Fotografija: Pexel – Jose Aragones
Redkokatera civilizacija se je skozi čas toliko ukvarjala z odnosom med čistim »prav« in »narobe«, med »domačim« in »tujim«, kot Zahodna. To najbrž deloma izhaja iz določene interpretacije izvirnega greha, koncepta, ki se je razvijal v neugodnih družbenih okoliščinah srednjeveške Evrope, kar je občasno vodilo v fanatizem stalnega samoprevpraševanja in ločevanja čistega od nečistega, domačega in tujega (tako kot so lahko neugodne socialne razmere plodno izhodišče za islamski fanatizem). Denimo v antisemitske izgrede in pokole.
Kljub temu pa evropski srednji vek nikakor ni bil tako enoznačen, kot danes velja v splošnih predstavah in predsodkih, ki se izražajo, denimo, v površnih kritikah različnih mnenj in politik tipa »to nas vodi nazaj v srednji vek«. Kljub jasnim teološkim obsodbam posameznih praks skozi čas, pa te niso bile vselej strogo nadzorovane in zatirane. Če srednji vek opredeljuje izguba stika z antično tradicijo, lahko rečemo, da islamski svet srednjega veka ni poznal. V stik z grško filozofijo je prišel zgodaj in nato z njo vseskozi vodil kreativen ter ploden dialog, ki je proizvedel bogato in pluralno kulturno življenje. Prav islamski svet je skozi svoje starogrške vplive, ki so se izražali tudi v kulturi Andaluzije (med drugim je iz nje prišel največji klasični judovski filozof Maimonides), omogočil evropsko renesanso. V času mojega študija so na Filozofski fakulteti v Ljubljani nekateri profesorji poudarjali, da je filozofija unikaten evropski pojav. Toda te filozofije ne bi bilo brez Arabcev, ki so jo ohranjali in razvijali dolgo potem, ko je bila v Evropi pozabljena. Prav tako je nekoliko nesmiselno govorjenje o judovsko-krščanski civilizaciji, saj so bili Judje v Evropi, ki so jo kulturno sooblikovali tudi muslimani, večinoma preganjani, medtem ko so bili v islamskem svetu večinoma zaščiteni. Renesansa je bila točka v zgodovini, ko sta si bila oba svetova najbližje in ko sta si bila najbolj podobna. Renesančna kultura je proizvedla podobno odprtost in pluralnost kot klasični islamski svet, iz katere je vzniknila tudi verska raznolikost, že prej značilna za islam. Najbrž tudi zato, ker ta nikoli ni poznal koncepta cerkve, ki bi zaobjemala vse vernike. Verska odprtost renesanse pa je pozneje trčila ob svoje meje in med drugim vodila v tridesetletno vojno. Kot v fascinantnem delu Kultura dvoumnosti, ki ga večkrat navajam, pravi Thomas Bauer, lahko tukaj vidimo začetke procesa razdvoumljanja resničnosti na Zahodu in začetke iskanja ene in edine pravilne interpretacije na širokem spektru vednosti in vsakdanjega življenja.
Prav islamski svet je skozi svoje starogrške vplive, ki so se izražali tudi v kulturi Andaluzije (med drugim je iz nje prišel največji klasični judovski filozof Maimonides), omogočil evropsko renesanso.
Iskanje novih metod zanesljivega spoznanja, iz katerih sta se nato razvila razsvetljenstvo in tehniška znanost, je bilo povezano z željo po gotovosti o tem, katera stran ima prav, kako je treba misliti in katera verovanja so v nastalem kaosu resnična. Takšna zahteva po popolni racionalni gotovosti pa je vodila k omejevanju empatije. Rene Descartes je postavil temelje novoveške evropske metafizike, ko je v svojih Meditacijah prišel do ugotovitve, da je edina gotovost, ki jo lahko ima, on sam. »Mislim, torej sem« implicira skrajno delitev na subjekt, ki se zaveda, in nezavedajoči se objekt tega zavedanja. V svojem iskanju »gotovosti« je šel tako daleč, da je trdil, da so kriki živali, ki jih secira, zgolj mehanični odzivi nečutečih bitij. Naslednji korak je bil uvrstitev ljudi v red živali, torej rasizem, ki upravičuje obravnavanje manjvrednih ras kot tovora in delovnih strojev za ameriške plantaže ali pa celo tovora za proizvodnjo smrti v koncentracijskih taboriščih. Po prihodu Evropejcev je v Amerikah izginilo okoli dvajset milijonov prebivalcev in zgodovinar David E. Stannard je to označil za ameriški holokavst. Toda ne smemo pozabiti niti da je kapitalizem mogoč le, ko začnemo delavce dojemati izključno kot vir delovne sile. Tudi delavec je iz perspektive buržuja objektiviziran in je predmet analiz, ki naj pripeljejo do maksimalnega izkoristka delovne sile. S Fordom postane delavec samo mehanična poteza na delu tekočega traku, pri čemer je njegova osebnost odmišljena. Podobno, kot so koloni po svetu razlastili domorodna prebivalstva, so najprej, začenši z Britanijo, razlastili kmečke množice, jih pognali v brezdomnost ter iskanje dela v industrijskih mučilnicah mest. Ideje, ki so izvorno služile poskusom razumeti in razjasniti notranji verski spor, prenesle pa so se tudi na poskuse razumevanja islamskega sveta, postanejo – ob sicer nespregledljivih zdravilih, izboljšavah in pridobitvah modernosti, ki jih prinašajo – smrtonosna globalna kuga.
Pri tem pa na položaj ne smemo gledati povsem enoznačno. Velik vpliv na zahodno trgovino s sužnji je imela tudi arabska trgovina s sužnji. Vedno so obstajala tudi osvajanja islamskih vladarjev, ki pa so, za razliko od evropskih, redko imela namen širiti vero. Islamski imperiji so se širili zaradi pridobivanja ozemlja in bogastev, skratka zaradi čistega pohlepa, za širjenje vere pa jim je bilo večinoma malo mar. Islam ni razvil omembe vrednih misijonarskih praks. Ko klasični potopisci iz islamskega sveta pišejo o Drugih, tako znotraj imperija kot zunaj njega, to počnejo z določeno brezbrižnostjo, hladno analitičnostjo ali pa nekoliko dobrodušno radovednostjo, ne s fascinacijo in željo po tem, da bi v drugih kulturah našli neko skrito jedro, ki je njim samim nedostopno. Drugačnost v njihovih tekstih ne nastopa kot problem, ki ga je treba rešiti. Dober primer je omenjeni položaj Judov v tradicionalnem islamskem svetu. Judje so bili kot drugoverci nekoliko marginalizirani, plačevati so morali poseben davek, obenem pa so kot ljudstvo knjige (skupaj s kristjani) uživali zaščito, dostopna jim je bila tudi široka paleta poklicev. Če so lahko kdaj bili predmet posmeha, so bili drugič zaradi svojih sposobnosti na različnih področjih deležni posebnega spoštovanja. Še posebej, denimo, ko so iz Evrope izgnani Judje prispeli v Osmanski imperij in s svojimi veščinami ter znanjem krepili institucije in ekonomijo. Judje so bili Drugi, vendar se na tem področju ni razvil antisemitizem kot rasistična ideologija. Islamski svet, ki danes velja za nestrpnega – v nekaterih primerih upravičeno – je za turiste iz Evrope navadno osupljivo gostoljuben.
Ko klasični potopisci iz islamskega sveta pišejo o Drugih, tako znotraj imperija kot zunaj njega, to počnejo z določeno brezbrižnostjo, hladno analitičnostjo ali pa nekoliko dobrodušno radovednostjo, ne s fascinacijo in željo po tem, da bi v drugih kulturah našli neko skrito jedro, ki je njim samim nedostopno.
