Letni arhiv: 2025
Polifonija, Kritika
MA PLUS BELLE HISTOIRE D’AMOUR, C’EST VOUS – KDO SMO, MEDTEM KO IŠČEMO NAŠE IZGUBLJENE JAZE
Osrednji simbol romana Včeraj bi jo morala spoznati (Hirondelle 2025) je knjigarna, ki ne deluje zgolj kot poslovni prostor, ampak kot razširjena metafora Živinega notranjega sveta. Njene knjižne police niso zgolj napolnjene s knjigami, temveč z njenimi sanjami, spomini in upanjem na prihodnost. Ko se znajde pred vprašanjem, ali vztrajati ali obupati, to ni zgolj dilema o knjigarni, temveč o njenem lastnem mestu v življenju. Vnovič opustiti začrtano pot ali znova pobegniti. Poteptati lastne sanje ali trmasto vztrajati kljub negotovosti.
Roman se spretno umešča v sodobni literarni kontekst, uporablja elemente postmodernističnega pripovedovanja – fragmentarnost zgodbe, prepletanje preteklosti in sedanjosti ter poudarek na subjektivni resnici protagonistke.
Fatima Hassona je mlada palestinska pisateljica, fotografinja in novinarka, rojena v Gazi, kjer je tudi odraščala. Pred nekaj leti je diplomirala iz multimedije. Njene fotografije so bile razstavljene na številnih razstavah po svetu in objavljene v mednarodnih revijah.
Pred tremi dnevi, le nekaj ur po tem, ko sva se pogovarjali, sem prejela novico, da je bila Fatima ubita skupaj s svojo družino v letalskem napadu, ki je zadel njihovo hišo v soseski Al-Tuffah.
Fatima je — in nikoli ne bom o njej govorila v pretekliku — izjemno ustvarjalna, občutljiva oseba, polna energije in ljubezni. To lahko začutite v njenem pisanju in fotografijah. Nedavno se je zaročila in sanjala o tem, da bi si ustvarila družino, imela in vzgajala otroke. Z bolečino v srcu z vami delim svoje prevode njenih proznih in pesniških del — kajti njena želja je bila, da bi bila njena smrt ODMEVNA.
– (Batool Abu Akleen)
Silva Batič Rožman piše o srečanju med slabovidno Betko in Galom. Betka mu z večerjo v temi dovoli vstopiti v svoj svet. Takrat se je v Galu nekaj premaknilo. »Slepota ni le izguba vida,« je pomislil, »je izguba prostora, razumevanje, toleranca.« Zelo subtilna, intimna zgodba z močnim družbenim sporočilom, da se je potrebno empatično vživljati v drugega. Silva Batič Rožman je postala prava mojstrica kratke zgodbe!
Roman združuje humor, mistiko in družbeno kritiko. Prepleta osebno zgodbo s širšim družbenim kontekstom, kjer se ukvarja z vprašanji rasne pravičnosti, moči knjig ter zgodovinskega spomina. Razkošna globoka proza Pulitzerjeve nagrajenke navduši s pronicljivostjo in edinstveno lepoto. Louise Erdrich je za roman Stavek prejemnica priznanja Prix femina étranger leta 2023.
“Na 368. dan ameriško-izraelskega genocida nad Palestinci je Netflix predstavil Love is Blind: Habibi, dubajsko različico resničnostnega šova, v katerem se tekmovalci pogovarjajo prek zvočno izoliranih, brezokenskih “kapsul” in iščejo partnerja, s katerim bi se poročili, ne da bi ga prej videli. Oddaja je hitro zasedla vrh lestvice najbolj gledanih vsebin v neangleškem jeziku po vsem svetu. Gre za arabsko različico ljubezni, prilagojeno novemu bližnjevzhodnemu redu v porajanju.”
Mateja Polona Wallas nam pošilja razglednico iz Aten: “Morda sem se zato umaknila v tišino lepe Atenske Agore, po nekaj miru in tišine. Morda me ves ta zunanji hrup utruja, množice turistov, nešteti spominki, bela tekočina v kozarcu, ki se obarva motno, ko vanjo vliješ led. Novice, ki jih preberem na mobilniku. Ničesar se ne naučimo iz zgodovine in marsikaj se ponavlja. Ali pa postajam zgolj starejša in se bojim za naslednje generacije.”
Adriana Kuči o knjigi Aleksandra Hemona: Moji starši (Goga, 2024, prevedla Irena Duša). “Knjigo My Parents: An Introduction je Hemon prvič objavil leta 2019, skupaj z drugim delom This Does Not Belong to You. Gre za nenavadno in hkrati povsem organsko dvojico, ki bralcu ne vsiljuje zaporedja, ampak ponuja vpogled – med svetovoma, med obdobji, med življenji. Kot bi avtor že s samo formo želel povedati: ni enega samega pogleda, ni enega samega jezika, ni enega samega pripovedovalca.”