Fotografija: naslovnica romana
Jurica Pavičić: Rdeča voda; (Založba Goga, 2024, prevedla: Seta Knop)
Roman o tem, kako bolečina ni časovno omejena kategorija
Prebrala sem ga v izvirniku, še preden je našel pot v prevod. In tudi če ga ne bi – bi ga čutila enako. Rdeča voda Jurice Pavičića je eden tistih romanov, ki si jih ne izbereš, ampak te izberejo. Ne zato, ker bi nujno govorili o tebi, ampak ker ti pokažejo, kaj se zgodi, ko se življenje razlomi in ostanek ni mit, ampak kronika.
Rdeča voda Jurice Pavičića je eden tistih romanov, ki si jih ne izbereš, ampak te izberejo.
Pavičić vstopi v zgodbo z zadržano, skoraj hladno roko, a že na prvih straneh ti postane jasno, da ta hlad prihaja iz notranje discipline, ne iz distance. Roman je anatomija izginotja – ne le dekleta, ampak cele družine, cele skupnosti, cele države. Ne pretiravam. Ko dekle izgine, izgineta tudi čas in red. In tisto, kar ostane, je tišina, ki se razlega čez desetletja.
Zgodba se razteza skozi več desetletij in je razdeljena v poglavja, ki vsakokrat pripadajo drugemu času, včasih drugemu pogledu, včasih drugemu razpadu. In v vsakem poglavju je občutek, da je bila preteklost bolj resnična od sedanjosti. Da resnica ni nekaj, kar iščemo, ampak nekaj, kar si izmislimo, da lahko preživimo.
Kar me je zadelo – in tega sem se zavedela šele pozneje – je, da Pavičić ne opisuje le družinske tragedije. Opisuje državno razgradnjo. Hrvaško kot primer, pa tudi kot metaforo. Zaton tistega, kar naj bi bilo kolektivno telo, in vzpon individualnega obupa. V tem je roman brezhibno natančen: ko skupnost odpove, ostaneš sam.
Kar me je zadelo – in tega sem se zavedela šele pozneje – je, da Pavičić ne opisuje le družinske tragedije. Opisuje državno razgradnjo.
Sam s svojo resnico.
Sam z njenimi razpokami.
Največja moč romana pa je v njegovi zadržanosti.
Tukaj ni velikih gest, ni izsiljene katarze, ni herojstva.
Obstaja le vztrajnost.
Mati, ki se ne preda.
Oče, ki se izgubi.
Brat, ki ostane.
Ljudje, ki se sesuvajo, a ne v slogu – temveč v tišini.
To je tisti tiho zadušeni tip obupa, ki ga prepozna vsakdo, ki je kdaj izgubil nekaj, kar ni bilo nikoli zares njegovo.
Zame, ki sem odraščala v obleganem Sarajevu, in se prepoznam v geografiji propadanja, ima roman še en odtenek: topografijo izgube, ki se ne konča s smrtjo, ampak se šele takrat začne. Brala sem in čutila, da tudi mi – v nekem drugem mestu, z drugo zgodbo – nosimo svoje »rdeče vode«.
Zame, ki sem odraščala v obleganem Sarajevu, in se prepoznam v geografiji propadanja, ima roman še en odtenek: topografijo izgube, ki se ne konča s smrtjo, ampak se šele takrat začne.
In da smo mnogi odšli iskat resnico, pa se nikoli več nismo vrnili.
Prevajalka Seta Knop je opravila natančno, občuteno delo. Ni skušala izboljšati avtorjevega tona – razumela ga je.
Kar je v tem primeru ključno.
Ker Pavičić ne kriči, ampak šepeta.
In šepet se da prevesti le, če mu znaš prisluhniti.
Kaj narediš z življenjem, ki se ni zgodilo?
To vprašanje visi nad romanom kot popoldanska vročina v dalmatinskem zaselku – nikjer se ne začne in nikjer ne konča, a vseeno veš, da si v njej. Prepoznaš zrak, prepoznaš zrnca svetlobe, a ne veš, kam bi sedel. In tako se počuti tudi bralec po zadnji strani – ne izgubljen, ampak obvisel nekje med možnostjo in izgubo.
Kaj narediš z življenjem, ki se ni zgodilo?
To vprašanje visi nad romanom kot popoldanska vročina v dalmatinskem zaselku – nikjer se ne začne in nikjer ne konča, a vseeno veš, da si v njej.
Med tem, kar bi lahko bilo, in tem, kar je.
Rdeča voda ni roman, ki se razplete. To ni zanka, ki bi jo lahko razvezali – je vozel, ki ostane, a sčasoma postane del tkanine. Roman nas ne odreši, ampak nas pusti z novo vrsto razumevanja: da nekatera izginotja ne zahtevajo nujno odgovora, ampak prisotnost.
Nekoga, ki se spomni.
Ki še naprej zastavlja vprašanja.
Ki živi s praznino, ne da bi jo poskušal zapolniti.
In to je v resnici redko.
Redko je, da literatura dovoli praznini, da obstoji brez razlage.
Da izguba ni orodje, ampak prostor.
Redko je, da pisatelj verjame bralcu dovolj, da ga pusti samega v sobi, kjer ni razkritja.
Samo vprašanje. Samo čas.
In ko zapreš knjigo, ugotoviš, da je vse, kar je ostalo – ne odgovor, ne epilog – ampak sposobnost, da živiš z nevednostjo, ne da bi se pred njo zlomil.
In ko zapreš knjigo, ugotoviš, da je vse, kar je ostalo – ne odgovor, ne epilog – ampak sposobnost, da živiš z nevednostjo, ne da bi se pred njo zlomil.
V tem smislu je Rdeča voda nenavadno tolažilen roman: ne zato, ker bi nam dal uteho, ampak ker nas nauči, da ni vsaka rana razlog za terapijo.
Včasih je dovolj, da si jo ogledamo.
In jo ne pozabimo.
Včasih namreč zgodbe ne končamo – ampak jo samo pustimo tam. Da kaplja.