Ljudje zunaj Evrope in Severne Amerike še zdaleč niso toliko zainteresirani zanju, kot si to radi zamišljajo Zahodnjaki. Gostoljubje do tujca je v islamskih deželah normalna praksa in ne izhaja iz ponižnosti ali kakšne posebne fascinacije nad njim. Priseljenci na Zahod so seveda zainteresirani za urejene institucije in boljši zaslužek, ki ga omogoča status centra svetovnega kapitalizma, pridobljen na račun periferije, ne pa – vsaj v tolikšni meri kot to verjamejo domačini – z zahodno kulturo kot objektom fascinacije ali celo objektom osvajanja. V islamskem svetu se je v zadnjih desetletjih razvil določen okcidentalizem in fundamentalistično zavračanje zahodne kulture, ki pa nima tolikšne globine in tradicije kot orientalizem. Kot je v svoji istoimenski klasiki pokazal Edward Said, je predstava o islamu, ki še danes prevladuje na Zahodu – čeprav, kot bomo pokazali, z nekim obratom – plod določene vednosti in metode, tesno povezane s strahovi pred tujostjo, ki je proizvedla svojstveno fikcijo. Ni tako, da ta fikcija ne bi vsebovala elementov resnice, a, kot je briljantno formulirala nigerijska pisateljica Ngozi Adicihie, problem stereotipa ni v tem, da je preprosto neresničen, temveč v tem, da je resničen samo delno. Delček kompleksne resnice je uporabljen za zakrivanje njene kompleksnosti.
Tudi delitev na levico in desnico, ki je na Zahodu, danes predvsem še na obronkih evropske civilizacije, kot so predeli Balkana, Slovenija, pa tudi ZDA, gnostična, velja torej za delitev na čisto resnico in neresnico, čisto dobro in čisto zlo, gotovo korenini tudi v razkolu med katoličani in protestanti. Levica – marksistična in sodobna socialno liberalna – ter desnica imata do Drugega, v našem primeru islamskega, na prvi pogled različen odnos. Če je desnica eksplicitno sovražna, pa levica izraža razumevanje. Vendar pa, ko se zazremo nekoliko globlje, ugotovimo, da obe izhajata iz istih kolonialnih predpostavk: obe verjameta, da imata civilizacijsko misijo. Ena stran govori o izvažanju demokracije, druga o izvažanju socializma, antiimperializmu, dekolonializaciji, obe pa se bolj ali manj strinjata, da je treba muslimanske ženske na takšen ali drugačen način rešiti pred zlobnimi in zatiralskimi moškimi temnejše polti. Obe strani sta na misiji.
Levica – marksistična in sodobna socialno liberalna – ter desnica imata do Drugega, v našem primeru islamskega, na prvi pogled različen odnos. Če je desnica eksplicitno sovražna, pa levica izraža razumevanje. Vendar pa, ko se zazremo nekoliko globlje, ugotovimo, da obe izhajata iz istih kolonialnih predpostavk: obe verjameta, da imata civilizacijsko misijo.
Rudyard Kippling je napisal pesem Breme belega človeka, ki da je civiliziranje divjakov s pomočjo kolonialnih projektov. Tako imenovano izvažanje demokracije je ponovitev iste vaje z nekoliko lepšim podtonom. Vendar presenetljivo podobno formulacijo najdemo pri Srečku Kosovelu, čeprav ima na prvi pogled popolnoma drugačen pomen. Na nekem mestu zapiše, da Angleži ne morejo voditi človeštva, saj zatirajo narode v kolonijah. Zato morajo vajeti prevzeti barbarski, krvoželjni in življenja željni Slovani, in to ne v imenu panslavizma, temveč v imenu celotnega človeštva. Kosovel priznava obstoj kolonij, vendar koloniziranim ljudstvom ne da statusa subjekta. Še vedno jih morajo reševati in jim glas dajati belci, tokrat Slovani, in voditi morajo s svojo neciviliziranostjo, s svojim transgresivnim nasiljem. Besede, ki zvenijo kot svojstvena napoved nacističnega barbarstva in nemške želje po čistem, surovem življenju. Life is Life, bi dodali Laibach.
K vprašanju, kako so v imenu antikolonializma in dajanja glasu koloniziranim Slovani pod okriljem levičarskih projektov pomagali zatirati ljudstva »orienta« in to prav z orientalističnim pogledom na svet, se bomo še vrnili. Pri tem je zanimivo, da v islamski teologiji muslimani nastopajo kot ljudje srednje poti in tudi sam Koran trdi, da Božja luč ne prihaja ne z Zahoda ne z Vzhoda ter da resnična pravičnost ni ne v obračanju na Zahod, ne na Vzhod, temveč v skrbi za šibkejše in molitvi. V povezavi z besedami velikega pesnika Kosovela, sicer izjemno senzibilnega človeka, ki je umrl na vrhuncu svojega mladostnega idealizma (sprašujem se, kako bi pesnil in kako bi zvenela njegova misel, če bi mu bilo dano živeti dlje), je pomenljivo še nekaj. Zanimivo se je vprašati, kolikokrat je kateri Afričan ali Azijec dejal, da je treba v imenu človeštva brezglasne Slovence, Poljake, Ukrajince zaščititi pred Nemci, Italijani in Rusi. Abstraktni internacionalizem z belim človekom v središču je dedič domnevnega razsvetljenskega univerzalizma, evropskega kulturnega gibanja, ki se razglaša za unikatno in univerzalno, čeprav podobne ideje (denimo ločitev religije in oblasti, volja do razlike v mnenjih, kritičnost, osredotočenost na znanost in razum najdemo tudi v drugih civilizacijah pred tem, tudi islamski). To je univerzalizem, ki ob srečanju z Drugim deluje uničevalno. Ljudi omejuje na abstrakcije, ki jim morajo ustrezati, to pa lahko dosežejo samo tako, da se odrečejo svojim stoletja in tisočletja gojenim specifikam. Če tega ne želijo storiti, pogosto sledi represija, tako kot je bilo tudi nastajanje nacionalnih držav v Evropi polno zatiranja in razsvetljenskega zatemnjevanja ter uničevanja posebnosti samih evropskih kultur. Koliko nasilja, denimo, je bilo potrebnega, da se je uveljavil uradni francoski jezik in so se zatrla narečja … S tem se ponavlja inkvizicijska maksima: uničil bom tvoje telo, da bom rešil tvojo dušo.
Pri tem je zanimivo, da v islamski teologiji muslimani nastopajo kot ljudje srednje poti in tudi sam Koran trdi, da Božja luč ne prihaja ne z Zahoda ne z Vzhoda ter da resnična pravičnost ni ne v obračanju na Zahod, ne na Vzhod, temveč v skrbi za šibkejše in molitvi.
Kako zelo orientalistični pogled vlada na marksistični levici do trpečih Arabcev, izpričuje hipokrizija v odnosu do Palestincev in Sircev. Levičarji ves čas izraelskega genocida izražajo podporo Palestincem, kar je vsekakor plemenito. Vendar pa so se znašli v šoku, ko je v času tega genocida padel brutalni režim Bašarja Assada, ki je skupaj s svojim očetom odgovoren za številne masakre nad Sirci, za ogromne podzemne mučilnice in zapore, v zadnji vojni pa za poboje celotnih družin s kemičnim orožjem in zravnanje celih mest s pomočjo ruskih bombnikov. Padec režima je omogočila islamistična skupina HTS pod vodstvom Ahmeda al Šare, prej znanega kot enega od voditeljev zloglasne Al Kaide. Sumi v takšnega voditelja so vsekakor upravičeni in legitimno je trditi, da oseba z zgodovino sodelovanja v ekstremističnih skupinah ne bi smela sodelovati v katerikoli vladi. Vendar pa je bizarno in dvolično sočasno objokovanje Assada, češ da je sekularističen, evropski, torej boljši. Brali smo lahko komentarje o tem, kako je celotna družina diktatorja videti moderno, evropsko, predpostavljeno je bilo, da takšen človek že ne more biti slab. Tudi, ko se je izkazalo, da novo oblast podpirajo najširše sirske množice, da se je Al Šara, očitno zaradi političnih namenov, eksplicitno odrekel svoji ekstremistični preteklosti in da z njim sodelujejo vsi, od levičarskih Kurdov do liberalnih sekularističnih oporečnikov, ki so vsi imeli grozljive izkušnje z Assadovim režimom, se mnenje ni spremenilo. Novo oblast podpirata Turčija in Evropska unija, torej že ne more biti dobra. Assada, na drugi strani, podpira Rusija, kar je za levičarje dober znak, čeprav je Rusija izjemno razslojena turbokapitalistična država, ki ji vladajo oligarhi, in v kateri so svoboščine, tako kot pod Assadom, v veliki meri omejene. Pogled na Arabce se je pokazal za povsem orientalističnega: gre za ubogo ljudstvo, ki si ne zna vladati samo, zato je razpeto med ekstremiste, ki jih plačajo ZDA, in sekularistične »diktatorje«, ki vladajo nad arabskimi politično idiotskimi množicami s pomočjo Rusov. Pri tem je treba poudariti, da bi Assada težko opredelili kot sekularističnega, saj je tiranijo vzpostavil preko sektaških zavezništev v manjšinski alavitski verski skupnosti.
