, do naslednje zime in nastopali na sejmih. Odrasli in otroci, ljudje in živali, vsi nagneteni na vozovih, pokritih z vrečevino. Od blizu se ni več tako zelo bleščalo, konji so bili upehani, ljudje pa neprespani in lačni. A bila sem otrok. Takrat bi šla najraje z njimi, nisem se zavedala, kaj pomeni biti toliko časa na poti, v mrazu in vročini. Kako sem si želela postati akrobatka, ki spleza po vrv, vsi trepetajo, da ne bi padla, jaz pa bi se gugala in gugala, naproti bi se zagugal lep, mišičast moški na drugi vrvi, vidim, da se primeva, se nasmihava drug drugemu, zaljubljena sva, kot v filmu, oklenem se ga z golimi nogami, skupaj bova šla do zvezd. Ah, ko si otrok, sanje nimajo meja … Pa vedeževalke, vse so uganile, moja mamica je od njih izvedela, da me bo dobila.«
Potem so zjutraj odšli naprej, bog si ga vedi kam. Potovali so od pomladi, ko je skopnel sneg, do naslednje zime in nastopali na sejmih. Odrasli in otroci, ljudje in živali, vsi nagneteni na vozovih, pokritih z vrečevino. Od blizu se ni več tako zelo bleščalo, konji so bili upehani, ljudje pa neprespani in lačni.
Cvetka je bila v reji v Črnem grabnu, kjer je največ rejniških družin v Sloveniji. Cesta, ki vodi iz Domžal proti Trojanam, je pot proti Štajerski in naprej na Madžarsko ali pa v Avstrijo …, kot bi rekli, pot v svet. Njena mamica je bila tu. Kako lepe spomine ima na svojo dobrotnico Cvetka, še vedno ji reče mamica, nikoli rejnica, tej dobri kmečki ženski. Čeprav sta se s Pavlom trudila, ni nikoli donosila svojega otroka, zato si je želela v njun dom sprejeti otroka – čisto majhno punčko, čeprav je Pavel imel nezakonskega sina Lea. Bil je nagajiv fant, kot da bi že otrok vedel, da mu življenje ne bo prizanašalo.
»Danes sem videla punčko, ki bo prišla k nam,« je mamica zvečer povedala Pavlu, ki si je utrujeno umival roke po napornem delu na polju.
»Majhna je še,« kot da mamica ni bila čisto prepričana v čas, ki prihaja, ko se ji bo uresničila želja, »ne ve, kje je, veliko joka.«
Pavel jo je opogumljajoče pogledoval, brisal lijak in ji zatrjeval, da ji bosta oba z Leom pomagala pri dojenčici. Tako so dobili Cvetko. Malo, okroglolično, veselo deklico.
Kadar sta se z Leom igrala zunaj, sta imela prečudovit pogled na zelene gozdove, videlo se je Gradiško jezero, na vrtu pa so rasle jablane, hruške, slive in zgodaj poleti so obirali prve češnje. Leo je rad splezal na drevo, da je videl sončni zahod in svoji Cvetki nabral košek češenj. Nekega dne pa je ostrmel, saj je zagledal neprekinjeno procesijo pisanih konjskih vpreg. Vse se je lesketalo, kajti konji so imeli večbarvne trakove, ki so plapolali v vetru. Bilo je že davno, in ljudje niso poznali bleščanja drugje kot na kosi, ki jo je brusil kosec v jutranjem soncu. Otroci niso bili navajeni tujcev, njihov vrt in skromen dom je bilo vse, kar so poznali, niso imeli igrač, kakšno punčko iz cunj je mama še zašila, sicer pa še žoge niso imeli. Zvečer so sedeli na peči in grizljali suhe krhlje, oče je iz šibja pletel košare, mama pa pletla nogavice iz domače volne. Dogodek je bil že, če je mimo prineslo staro zeliščarico, ki je iz vasi v vas prenašala novice.
Nekega dne pa je ostrmel, saj je zagledal neprekinjeno procesijo pisanih konjskih vpreg. Vse se je lesketalo, kajti konji so imeli večbarvne trakove, ki so plapolali v vetru. Bilo je že davno, in ljudje niso poznali bleščanja drugje kot na kosi, ki jo je brusil kosec v jutranjem soncu.
»Cirkus!« je zaklical Leo.
Cvetka pripoveduje s takim žarom, da mi v spominu zaigra Charlie Chaplin v nemem filmu Cirkus iz leta 1929. Na prizorišču zabaviščnega parka revnega in lačnega Potepuha policija zamenja za žeparja ter se poda v lov za njim skupaj s pravim kriminalcev, ki je bil skril ukradeni denarnico in uro v Potepuhov žep. Potepuh se spoprijatelji s cirkuško jahačico Merno, slučajno sliši vedeževalko napovedati Merni, da vidi »ljubezen in poroko s temnim in čudnim moškim, ki ti je zdaj blizu«, presrečen kupi prstan od drugega klovna … Pa pobegle opice, cirkus gre dalje, tudi potepuh se pobere …, ja to je bilo trdo življenje.
»Leo me je zvečer peljal,« Cvetka še kar pripoveduje, »tja, kjer so postavili šotore, sijala je luna – njen pogled je bil poln nočnih skrivnosti, in veter naju je božal po obrazu. Pod platnom je ta moj bratec skopal luknjico, skozi katero sva se splazila. Videla sem jih čisto od blizu.«
