Fotografija: Maja Drolec
Feri Lainšček (1959), pisatelj, pesnik, dramatik in scenarist, živi in ustvarja v Murski Soboti. Njegova bibliografija obsega več kot 100 samostojnih knjižnih enot, med katerimi je 25 romanov, ki so večinoma že prevedeni v tuje jezike. Za svoja dela je prejel številne nagrade: leta 1995 je za roman Ki jo je megla prinesla prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 2021 pa Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Kresnika je prejel dvakrat, leta 1992 za roman Namesto koga roža cveti in leta 2007 za roman Muriša. Večernico je prejel leta 2001 za knjigo pravljic Mislice, desetnico leta 2012 za knjigo Pesmi o Mišku in Belamiški.
Z romanom Kurji pastir je bil znova uvrščen med pet finalistov za nagrado kresnik. Nadaljevanje trilogije je nastalo čez tri leta z romanom Petelinje jajce, tretji del pa nosi naslov Kurja fizika.
Feri Lainšček je slovenski pisatelj, čigar literarna dela so doživela največ filmskih adaptacij (Halgato, Mokuš, Petelinji zajtrk, Šanghaj …).
Z romanom Kurja fizika Feri Lainšček zaključuje trilogijo z naslovom Kurji pastir. Naslov treh avtobiografskih del nakazuje na kurjo metaforiko, ki je rdeča nit, in povezuje vse tri knjige v celoto: Kurji pastir, Petelinje jajce in Kurja fizika. To so tretjeosebne pripovedi, lahko tudi fiktivne, ni nujno, da so se zgodile v resnici, čeprav pisatelj v začetku pripovedi navaja svoj rojstni datum in rojstni kraj, na koncu pa predstavi tudi svojega nečaka.
Z romanom Kurja fizika Feri Lainšček zaključuje trilogijo z naslovom Kurji pastir. Naslov treh avtobiografskih del nakazuje na kurjo metaforiko, ki je rdeča nit, in povezuje vse tri knjige v celoto: Kurji pastir, Petelinje jajce in Kurja fizika.
Spomini na otroštvo se dogajajo na podeželju, v prekmurskem kmečkem okolju.
Poleg glavnega junaka, dečka Fereka, je tu še njegova mati Trejzka, oče Štefan – Pištek in sestra (precej starejša od Fereka) – mala Trejzka, ki živi v mestu in hodi v službo, a kot malčico so jo morali dali v rejo zaradi revščine, zato je vseskozi precej hladna do družine, trpka in otožna. Čustveno se oddaljuje od družine, nikoli ne namerava živeti doma, četudi v novi hiši, a sprejme odhod v Avstrijo kot nekaj, kar ji je usojeno …, ker mora pomagati materi in očetu. Na koncu romana ji družina stoji ob strani, ko rodi nezakonskega otroka. Ferek se zateka v samoto, v naravo, ki postane njegova učiteljica, pisatelj snov črpa iz lastnih spominov, z domišljijo, ob njem nastopajo tudi vilinska bitja, celo mačja govorica in pogovor s kokošmi.
Mati se boji zanj, da je preveč zasanjan in ga pelje k ciganski čaralici. A deček je bister in komaj čaka, da odraste. Vedel je, da sreča ni duh, angel ali kakršna koli taka pojava, ki bi jo lahko srečal.
V prvem delu trilogije je prikazano Ferekovo rojstvo, ki je radostno kljub revščini; mati ob porodu vidi belo silhueto vile in otroka sprejme kot božanski dar, tudi Pištek sreča vilo na poti domov, ko se predolgo zadrži v gostilni. Čeprav se oče cele dneve trudi na cesti v rodnih Dolencih (dela kot občinski cestar, poštenjak in dobričina, ne mara pa kapitalističnih izkoriščevalcev in birokracije, celo farjev ne mara …), jim ne prinaša dovolj dohodka za preživetje. Pištek ne mara prositi, tudi veren ni. Trejzki očita, da klečeplazi: »Bolj te bo puščal na cedilu, bolj ga boš častila,« včasih pa je poklapan od nemoči.
V prvem delu trilogije je prikazano Ferekovo rojstvo, ki je radostno kljub revščini; mati ob porodu vidi belo silhueto vile in otroka sprejme kot božanski dar, tudi Pištek sreča vilo na poti domov, ko se predolgo zadrži v gostilni.
Mati skrbi za nekaj kokoši, za dom in za Fereka. Ko je revščina le prevelika, odhaja delat v Avstrijo. Takrat sta Pištek in Ferek prepuščena sama sebi in sosedom. V Kurji fiziki morata mati in celo hči v Avstrijo …«Kakor koli obrneš – včasih pridejo situacije, ko mora familija stopiti skupaj« …, ker to od nje pričakujeta oče in mati.