Evrocentrizem se kaže tudi v predpostavki, da je sekularizem najboljši recept za vse, ki popolnoma spregleda zgodovino islamskega sveta. V nasprotju s prepričanjem, da ta nikoli ni poznal sekularizma, je bila oblast v glavnem ločena od verskih institucij. Ni se ji bilo treba legitimirati z religijo. Nasprotno, z religijo se je legitimiral emancipirani meščanski sloj. Ker je bila oblast sekularistična, je bil skozi večino zgodovine islamski svet, kot utemeljuje Bauer, odprt, pluralen, tudi do vsakdanjih užitkov, v religiji pa so množice našle načela za boj proti zahtevam oblasti in vojske, ki sta si prizadevala vladati s trdo roko. To je povsem drugače od današnjega fundamentalističnega islama, ki je uradna religija Zalivskih držav. Ta, za razliko od odprtega tradicionalnega islama, eksplicitno zapoveduje poslušnost vladarju. Poslušnost pa je v zadnji instanci najbolj potrebna ZDA in njihovim zaveznikom, ki si ne želijo, da bi zaradi upornih Arabcev znova ostali brez nafte, kot se je zgodilo med naftno krizo leta 1973. Tudi Al Šara izhaja iz družine, povezane z naftno industrijo in se je lahko fundamentalizma, ironično, naučil od klerikov, ki jih sponzorirajo petrodolarji, le da ga je obrnil v neposlušnost. Celoten proces zapiranja islamske teologije in pojavov nestrpnosti, ki jih lahko opazujemo danes, je neposredno povezan z odzivom na enako nestrpno evropsko modernost, ki je prišla v te kraje in si jih tako ali drugače podredila. Glede na emancipatorno tradicijo meščanskega islama pa ni čudno, da se je Al Šara ob stiku z mnogotero politično in zgodovinsko resničnostjo zmehčal ter se zavedel, da za uspeh potrebuje pluralistično večino. Kot trdi Bauer, je, ironično, islamizem ena od potencialnih poti za demokratizacijo arabskih dežel, dogmatizem pa se skozi sodelovanje v konkretnih emancipatornih politikah navadno začne mehčati. Sekularisti, tisti, ki jih idealizira marksistična levica, so, nasprotno, dostikrat glavna ovira demokraciji in glavni vir zatiranja pisanega ljudstva. Pred kratkim so Assadovi lojalisti sprožili upor proti novi oblasti, čemur je sledil grozljiv pokol okoli tisoč alavitskih civilistov, ki so jih izvedle nedisciplinirane Al Šarove milice. Levičarji so takoj začeli govoriti o genocidu, ne upoštevajoč realno stanje na terenu. Al Šara je namreč strašna dejanja hitro obsodil in zatrdil, da tisti, ki so se borili za svobodo, ne bodo dovolili prelivanja krvi nedolžnih ter da bodo storilci, čeprav so najbližji oblasti, kaznovani. Stanje se je nato (za zdaj) stabiliziralo. Novi oblasti kaj drugega niti ne preostane, saj je njena prednostna naloga ustvarjanje nove družbe in iskanje finančne ter politične podpore v svetu. Sirijo enačijo z Libijo, ki je po padcu Gadafija zapadla v določeno mero kaosa, kot da so vse arabske države enostavna preslikava druga druge, brez lastne zgodovine in notranjih protislovij. Edini, ki jim podeljujejo status zgodovinskosti, so bodisi ameriški imperialisti bodisi slovanski socialisti. S tem vede ali nevede obnavljajo Heglovo tezo o brezzgodovinskosti temnopolte Afrike in jo širijo na vse, kar je zunaj Evrope.
Sirijo enačijo z Libijo, ki je po padcu Gadafija zapadla v določeno mero kaosa, kot da so vse arabske države enostavna preslikava druga druge, brez lastne zgodovine in notranjih protislovij. Edini, ki jim podeljujejo status zgodovinskosti, so bodisi ameriški imperialisti bodisi slovanski socialisti.
Omenjenih dejavnikov zahodna levica navadno ni zmožna upoštevati, saj ne priznava in se torej niti ne trudi razumeti avtonomne zgodovine in dinamike arabskih družb, temveč jo dojema enako kot zahodna desnica: kot prazno območje fatalizma in fanatizma, ki ga je iz brezzgodovinskosti treba rešiti z zahodnimi sredstvi. Bodisi s kvazisocialistično avtokracijo bodisi z izvoženo liberalno demokracijo. Izjemen uspeh orientalističnih filmov Dune, ki na cenen način manipulirajo z islamsko in drugimi abrahamskimi teologijami ter slavijo lepega belega rešitelja, ki povede fanatične puščavske upornike, tako ne preseneča niti v 21. stoletju. Na podoben način marksistična levica slavi tudi Gadafija, paranoičnega in sadističnega tirana, ki je v prvih letih svojega predsedovanja res dosegel številne uspehe pri vzpostavljanju blagostanja in socialne države, nato pa se prepustil diktatorskemu iracionalizmu, zatiranju in stagniranju. Indikativno je, da številni Gadafija citirajo v povezavi z njegovo izjavo, da bodo po njegovem morebitnem padcu, ki se je res zgodil, v Evropo prišli številni afriški begunci, s čimer mu eksplicitno pripisujejo zasluge pri zatiranju temnopoltih Afričanov, željnih boljšega življenja v Evropi. Čeprav tu ne gre več za levičarsko idejo, je v ozadju še vedno implikacija, da tam zunaj Evrope vlada džungla, ki jo lahko krotijo le diktatorji. Pri tem pa seveda ignorirajo neposredno povezavo med kaosom, načrtnim podrazvijanjem afriške celine in drugih delov periferije kapitalizma ter vojaškimi posegi Zahoda, ki pomagajo pri tem podrazvijanju, ko to ne uspe s krivičnimi trgovinskimi sporazumi.
Slovenci so bili dovolj blizu Miloševiću, da razumejo, kdo je bil. Bolj kot se od Balkana oddaljujemo k Zahodu in poslušamo njihovo levico, pogosteje bomo slišali mnenje, da je bil Milošević antiimperialist, da je ščitil socializem, se nemara celo boril proti nevarnim bošnjaškim mudžahedinom. Takšna mnenja lahko včasih slišimo celo med levičarskimi Arabci. Tudi Noam Chomsky si je, potem ko je na naslovnici revije Times za žico koncentracijskega taborišča končal sestradani Fikret Alić, ki je nedavno v okviru obeleževanja tridesete obletnice genocida v Srebrenici gostoval v Cankarjevem domu, prizadeval dokazati, da je fotografija zmanipulirana. Kar nekaj je priznanih zahodnih levičarjev, ki nadvse podpirajo Palestince, vendar zanikajo, denimo, srebreniški genocid in zagovarjajo Assadov režim. In ni malo tistih, ki danes, ko poskuša skorumpirani voditelj bosanskih Srbov, Milorad Dodik, odcepiti Republiko Srbsko iz Bosne in Hercegovine, v njem znova vidijo žrtev zahodnega imperializma. Čeprav je Republika Srbska nastala na podlagi etničnega čiščenja in zajema, denimo, tudi Srebrenico. ZDA so v tem primeru Bošnjake podprle, ne zaradi ljubezni do njih, temveč zato, ker si ne morejo privoščiti še ene vojne in nadaljnjega vpliva ruskega imperializma na Balkanu. Pri vsej zgodbi je zanimiva še ena podrobnost. Ko je Slobodan Milošević sprožil agresijo na Bosno in Hercegovino, ga je podprl francoski socialistični predsednik Mitterand, z argumentom, da ne bo podprl muslimanske države v Evropi (kot da je Bosna kdaj bila ali želela biti izključno muslimanska država) – gre za istega politika, ki je bil v času okrutne alžirske osvobodilne vojne notranji minister Francije. Grobo je zatiral disidente in vztrajal pri tem, da je Alžirija v resnici Francija. Ti podatki izpričujejo posebno vez med levico in imperializmom, utemeljenem na orientalističnih predstavah, čeprav je treba poudariti, da ta seveda nikoli ni bila enotna in da so številni komunisti stali na strani Alžircev.
