Fotografija: prizor iz filma The Dupes (Prevarani).
Prevarani je filmska priredba novele Moški v soncu (1963) avtorja Ghassana Kanafanija. Dogajanje je postavljeno v čas po arabsko-izraelski vojni leta 1948. Film prikazuje nevarno pot treh palestinskih moških iz različnih generacij, ki v iskanju izhoda iz svojega bednega življenja skušajo doseči blaginjo v z nafto bogatem Kuvajtu. Vir: Wikipedia
*
So noči, ko pritisnem uho ob steno in ne slišim ničesar razen zvoka lastne krvi. Nobenega obstreljevanja — le tista strašna tišina, ki pride po preveliki izgubi, ko se zdi, da je celo nebo negotovo glede svoje barve. Naučila sem se, da tišina ni odsotnost vojne, temveč ena njenih najokrutnejših oblik. Pride po bombah, po tem ko naslovi v medijih potihnejo, ko se svet pretvarja, da se je vse vrnilo v normalo — a ruševine se ne premaknejo in mrtvi ostajajo nepokopani v srcih živih.
Naučila sem se, da tišina ni odsotnost vojne, temveč ena njenih najokrutnejših oblik.
Te besede pišem iz ruševin spomina in z roba še vedno trajajoče katastrofe. Ne pišem kot oddaljena opazovalka ali odmaknjena intelektualka. Pišem kot nekdo, ki je z rokami prebiral razbito steklo v iskanju znakov življenja. Kot nekdo, ki se je na pamet naučil imena otrok, ki nikoli ne bodo odrasli. Kot nekdo, ki še vedno sanja — naivno, morda — da besede lahko nekaj pomenijo nekaj. Tudi tukaj.
Iz tega tresočega prostora — tega vmesnega kraja med dihom in pogrebom — se mi vrača glas Ghassana Kanafanija, jasnejši kot kdaj koli prej. Njegovo vprašanje, postavljeno pred več kot pol stoletja ob koncu Moških v soncu, še vedno odmeva kot rana, ki se noče zaceliti: Zakaj niso trkali po stenah tanka?
V tej zgodbi trije palestinski moški — begunci iz različnih generacij in krajev — skušajo prečkati mejo skriti v notranjosti vodnega tanka. Vročina je neznosna. Rečeno jim je, naj ostanejo tiho. In tako tudi storijo. Ko tihotapec na koncu poti odpre tank, jih najde mrtve. Brez enega samega trkanja. Brez krika. Le tišina. Zruši se in kriči v praznino: »Zakaj niste trkali?«
V tej zgodbi trije palestinski moški — begunci iz različnih generacij in krajev — skušajo prečkati mejo skriti v notranjosti vodnega tanka.
To vprašanje je bilo postavljeno znova in znova — s strani akademikov, politikov, tistih, ki berejo Kanafanija iz udobja oddaljenih prestolnic. Postalo je uganka, izziv, včasih celo obtožujoč prst. Toda tukaj — zdaj — v senci porušenih stropov in osirotelih čevljev, lahko odgovorim le s svojim lastnim krikom: Ghassan, trkali smo. Trkali smo, dokler se nam niso zlomile roke. Trkali smo, dokler stene niso začele krvaveti. In vendar nihče ni odprl vrat.
In to izrekam zdaj, iz globin žalosti in izčrpanosti:O Bog, nismo zgolj trkali po stenah tanka. Naredili smo veliko več kot to. Mahali smo s strganimi udi svojih otrok kot z obupanimi zastavami. Pokazali smo svetu, kako naši sinovi in hčere bosi hodijo po razbeljeni zemlji, kako gredo spat lačni in se zbujajo preganjani od nočnih mor.
Razgalili smo svoje ponižanje.
Odprli smo svoje rane in jih podali kameram.
Kričali smo skozi vse kanale, ki smo jih imeli — v arabščini in angleščini, v pesmih in sporočilih za javnost, v številkah mrtvih in pričevanjih.
Kričali smo, Ghassan. In dobili smo odgovor.
Dobili smo ga jasno in glasno.
Odprli smo svoje rane in jih podali kameram.
Kričali smo skozi vse kanale, ki smo jih imeli — v arabščini in angleščini, v pesmih in sporočilih za javnost, v številkah mrtvih in pričevanjih.
Resnica je, da ni šlo za to, da niso spregovorili. In tudi če bi — ne bi spremenilo ničesar.
Tudi če bi z vso silo udarjali po tanku, tudi če bi njihove pesti razpokale kovino, tudi če bi njihovi kriki dosegli vsak kotiček puščave — izid bi bil enak. Nihče ne bi prišel.
Kajti svet nikoli ni nameraval poslušati.
Tank ni bil zapečaten samo s kovino, temveč z namerno brezbrižnostjo.
Ozrem se okoli sebe in povsod vidim tanke — ne iz jekla, temveč iz tišine. V vsakem begunskem taborišču, kjer otroci odraščajo brez čevljev in brez zvezkov. V vsaki bolnišnici, ki je postala le še senca same sebe. Na vsaki meji, ki zavrača razseljene.
V vsaki uradni izjavi, ki se pretvarja, da sta si obe strani enaki.
V vsakem prostoru, kjer trpljenje koloniziranih imenujejo »zapleteno«.
Še vedno smo znotraj tanka. In še vedno trkamo.
Ozrem se okoli sebe in povsod vidim tanke — ne iz jekla, temveč iz tišine.
Po vseh teh letih, Ghassan, smo storili vse, česar se je tvoje vprašanje balo in kar si je predstavljalo.
Nismo tiho sedeli v tanku. Nismo mirno čakali na smrt.
Trkali smo — dokler se nam niso razprle roke — a obenem smo kričali v vsak prazen prostor, ki smo ga našli.
Svoje trpljenje smo zapisali v eseje in vklesali v kamen.
V živo smo prenašali lastno izbrisovanje.
Svojo bolečino smo prevedli v vsak jezik, ki ga govorijo mogočni.
Dvignili smo polomljena telesa svojih otrok — ne zato, da bi vzbudili usmiljenje, temveč da bi zahtevali priznanje.
Nismo ponujali metafor, temveč meso.
Ne fikcije, temveč dejstva.
In svet je gledal — in ni storil ničesar.
In zdaj razumem tisto, česar tvoja zgodba še ni mogla izreči na glas:
Nikoli ni šlo za to, ali so trkali. Nikoli ni šlo za hrup ali tišino.
Tudi če bi trkali, Ghassan — tudi če bi njihove pesti udarjale po železu, dokler ne bi zadonelo kot zvon smrti — bi bil izid enak.
Tank je bil vedno namenjen postati grob.
Ne zato, ker nihče ni slišal.
Ampak zato, ker so tisti, ki so slišali, pogledali stran.
Zapuščenost ni nesreča — je odločitev.
Dvignili smo polomljena telesa svojih otrok — ne zato, da bi vzbudili usmiljenje, temveč da bi zahtevali priznanje.
To je tisto, kar smo podedovali od tvojega vprašanja: ne njegovo nujnost, ampak njegovo nemoč.
Tudi ko kričimo. Tudi ko jim pokažemo vse — kri, kosti, imena, dokaze z datumom in uro — vrata se ne odprejo.
Vročina narašča. Zrak postaja redek.
In še vedno nihče ne pride.
Avtorici in urednici ArabLit, kjer je bilo besedilo v angleškem prevodu objavljeno 13. marca 2025, se najlepše zahvaljujemo za dovoljenje za objavo. Iz angleščine prevedla G. B. O.