Ferek se mora tedaj, ko ni matere doma, znajti sam. Odvisen je od prijaznih sosedov Fujsinih, kjer dobi topel obrok, pri njih preživlja popoldneve, pase krave s Štefko, razmišlja o prvem človekovem pristanku na Luni, tudi on bi bil rad astronavt, (zato posnema hojo Armstronga in Oldringa po Mesecu. Želel si je iti na najsvetlejšo, Venero – »cestarski« Feri), zaljubil se je v sošolko Ivanko, eno od dvojčic, a mu oče dokaj grobo pove, da ni treba tekati za ženskami, ker jo bo našel – táko, ki mu bo všeč, …«a za nobeno ne moreš dati roke v ogenj, čakati moraš, da bodo one letale za tabo … z babami je križ …«
Fereku se spet prikaže bela vila, ki se je ne da kupiti, ampak jo moraš začutiti. Očetova vzgoja je patriarhalna, mati pa dečku dovoli te sanje, čutenje in čudenje, četudi le v pravljici. Sicer pa je mama verna in vse, česar ni razumela, je prepuščala Bogu in to ji je zadoščalo.
Tretji del Lainščkove trilogije se predvsem posveča domači hiši. Gradnja nove stavbe, ki zahteva veliko denarja. Oče začne gradnjo z željo, da bi se družina iz koče – krite s slamo, v kateri ni elektrike – preselila v novi dom. A tu se pokaže, kako na domače ognjišče gleda otrok in kako ga razumejo odrasli. Oče trmasto vztraja, da gradijo brez kreditov in zadolževanj …«Dolg je žalitev …«, mati z odrekanjem in odhodom v tujino, Ferek pa bi najraje ostal v stari hiši – koči na püjklu, ki jih ni nikdar razočarala in ni nikoli ničesar terjala, kjer je bila domačnost, varno zavetje, prostor spominov, kjer so domače živali. Boji se, da ne bi izbrisal spominov, uničil svojih korenin, rad bi spravil stara okna za spomin. Za otroka dom ni elektrika, ne trdnost zidov in ne večje udobje, celo njegov maček Ciri ima raje novo življenje kot novo bivališče.
Tretji del Lainščkove trilogije se predvsem posveča domači hiši. Gradnja nove stavbe, ki zahteva veliko denarja. Oče začne gradnjo z željo, da bi se družina iz koče – krite s slamo, v kateri ni elektrike – preselila v novi dom.
Zidar Süč zatrjuje, da zidarija ni kurja fizika, zato ne dovoli, da bi se mu kdo vmešaval v delo, prepričan je, da bi bilo bolje, če bi bila hiša obrnjena okrog, saj njegovo delo ni kurja fizika …. Za Pišteka je bila gradnja trenutek, na katerega je čakal vse življenje. Ko so hišo pokrili, je bila veselica. Mama je hiše vesela, čeprav se bodo vselili v kletne prostore…«Če bi se znoj, ki smo ga pustili na tujih marofih, spremenil v denar, bi zdaj tukaj že stali gradovi …«.
Očetu je šlo na živce, ker se sin ni veselil nove hiše. Takrat mu je Ferek rekel: »Vem, vem, dobro vem, da je ta tvoja zidarija ena sama kurja fizika …«, Pištek pa se mu je nekako opravičeval in govoril z grenkobo, da delajo, kolikor zmorejo in kakor znajo.
Feri Lainšček je s svojimi tremi avtobiografskimi romani napisal monumentalno delo, poklon otroštvu v Prekmurju, ki je bilo kljub pomanjkanju igrivo, nasmejano, sproščeno, polno domišljije in hrepeneče po življenju …«
Feri Lainšček je s svojimi tremi avtobiografskimi romani napisal monumentalno delo, poklon otroštvu v Prekmurju, ki je bilo kljub pomanjkanju igrivo, nasmejano, sproščeno, polno domišljije in hrepeneče po življenju …«
Mali Ferek je bil zdaj že prepričan, da Dolenci ne ležijo na koncu, ampak na začetku sveta. Začetek je zmeraj, kjer se rodiš in od koder se potem nekoč nekam odpraviš…« Pisatelju je uspelo ohraniti značilen pripovedni slog in poetični jezik, obenem pa je delo prežeto z večjo mero humorja in iskrivosti.
Zgodbe, ki jih je nekje na slovenskem robu, kjer se matematika siromakom včasih ne izide povsem po načrtih, napisalo življenje, se zato ob koncu trilogije zaokrožijo v veliko metaforo, ki nagovarja slehernega bralca. Sodobni človek, ki je obremenjen z digitalnimi pripravami, z internetom, je človek, ki hlasta po materialnem življenju, a mora vedeti, da je življenje lahko lepo kljub revščini, in to zaradi iskrenosti, prijateljstva, poštenja in dobrote. In odprti moramo biti do preteklosti.
Pisatelj Feri Lainšček piše svoj roman s krivdo zaznamovanega fanta, ki mu ni uspelo rešiti tegob lastne družine, obenem pa se tej žalosti ne preda – kljub revščini, težkim družinskim odnosom in žalosti – je roman v svojem jedru poklon smislu življenja. Ta je za avtorja najbrž v tem, da moramo najti prostor za ustvarjanje in iskanje samih sebe s stvarmi in ljudmi, ki nas obkrožajo. In se ne smemo predajati melanholiji zaradi tega, kar nam manjka. Lainščkovo pisanje nas vabi v svet, v katerem jezik postane ontološko raziskovanje – potovanje, na katerem se sprašujemo o resničnosti, ki jo je nujno znova interpretirati.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