Slovenci so bili dovolj blizu Miloševiću, da razumejo, kdo je bil. Bolj kot se od Balkana oddaljujemo k Zahodu in poslušamo njihovo levico, pogosteje bomo slišali mnenje, da je bil Milošević antiimperialist, da je ščitil socializem, se nemara celo boril proti nevarnim bošnjaškim mudžahedinom. Takšna mnenja lahko včasih slišimo celo med levičarskimi Arabci.
Slovenskim levičarjem je težko razumeti, zakaj si mali narodi, kot so Balti in Bošnjaki, morda želijo biti v Natu in zakaj se je Ukrajina oprla na Zahod. Ko ti grozi genocid ali pa si ga nedavno doživel in se znova obujajo ideje, v imenu katerih je bil izveden, skleneš pakt tudi s takimi zavezniki, ne zaradi idealizma, temveč zaradi preživetja. Slovenci so se zaradi članstva v Natu in Evropski uniji ter oddaljenosti od Beograda, ki so se ga zaradi srečnih okoliščin uspeli znebiti v desetih dneh vojne, v zadnjih letih razvadili. Vsaj Slovenci iz notranjosti, medtem ko se tisti na Primorskem ob obujanju fašizma v Italiji bolje zavedajo, kako krhka je ta iluzija varnosti. Tudi to utemeljuje tezo o levem orientalizmu, sočasno pa priča tudi, da islamski svet ni homogen, da v svetu ni idealnih binarnih rešitev in opredelitev, po katerih hrepeni modernistični um, zakoreninjen tako pri desničarjih kot pri levičarjih, pa tudi pri novodobnih, s petrodolarskim denarjem podkrepljenih islamistih. Podoben odnos opazimo denimo tudi pri odnosu do Ukrajine. Napadeni državi in napadenemu narodu se privoščljivo vsiljuje nekakšen mir, ki je v resnici kapitulacija pod pogoji ruskega agresorja in ameriških korporacij, ki si želijo prisvojiti ukrajinske naravne vire. Seveda lahko priznamo, da je bila zgodovina ameriškega odnosa do Rusije ponižujoča in da so ZDA morda vztrajno iskale provokacijo, s (sicer še vedno domnevnim) kršenjem ustnih dogovorov o širjenju Nata, postavljanju raket ustreznega dosega v Romuniji, prisotnostjo v Gruziji in podobno. Vendar je pri tem skrajno dvolično spregledati trpljenje narodov v Sovjetski zvezi: pomore poljskih intelektualcev, zatiranje baltskih kultur in kolonializacije njihovih dežel, selitve Tatarjev s Krima, holodomor, izstradanje milijona in pol nomadskih Kazahstancev, preganjanje budističnih menihov v Mongoliji … ter nadaljevanje ruske ekonomske in kulturne dominacije v samostojni Ukrajini. V primeru Sovjetske zveze je nasilje nad narodi bolj prikrito, saj se je odvijalo v imenu domnevno univerzalističnega komunističnega Stalinovega projekta. Pa vendarle rezultata ne moremo zanikati: ruski suprematizem se je krepil, kulture moskovskih kolonij in satelitov pa so bile zatirane.
To priča o tem, da lahko levi orientalizem zajema tudi nemuslimanske narode, recimo vzhodnoevropske. Tako kot nekateri govorijo o nekakšnih bošnjaških mudžahedinih, ki so zaradi specifične zgodovine bosanskega islama in relativne oddaljenosti od petrodolarskega vpliva, zanemarljiv pojav, ki z leti tudi vedno bolj bledi, govorijo tudi o ukrajinskih neonacistih. Tovrstni ekstremisti so v Ukrajini res močnejši, vendar je dvolično verjeti, da bodo Ukrajino denacificirali ruski neonacisti. Obenem pa je pričakovano, da se bo ekstremizem razvil na območjih, kjer je močno prisotna zunanja grožnja, kot npr. v Ukrajini ali nekaterih arabskih deželah. Pri tem se tudi povsem zanemari vloga levega ekstremizma, kot je bil stalinizem. V fantazijskem, orientalistično naravnanem svetu si ni težko predstavljati, da na svetu obstajajo samo levičarji in nacisti ter da so bile vse žrtve komunističnih režimov, ki jih v Sloveniji še vedno neradi priznamo, preprosto sami nacisti. Slovenski levi intelektualci se močno otepajo ideje o dveh totalitarizmih (ki naj bi izenačevala komunizem in fašizem) in sovraštvo do domobrancev je še vedno tako zelo aktivno, kot bi bili še danes med nami ter predstavljali nevarnost (s tem pa samo krepijo desnico, ki se nanj sklicuje in pomagajo ustvariti dejanskega sovražnika). Pri tem pa spregledajo, da v želji po ukrajinski kapitulaciji in sprejetju kolaborantske miselnosti oni sami izražajo domobransko miselnost.
Slovenski levi intelektualci se močno otepajo ideje o dveh totalitarizmih (ki naj bi izenačevala komunizem in fašizem) in sovraštvo do domobrancev je še vedno tako zelo aktivno, kot bi bili še danes med nami ter predstavljali nevarnost (s tem pa samo krepijo desnico, ki se nanj sklicuje in pomagajo ustvariti dejanskega sovražnika).
Vse polno je rešiteljev in odrešiteljev. Mojca Pišek nastopa z vodjo skupine izbrisanih, pri tem pa kritizira osamosvojitev. Kot da s tem ravno ne potrjuje glavnih očitkov izbrisanim (v nekaterih primerih upravičenim), da so bili odstranjeni, ker niso želeli priznati nove države in niso želeli prevzeti dokumentov. Slovenci naj bi zagrešili kardinalno napako, ko so se ločili od nič hudega sluteče in od zunanjega sovražnika ogrožene antiimperialistične sile Jugoslavije. S tem seveda zgolj ponavlja prežvečeno propagando srbskega imperializma, ki ni zgolj brisal iz evidenc prebivalstva, temveč z ozemlja pokrajin in obličja zemlje. Brisal ni birokratsko, temveč z noži, puškami in bombami. In Hrvati so brisali Srbe z ozemlja Hrvaške, prav tako s pomočjo bomb, tudi ročnih granat, ki so jih metali v hiše hrvaških Srbov. In če ne bi bilo vmes Hrvaške, bi se veliko težje pisalo tudi Slovencem. Besede Mojce Pišek bi v tem primeru zvenele kot domobranski zagovor Nemcev. V fikcijski, statični, orientalistični predstavi sveta je težko priznati, da je Jugoslavija v osemdesetih letih tudi po svoji zaslugi že imela najboljše dni za seboj, da je bila ekonomsko precej brezupen, zakreditiran projekt, ki se je držal za tanke, trgajoče se niti praznega titoističnega spektakla in kulta osebnosti. In da za to niso bili krivi le zunanji vplivi, temveč nizka produktivnost, ki je sledila kratkoročnemu začetnemu zanosu množic, pripravljenih delati tudi zastonj, s pomočjo katerega je bilo mogoče izvesti modernizacijo in uvesti socialno državo – tudi ta pa je v veliki meri temeljila na posojilih, ki jih je omogočal odklonilen jugoslovanski odnos do Sovjetske zveze. Imperij je pobral dolg, ki ga je ustvaril Tito, ta pa je, v skladu s svojim siceršnjim narcističnim delovanjem, odšel dovolj zgodaj, da je zamudil posledice, in se zapisal v jugonostalgično mitologijo. S privatizacijo, ki se je začela v Jugoslaviji, so na svoj račun prihajale nove nacionalne buržoazije. Srbska nacionalna buržoazija je želela svojo moč konsolidirati s centralizacijo. V ta namen se je predstavljala kot zaščitnica Jugoslavije. Vendarle pa vidimo, da je med vsemi jugoslovanskimi republikami največ socialne države ohranila prav Slovenija.
