“Zame, ki sem odraščala v obleganem Sarajevu, in se prepoznam v geografiji propadanja, ima roman še en odtenek: topografijo izgube, ki se ne konča s smrtjo, ampak se šele takrat začne.”
Letni arhiv: 2025
Prevarani, filmska priredba novele Moški v soncu, prikazuje usodo treh palestinskih beguncev, ki v iskanju boljšega življenja umrejo v tišini — ujeti v cisterno, brez enega samega krika. Besedilo iz te zgodbe izpelje močan, čustven odziv: protest proti brezbrižnosti sveta, ki sliši trpljenje, a ne ukrepa.
Maja Drolec v recenziji piše o tem, kako Feri Lainšček s trilogijo Kurji pastir ustvarja liričen in čustveno bogat poklon prekmurskemu otroštvu, kjer skozi sanjavo pripoved o Fereku prepleta revščino, domišljijo, družinske vezi in iskanje življenskega smisla.
Basman Eldirawi (objavlja tudi kot Basman Derawi) je fizioterapevt in pisatelj iz Gaze. Njegova pesem »Vse najboljše« je ganljiv razmislek o spominu, žalovanju in trajni človeški povezanosti — napisana 15. maja 2025, kar zaznamuje rojstni dan in 77. obletnico Nakbe.
Pesem Lilijane Homovec Varna razdalja do smrti je prejela tretjo nagrado na pesniškem natečaju Šinkovčevi dnevi poezije na temo iz pesmi Prosim Črtomirja Šinkovca.
“Prosim samo za drobtinico dobrote
sredi groze atomskih skladišč
sredi plašnih sanj o bratstvu ljudi /…/”
(Verzi iz pesmi Č. Šinkovca Prosim)
Roman Kukavičji mladič Mohameda Abdula Monaema je pretresljiva pripoved o izgnanstvu, vojni in notranjem razpadu, zapisana z zgoščenim jezikom. Po besedah recenzentke Adriane Kuči roman ni le literarno delo, temveč srečanje. In boleče slovo.
Odlomek iz romana Včeraj bi jo morala spoznati prikazuje intimno srečanje med Živo in Dobrujem, ki skupaj preživita večer v njegovem stanovanju. Med pogovorom se dotakneta tem, kot so staranje, kulturne razlike, rasna neenakost in kolonialna preteklost Nizozemskem.
Zapis Ane Kalin skozi razmislek o romanu Safekeep Yael van der Wouden zastavlja vprašanja o tem, kdaj in kako družba spremeni pogled na zatirane – ali mora res priti do katastrofe, da jih končno prizna kot žrtve. Roman, umeščen na nizozemsko podeželje leta 1961, razkriva zapletene odnose med Isabel in Evo, prežete z vojnimi travmami, družinskimi skrivnostmi in prikrito zgodovino nasilja nad Judi. Preobrat pride, ko se razkrije resnica o Evi in o tem, kako je Isabelina družina prišla do svoje hiše – prek lastništva, odvzetega deportirani judovski družini. Knjiga postavlja etična vprašanja o odgovornosti, vedenju in zanikanju zgodovinske krivde ter poudarja, da vojna prizadene vse, a ne enako. Zaključi se z upanjem, da je sočutje in povezovanje z drugimi vendarle mogoče.
Akra, maj 2021
Esej Sally Al Haq opisuje osebno in literarno potovanje pisateljice, ki je bila maja 2021 na rezidenci v Akri v Gani, v Knjižnici Afrike in afriške diaspore. Tam je odkrila delo skoraj pozabljene egiptovske pisateljice Alife Rifaat (rojena Fatimah Rifaat, 1930–1996), ki je bila v lastni državi cenzurirana, a mednarodno priznana. Rifaat je pisala o ženskih izkušnjah, seksualnosti, duhovnosti, patriarhalnem nasilju in podeželskem življenju v Egiptu. Njena proza je igriva, provokativna in globoko feministična.
Pisateljica razmišlja o literarnem izbrisu, patriarhatu in moči ženskih zgodb. Rifaat je z neolepšanim realizmom pisala o spolnem nasilju, dogovorjenih porokah, ženskih željah, čutnosti in družbeni represiji. V nekaterih zgodbah se pojavljajo tudi kvirovske in simbolične figure, kot je ljubezenska zgodba med žensko in kačo (džinom), ki izziva heteronormativne predstave.
Esej je tudi osebna refleksija o pomenu pisanja, spomina in literarne dediščine. Avtorica prek Rifaat odkrije del zamolčane zgodovine egiptovske literature in čustveno povezanost s preteklostjo, ki ji je bila odvzeta. Pisanje o Rifaat dojema kot upor proti izbrisu in dejanje odgovornosti.