Kdo je torej bolje zastopal temeljne vrednote socialistične Jugoslavije, slovenske elite, ki so tranzicijo vendarle izpeljale postopoma in delavskemu razredu bolj prijazno, ali srbske elite, ki so pod praporom branjenja Jugoslavije in skozi politike Slobodana Miloševića izvedle divjo tranzicijo ter ustvarile disfunkcionalno državo, kakršna je Srbija danes?
Kdo je torej bolje zastopal temeljne vrednote socialistične Jugoslavije, slovenske elite, ki so tranzicijo vendarle izpeljale postopoma in delavskemu razredu bolj prijazno, ali srbske elite, ki so pod praporom branjenja Jugoslavije in skozi politike Slobodana Miloševića izvedle divjo tranzicijo ter ustvarile disfunkcionalno državo, kakršna je Srbija danes?
N’toko, kolumnist, esejist in nekdanji raper, v eseju Spodobna Slovenija piše o obsesiji z domnevno spolno nevarnostjo migrantov. Esej je dober do točke, ko vso krivdo za domnevno repatriarhalizacijo Slovenije pripiše Cerkvi, pri čemer Jugoslavijo opisuje skoraj kot nekakšen feministični raj. Čeprav je šlo za izjemno mačistično družbo in čeprav, na drugi strani, tudi migranti ustrezajo nekaterim predstavam, ki jih levičarji pripisujejo vedno bolj praznemu označevalcu patriarhat. Obenem pa se nikoli v zgodovini slovenskih prostorov ni več govorilo o ženski emancipaciji, kot se govori danes. Celo toliko, da je razvodenela različica feminizma postala del neoliberalnega oblastnega diskurza, ki na vodilnih položajih zahteva ženske, ne prevprašuje pa samih razrednih odnosov niti osebnostnih lastnosti teh žensk, ki so si prisvojile vlogo žrtve, čeprav pogosto celo življenje oportuno zasedajo vplivne položaje. Ob tem se ne morem ne spomniti na marginalnem delu leve scene neslavnega sestanka v nekdanjem skvotu Rog, ko se je skupina migrantov, ki jo je vodil N’toko, sprla s skupino migrantov, ki so jo vodili drugi, v zapisniku kasnejšega sestanka pa je ostalo zapisano, da je N’toko grozil, da bo to drugo skupino migrantov zazidal. Mnenjski vodje, kot je N’toko, pogosto uporabljajo manj ugoden položaj muslimanskih manjšin za svoje večne boje proti katoličanom. Vprašanje pa je, ali so ti v svoji postmoderni variaciji, v času, ko je dejanskih vernikov v Sloveniji precej malo, v resnici taki fašisti in kar vsepovprek rasisti. Pri papežu Frančišku, ki se je oblikoval znotraj z marksizmom prepojene osvobodilne teologije namreč opažamo, da zavzema precej socialistično držo in da je v prvi vrsti bolj glas tako imenovanega Juga kot Evrope in Severne Amerike. Še en detajl, ki v statični, orientalistični podobi sveta, kakršna je v nasprotju s k zgodovinjenju, namesto k idealizmu usmerjenimi levimi ideologijami.
Prikazovanje Jugoslavije kot nerasistične utopije je zgrešeno. Resda je bila uradna politika in posledično razpoloženje do nebelcev v Jugoslaviji boljša, a to ne pomeni, da je po razpadu prišlo do radikalnega preloma. Oglejmo si, denimo, odnos do Albancev, ki so v deželi Slovanov vedno veljali za tuji element, s katerim se je trgovalo, se ga že zgodaj izseljevalo v Turčijo in zatiralo v osemdesetih letih. Albanci so še danes v slovenski javnosti, ne glede na politično opredelitev, rasizirani. O tem priča denimo tudi eden od osrednjih očitkov Janši, ki prihaja z levoliberalne strani, da je Albanec. Kot da bi ga diskvalificiralo že morebitno potencialno poreklo. N’toko sam sicer dobro poudarja globoko zakopani orientalizem v slovenskih levičarskih krogih. Moj bratranec, ki je odraščal v Libiji, je govoril, da so slovenski inženirji, tam prisotni že iz časov neuvrščenih, lokalno temnopolto prebivalstvo obravnavali z odvratnim rasizmom. Ali je možno, da se je tak odnos razvil naenkrat po osamosvojitvi in ni imel podlage v poprej prisotnih predsodkih? Ljudje, ki so v osemdesetih letih hodili v šole, poročajo, da je bil prezir do »Bosancev« prisoten že globoko v tem desetletju. Tudi to torej ni bil nov fenomen in posledica nenadne odločitve ob osamosvojitvi.
Prikazovanje Jugoslavije kot nerasistične utopije je zgrešeno. Resda je bila uradna politika in posledično razpoloženje do nebelcev v Jugoslaviji boljša, a to ne pomeni, da je po razpadu prišlo do radikalnega preloma.
N’tokov primer pa me spomni na nekega drugega aktivista iz Slovenije, sicer bošnjaškega porekla. V Bosni in Hercegovini je skrbel za organiziranje migrantov, ki so jih izgnali nazaj v to že tako revno državo in so tam ostali v okrutnem limbu. Njegovo delo je bilo težko in videl je dosti smrti, zato je razvil PTSD. Obnašal se je povsem nepredvidljivo in prvo noč, ko sem prišel, da bi pomagal kot prostovoljec, je vame usmeril pištolo, ko sem se postavil za mlada Italijana, ki jima je z njo grozil zaradi kajenja trave v hiši, zato sem že naslednji dan odšel. Pri pomoči drugim pač nisem želel prenašati ponižujočih groženj s strelnim orožjem. Povedal mi je, med drugim, da migrante včasih nadzoruje s palico in mi rekel, da mu tu in tam zavpijejo »heil Hitler«. Tudi v tem vidim neki simptom mesijanstva z elementi rasizma, ki je vkopan zelo globoko v »belski« um, nezmožen Arabce dojemati kot avtonomne politične subjekte. Tudi bošnjaški aktivist je imel na neki točki vlogo »belega rešitelja.« Tako N’toko kot on sta seveda izkazala izjemno požrtvovalnost pri delu z migranti in sta storila številna dobra dela.
Toda kaj to pove o smislu migracij samih? Ali migranti lahko pričakujejo, da je najboljše, kar jih lahko v Evropi pričaka, solidarnost, pogojena z zahtevami po umestitvi v orientalistični levičarski pogled? Vesna Lemaić v eni od kratkih zgodb opisuje, kako je skupina aktivistov uspela sredi noči pomagati izgubljeni migrantski družini. Ženska se jim je zahvalila z besedami, da jih je poslal sam Bog, kar je v arabski kulturi del tako prepričanja kot vsakdanjega retoričnega repertoarja. Pripovedovalka pa se tej njeni ideji, da jih je poslal Bog, le posmehne. Neverjetno je, da mora celo v taki situaciji zaigrati mesijansko vlogo in se distancirati od kulturne specifičnost Drugega, ki je, paradoksalno, pogojena s podobnostjo tega Drugega domačemu katoliškemu Drugemu. Še večja ironija je, da so begunci v Evropo v veliki meri prišli po zaslugi Assadovega režima in njegovih neusmiljenih bombardiranj. Assad pa naj bi bil dober, sekularistični tip. Kje je tukaj v resnici mesto za migrante? Ali ne bi bilo bolje, da bi se pred tem totalnim razčlovečenjem, ki sega v njihove duše, zavarovali tako, da sploh ne bi hodili v Evropo?
Še večja ironija je, da so begunci v Evropo v veliki meri prišli po zaslugi Assadovega režima in njegovih neusmiljenih bombardiranj. Assad pa naj bi bil dober, sekularistični tip. Kje je tukaj v resnici mesto za migrante?
Ko so se ob padcu Assada na ulice zlile množice, ki so proslavljale, so se v komentarjih na spletu pojavljali tudi naslednji tipični pomisleki: kje pa so na teh fotografijah ženske? Zagotovo jih bo nova oblast z islamističnim predznakom zatirala in se bojijo stopiti na ulice. Seveda je lahko vsakdo, ki bi si vzel dve minuti časa s hitrim brskanjem po internetu našel fotografije številnih žensk, ki so prav tako praznovale na ulicah. Ko so medmrežje med premirjem v izraelskem genocidu preplavile podobe Palestincev, ki se sredi ruševin Gaze udeležujejo iftarja, obeda ob zatonu sonca med ramadanskim postom, so prav tako sledila vprašanja, kje so ženske. Prav neverjetno je, koliko obsesivni orientalistični pogled v svoji zlohotni banalnosti vztraja tudi v genocidnem položaju. Seveda niso niti pomislili, da bi se pozanimali o dani temi. Če bi to storili, bi ugotovili, da v arabskem okolju ponekod velja ločitev spolov v javnosti, ki pa ni preprosto izraz moškega suprematizma, temveč določenega dojemanja razmerja med spoloma, ki je prisotno na obeh straneh. Tako kot to, da se nekateri Arabci ne želijo rokovati z ženskami, ne pomeni, da menijo, da so večvredni kot one, temveč zgolj upoštevajo ta ista pravila, ki jih upoštevajo tudi ženske, ko se ne rokujejo z moškimi.
Zakrita ali pokrita muslimanska ženska v orientalističnem pogledu sproža hudo preganjavico. Simbolizira prikrito nevarnost. Obenem ogroža sodobno verzijo zahodnega patriarhata, saj pred moškimi zakriva svojo lepoto, ki bi morala biti dostopna v vsakem trenutku. Še posebej v času popolne tržne komodifikacije telesne lepote, predvsem ženske. Res je tudi, da je pokrivanje in zakrivanje samo posledica samoumevnosti moškega pogleda, vendar pa Koran ob zapovedi skromnega oblačenja žensk eksplicitno poudari tudi zahtevo moškim, naj spuščajo svoj pogled. Tudi arabski moški so tradicionalno oblečeni v ohlapna oblačila. Kritika orientalističnega pogleda bi bila smiselna, če bi v oblačenju na Zahodu veljala spolna nevtralnost in enakost. Vendar pa tega ni mogoče reči, saj je oblačenje žensk na Zahodu pretežno prilagojeno moškemu pogledu. Ontološko gledano gre za dve plati istega kovanca. Če je ženska prisiljena v pokrivanje, bo včasih morda iskala rešitev v odkrivanju in razgaljanju, kot je to značilno recimo za nekatere ženske iz iranske diaspore. Nasprotno pa tudi nekatere ženske z Zahoda, utrujene od neprestanih zahtev enako obsesivnega moškega pogleda, rešitev iščejo v pokrivanju. V osnovi pa je problem pokrivanja ustvaril orientalistični pogled in v islamskih družbah večinoma nima prevelike vloge. Izjema je, denimo, omenjeni Iran.
Kritika orientalističnega pogleda bi bila smiselna, če bi v oblačenju na Zahodu veljala spolna nevtralnost in enakost. Vendar pa tega ni mogoče reči, saj je oblačenje žensk na Zahodu pretežno prilagojeno moškemu pogledu. Ontološko gledano gre za dve plati istega kovanca.
Kot smo rekli, je v islamskem svetu religija pogosto stala na strani emancipiranega meščanstva in srednjega sloja (vprašanje, zakaj se, po Bauerjevi formuli, fundamentalisti v skupinskem boju z levičarji, niso omehčali, bo moralo ostati odprto, da nanj odgovori kakšen poznavalec iranske zgodovine, ki pa ni arabska, o kateri govori Bauer). Tako je bilo tudi v primeru tako imenovane islamske revolucije, v kateri so na začetku sodelovali tudi številni levičarji, v želji, da se znebijo bolj sekularističnega šaha, ki je ustvaril kompradorsko elito, utapljajočo se v z zahodno popkulturo prežetem hedonizmu in živečo od razprodaje iranskih naravnih virov tujim korporacijam, predvsem Britancem. Tedaj so revolucionarne ženske iranskega srednjega sloja nosile naglavno ruto v znak upora. V preteklosti je bilo v času režima šahovega predhodnika pokrivanje žensk tudi prepovedano. Kakor je bilo v kemalistični Turčiji, ki se je bolestno zgledovala po Zahodu, prepovedano študiranje ženskam, ki so želele biti na predavanjih pokrite. Tamkajšnje feministke so bile boj za pravico do nošnje naglavne rute. Danes, ko elite v Iranu sestavljajo kleriki, ki naglavno ruto zapovedujejo, je seveda uporniško ta kos oblačila zavreči. Spet druga zgodba je Afganistan. V tamkajšnji kulturi zakritost velja za izraz pripadanja višjemu sloju, medtem ko odkritost izraža pripadnost revnim in marginaliziranim skupinam. Tudi danes lahko v Afganistanu vidimo ženske iz marginaliziranih skupin, ki dojijo v javnosti. Obenem pa to pomeni, da osvoboditev afganistanskih žensk ni preprosto odkrivanje po zahodnem zgledu, kot so sugerirale fotografije, ki so jih po medmrežju delili številni Zahodnjaki ob ponovni zmagi skrajno šovinističnih Talibanov. Saj odkrivanje v Afganistanu velja za ponižujoče. To bi pomenilo le imperialistično zmago uradnega Zahoda.
Vprašanje ženske odkritosti ali zakritosti torej bolj obremenjuje Zahod kot večino islamskega sveta. Že Franz Fanon piše, kako francoske kolonialiste v obup spravljajo pokrite Alžirke, ki bi pod svojimi oblačili lahko tudi skrivale orožje. V alžirski državljanski vojni je bilo posiljevanje Arabk ena izmed glavnih dejavnosti francoskih vojakov in policistov. Vsakič, ko se je kakšna Arabka oblekla po zahodni noši, so koloni to predstavljali kot posebno zmago. Kar najbrž izhaja iz specifične zahodne negotovosti glede erotičnega užitka. Islamski svet ima zgodovinsko precej stabilen in bolj odprt odnos do erotike, ki je sicer regulirana in večinoma omejena na zakonsko življenje. Erotika je, kot vidimo, tudi s pomočjo oblačil in ločevanja med spoloma, regulirana v javnem življenju in usmerjana v intenzivnost zasebne sfere, kjer je razumljena kot nekaj dobrega. Še več, v islamu je spolni užitek med zakonskima partnerjema razumljen kot Božji blagoslov. Orientalisti so sicer včasih islamski odnos do spolnosti obravnavali kot preveč svoboden, muslimanke pa kot preveč seksualno svobodne. To se odraža tudi na orientalističnih slikah arabskih žensk. Odnos se je spremenil po letu 1968, ko se je zahodni svet oprijel seksualne transgresije, islamski svet pa je postal nekoliko bolj spolno konservativen, vsaj uradno. To pa lahko razumemo tudi kot reakcijo na to, da je užitek na Zahodu postal zapovedan: neprestano je treba prevpraševati svojo spolno zadovoljenost, iskati vedno nove in nove načine transgresije, včasih do meja obsesivnosti, ki se nato preseli tudi na islamski svet in ponekod obsesivno ukvarjanje s tem, kateri del ženskega telesa je grešen za pogled v javnosti in kateri ne.
Vprašanje ženske odkritosti ali zakritosti torej bolj obremenjuje Zahod kot večino islamskega sveta. Že Franz Fanon piše, kako francoske kolonialiste v obup spravljajo pokrite Alžirke, ki bi pod svojimi oblačili lahko tudi skrivale orožje.
Zahod se neprestano trudi, da bi osvobodil muslimansko žensko, s čimer bi ponižal domnevno pretečega muslimanskega moškega, ki je navadno temnejše polti. Tako zelo, da pokritim muslimanskim ženskam, kot recimo v Franciji, pod pretvezo vključevanja v javnost, včasih vključevanja ne dovoli. O tem fenomenu piše Sara Farris v svojem odličnem delu Femonacionalizem: V imenu pravic žensk. Francoska muslimanka, ki se želi vključiti v šolsko življenje svojega otroka, tega ne more storiti, če prej ne odstrani pokrivala. Statistično veliko težje dobi srednjerazredno službo. Na ulici je deležna nadlegovanja. Pretveza emancipacije pa je tako velikokrat uporabljena za izkoriščanje priseljenskih žensk v skrbstvenih delih, ki jih ne želijo opravljati domnevno bolj emancipirane domačinke.
Američani so pogosto poudarjali, da želijo z vojaško silo osvobajati muslimanke. Le kaj bi porekli na dejstvo, da so dežele z večinsko muslimanskim prebivalstvom šestnajstkrat vodile ženske? Torej šestnajstkrat več kot ZDA. In kaj bi porekli na to, da je Koran ženskam že v sedmem stoletju zagotovil finančno neodvisnost ter zahteval ločeno premoženje za žene, ki se ga možje niso smeli dotikati. Medtem pa so ženske v številnih zahodnih državah šele v preteklih desetletjih dobile pravico do bančnega računa. In kaj bi rekli o tem, da je bila prva žena preroka Mohameda od njega starejša poslovna ženska, ki ga je zaposlila kot potujočega trgovca. Ter da je imela njegova kasnejša žena Ajša, ki med suniti velja za mater vernikov, po njegovi smrti vodilno politično vlogo ter vodila bojevnike v bitke? Da je po nekaterih interpretacijah ustanoviteljica prve univerze na svetu muslimanka iz današnjega Maroka? Tudi v današnjem Iranu, ki ga zaznamujejo sistemske krivice do žensk, je bilo, po podatkih iz leta 2007 na tehniških fakultetah 70 odstotkov žensk. V državah z večinskim muslimanskim prebivalstvom iz fizike pogosto diplomira več žensk kot moških.
In kaj bi porekli na to, da je Koran ženskam že v sedmem stoletju zagotovil finančno neodvisnost ter zahteval ločeno premoženje za žene, ki se ga možje niso smeli dotikati. Medtem pa so ženske v številnih zahodnih državah šele v preteklih desetletjih dobile pravico do bančnega računa.
Da, v islamskih okoljih se pojavljajo umori iz časti in prisilne poroke, tudi poroke z otroki. Pojavljajo se do žensk skrajno represivni zakoni. Pa lahko rečemo, da je to reprezentativno za celoten islamski svet kot tak kaj bolj, kot da lahko rečemo, da so epidemija spolnega nasilja in družinskih umorov ter Epsteinov otok, na katerem so z mladoletnicami občevali številni voditelji zahodnih dežel, reprezentira zahodni odnos do žensk kot tak? Ali gre za nekaj bolj univerzalnega, namreč za željo moških po vsem svetu, da bi dominirali nad ženskami? Levi in desni pogled se v povezavi z muslimankami kaj hitro združita in sprimeta v to, kar je Sara Faris imenovala femonacionalizem.
Seveda poenostavljamo. Tako na eni kot na drugi strani so številne izjeme, a lahko bi rekli, da prevladujeta opisani viziji. Opredelimo lahko tri faze razvoja orientalističnega pogleda in s tem sodobne islamofobije, ki je ustvarila današnjo podobo islama in muslimanov. Prva je že omenjena kolonialna faza, ki je postavila temelje in spregala vednost z oblastjo. Sodobna oblika islamofobije pa se začne vzpostavljati z naftno krizo v sedemdesetih letih. Leta 1973 je namreč združenje arabskih izvoznikov nafte uvedlo embargo na izvoz nafte v države, ki so v jomkipurski vojni podprle Izrael. To je bila vojna, ki sta jo začela Egipt in Sirija, da bi znova osvojila ozemlja, izgubljena leta 1967, ko se je tudi začela ilegalna okupacija Zahodnega brega in Gaze. Ameriška propaganda je s pomočjo razvite oglaševalske industrije začela demonizirati arabski svet in oživljati rasistične klišeje. K protiarabski in islamofobni propagandi je od tedaj veliko prispeval tudi Izrael, ki je želel svojo okupacijo in nečloveško ravnanje s Palestinci upravičiti z nevarnostjo islamskega terorizma, ki je pretresal okupacijski režim. Naslednja faza je nastopila po 11. 9. 2001, ko se je že vzpostavljeni islamofobiji pridružil še panoptikonski režim nadzora nad muslimani, posebej v ZDA. Koncept panoptikona kot zapora je osnoval britanski utilitaristični filozof Jeremy Bentham. Zapor je oblikovan na način, da je v sredi stražni stolp, okoli njega pa so v krožnih nadstropjih razporejene celice. Nadzornikovo okno v zaporu je zastrto, tako da zaporniki ne vedo, ali je prisoten ali ne in torej ali jih lahko vidi ali ne. Pomembno je le, da s pomočjo še nekaterih drugih tehnik zaporniki živijo v prepričanju, da so lahko v kateremkoli trenutku opazovani in posledično ponotranjijo pritiske po spremembah svojega obnašanja. Po Michelu Foucaultu je prav to značilno za sodobne oblike družbenega nadzora in normalizacije, ki ne temeljijo več na brutalni sili. Čeprav se ameriški imperij tej nikoli ni odrekel, o čemer pričajo vojne in bombardiranja na Bližnjem vzhodu ter mučenja v zaporih Abu Ghraib ter Guantanamo, ne nazadnje pa zavzeto oboroževanje izraelskega genocida, je bil zelo uspešen tudi z vzpostavljanjem panoptikonskega pogleda. V ZDA so vzpostavili široko obveščevalno mrežo nadzora, ki je segla vse do lokalnih molilnic in študentskih kampusov, politična propaganda pa je tudi v Evropi pozornost usmerila v priseljenske skupnosti islamske veroizpovedi. To je bilo seveda mogoče le s pomočjo odvračanja pozornosti od problemov, ki so veliko večji od islamističnega terorizma in jih je v grobem mogoče omejiti na dva tipa odnosov: na odnos med deželami kapitalističnega centra in periferije, torej na normalizirano imperialistično nasilje nad Arabci ter vladajočim in delavskim razredom. Bombardiranja Sirije, Sudana, Iraka in Afganistana, pokoli nad Čečeni in Bošnjaki, zatiranje bangladeške delovne sile v sweatshopih, kjer v nemogočih pogojih šivajo poceni oblačila za zahodne potrošnike, okrutne sankcije, ki prizadevajo navadne iranske državljane, so zagotovo vsaj malo prispevali k radikalizaciji nekaterih muslimanov.
K protiarabski in islamofobni propagandi je od tedaj veliko prispeval tudi Izrael, ki je želel svojo okupacijo in nečloveško ravnanje s Palestinci upravičiti z nevarnostjo islamskega terorizma, ki je pretresal okupacijski režim.
Ko se je industrija iz dežel uradnega Zahoda z globalizacijo v iskanju cenejše delovne sile začela seliti na periferijo kapitalizma, je v ZDA in Evropi začel rasti profesionalno-menedžerski razred. Ta se je, skupaj s tradicionalnimi levičarskimi strankami, oddaljil od delavskega razreda. Kot v knjigi Virtue Hoarders: The Case Against Professional Manegerial Class piše Catherine Liu, je svoj privilegij upravičeval s tem, da je manj rasističen, da je bolj napreden, da bolje seksa, da je bolj zdravo, da bolje vzgaja otroke, bolje bere, je bolj toleranten, skratka, da je bolj civiliziran od delavskega sloja. Kar smešno je opazovati liberalce, kako ne morejo in ne morejo dojeti, da so za zmago Trumpa na zadnjih volitvah v veliki meri odgovorni sami. Še kar nadaljujejo s svojim moraliziranjem in očitki o primitivnosti množic, ki pa so Trumpa volile ravno zaradi teh očitkov, ne zaradi svoje inherentne primitivnosti. Liberalci so ta sloj namreč zapustili in ga v postindustrijskem svetu prepustili samemu sebi in njegovi volji za preživetjem, pri tem pa ga tudi vztrajno poniževali na kulturni ravni.
Ameriški liberalizem je storil veliko za vključevanje muslimanov. Vendar predvsem muslimanov, ki tudi sami pripadajo profesionalno-menedžerskemu sloju, med katerimi številni prihajajo po delo v ZDA in se vključujejo v vodilne industrije, kot je računalniška. V ZDA je naglavna ruta med liberalci postala sprejemljiva, muslimani so se začeli pojavljati v popkulturi, v javnosti so pogosto izpostavljeni poslovno uspešni muslimani in muslimanke. Ko je Trump uvedel tako imenovani muslim ban, so sledili številni protesti. Aktivisti so govorili o primerih izobraženih Arabcev, ki niso mogli priti v deželo, da bi opravljali profesionalne poklice, in kazali njihove fotografije. Liberalci so muslimane humanizirali. Vendar pa so pri tem spregledali, kot piše Nazia Kazi v svoji knjigi Islamophobia, Race and Global Politics, da Trump za muslimane nižjih slojev in druge rasizirane skupine ne pomeni nobene prelomnice. Otroke latinoameriških migrantov je v kletke zapirala Obamova administracija, kriminaliziranje temnopoltih in policijsko nasilje nad njimi je bilo vseskozi prisotno, prav tako pa je že prej obstajal register muslimanskih državljanov, nad katerimi so na letališčih izvajali podrobne preglede. Ameriški liberalni progresivizem je muslimane razdelil na dve kasti, na dobre, neoliberalno uspešne, in na slabe, nevarne zgube, ki jih je treba nadzorovati in zaničevati. Ko so se nekatere muslimanske skupnosti v ZDA zaradi genocida v Gazi, ki je bil izvajan s podporo Bidnove administracije, odrekle podpori Kamali Harris kot kandidatki na volitvah, so družbena omrežja preplavili užaljeni ameriški liberalci, ki so izražali privoščljivost in željo, da jih bo Trump deportiral in še pospešil genocid (kot da je kaj takega v tako sadističnem, neizrekljivem izživljanju sploh mogoče). Tem so se pridružili še rasistični napadi na latinoameriške moške, ki so volili Trumpa, češ da so za razliko od liberalcev preveč religiozni, konservativni in mačistični, da bi glasovali za Kamalo Harris, sicer popolnoma izgubljeno kandidatko brez omembe vrednega pozitivnega programa.
Vendar pa so pri tem spregledali, kot piše Nazia Kazi v svoji knjigi Islamophobia, Race and Global Politics, da Trump za muslimane nižjih slojev in druge rasizirane skupine ne pomeni nobene prelomnice.
V Evropi do takšne delitve ni prišlo. Kolonialna zaprtost za muslimanske priseljence se je na uradni ravni ohranila, so pa ti prišli prav pri razdvajanju delavskega razreda. Tako desne kot leve stranke so se v svojem oddaljevanju od delavskih politik lotile ustvarjanja ideje »evropskih svoboščin«, ki naj bi jim muslimani kar na splošno nasprotovali in v svojo zaroto vabile tudi »avtohtoni« delavski razred. Islamofobija se v Evropi ponavlja kot antisemitizem; umetno ustvarjeni notranji sovražnik služi za poenotenje politike v prid kapitalizmu. To seveda ustvarja začarani krog obtožb in getoizacije, ki podpirata druga drugo. Vsak eksces ali zločin, ki ga izvede kakšen muslimanski priseljenec, je v skrajno pozornem panoptikonskem orientalističnem pogledu deležen izjemne posplošitve. Tudi pokrivanje žensk je problematično za panoptikon, ki si želi vsevidnosti Božjega pogleda, v katerega verujejo muslimani. Če je neki starejši musliman na Švedskem na avtobusu, denimo, pripomnil nekaj o dekletu v kratkem krilu, se to naenkrat posploši na vse muslimane. Nenadoma se govori o no-go zonah, kamor naj policija ne bi smela vstopiti in tako se iz nezavednega vrača prastari strah pred judovskimi geti. Tudi avtohtoni evropski antisemitizem se pripisuje muslimanom, dežurnim krivcem za vse. Kar s pridom izkorišča dobro naoljeni ruski propagandni stroj, ki z željo po destabilizaciji Evropske unije veliko vlaga v desničarske stranke.
Do neke mere je težava delavskih strank pri vključevanju muslimanskih delavcev najbrž tudi v tem, da je razmišljanje o razredih tradicionalnih islamskih skupnosti nekoliko tuje. Evropa ima namreč bogatejšo skupino razrednih delitev, ki jih je vzpostavila že pred kapitalizmom. Islamski svet ni poznal podobnih predmodernih stanov in je bil bolj socialno mobilen. Več je bilo možnosti, da se je nadarjen revni musliman znašel na dvoru kot v Evropi ali da kakšno pomembno službo dobita kristjan ali Jud iz province. Čeprav je elitizem seveda vselej obstajal, skupaj z rasizmom. O tem priča denimo že »oče sociologije«, Ibn Haldun, učenjak iz 14. stoletja, ki v svoji slavni Mukadimi, sicer briljantnem sociološkem delu, ki je v nekaterih idejah predhodno Marxovim in Nietzschejevim idejam, Slovanom in temnopoltim Afričanom zaradi bivanja v ekstremnejših vremenskih razmerah pripisuje manjšo mentalno okretnost. Takšni predsodki so v islamskem svetu vedno obstajali, vendar se niso razvili v fanatični scientistični rasizem.
Evropa ima namreč bogatejšo skupino razrednih delitev, ki jih je vzpostavila že pred kapitalizmom. Islamski svet ni poznal podobnih predmodernih stanov in je bil bolj socialno mobilen.
V nasprotju z uveljavljenimi delitvami na Zahod in Vzhod, levico in desnico, na ženske in moške, na domačine in tujce lahko dosledno vztrajanje pri tradicionalni islamski metafiziki in koncepciji srednje poti, ki ne pripada ne Vzhodu ne Zahodu, v občečloveškem smislu pomaga rešiti krizo modernosti, v kateri se je znašel svet. To lahko danes predstavlja izvirni doprinos islama. Kot je rekel francoski predsednik Macron, se v krizi nahaja tudi islamski svet, ki se na nepričakovano premoč Zahoda ni znal ustrezno odzvati. Oddaljeval se je od svojih korenin in pogosto iskal rešitev bodisi v avtorasističnem liberalizmu bodisi »novokompovanem« fundamentalizmu.
Vendar danes lahko brez težav govorimo tudi o krizi Zahoda. Pri tem občečloveškem premagovanju krize lahko pomagajo tudi zahodne filozofije in teorije, kot je marksizem. Brez marksizma tudi ne bi mogel razviti poant različnih tem v tekstu. Vendar se bosta tako Zahod kot tudi fundamentalistični islam morala odreči zahtevi po edini veljavni interpretaciji in civilizacije bodo v multipolarnem svetu morale črpati iz vseh dediščin. Čas fantazij, čas enega pogleda je v svetu razpršenih družbenih omrežij, genocidov, ki potekajo v živo in neverjetnega pretoka informacij, ki poteka v vseh smereh, minil. Centralni mediji, ki so pomagali vzdrževati različne podobe Drugih, nimajo več moči in producirajo se nove in nove »alternativne resnice«. Metafizični in spoznavni centrizem, ki ga seveda moramo ločiti od političnega centrizma, ki zagovarja grozljivi obstoječi status quo, lahko pomaga preseči ustaljene, med seboj vedno sprte predstave in binarne delitve. V tej luči tudi razumem koransko idejo, da Bog podeljuje oblast tistemu, ki mu sam želi (tudi nemuslimanom). Ne kot golo svojevoljnost. Če je svet emanacija nedoumljive božanskosti, tedaj se moramo odreči, da bomo s svojimi predstavami in idejami kdaj dostopali do končne resnice o tem, kako ga je treba upravljati ter da mu bomo uspeli vsiliti svoje mentalne konstrukte. Nasprotno, treba se je posvetiti razumevanju živega ustvarjanja in razširjanja kozmosa, ki se odraža tudi v zgodovini, iz česar bomo lažje črpali razumevanje o tem, kako je treba ravnati. Univerzalizmu razsvetljenskega poenotenja oziroma pozahodnjenja celotnega sveta je treba zoperstaviti pragmatični univerzalizem odprtosti za Drugega.
Dobrodošli torej v postmoderno dobo.
