Fotografija: naslovnica romana Kukavičji mladič; vir: knjigarna Bukla
Mohamed Abdul Monaem: Kukavičji mladič (prevedla Zarja Vršič, Založba Goga, 2024)
Recenzija iz prve roke vojne in spomina
Ko berem roman Kukavičji mladič, ne berem le literature. Berem svoje telo, ki se odziva. Berem svoje spomine, ki se pretakajo vmes. Berem vojne, ki so mi znane: tiste, ki so se zgodile meni, in tiste, ki so se zgodile ljudem, ki jih poznam, ki sem jih srečala v Damasku, v Alepu, pred letom 2011, v času, ko je bilo še mogoče verjeti, da se zgodovina morda ne bo ponovila. Berem vojne. Nobena ni moja. Nobena nikoli ne bo moja.
Mohamed Abdul Monaem, v Sloveniji živeči avtor iz Sirije, piše roman, ki je zasidran v telesu in jeziku izgnanstva. Ne govorim o izgnanstvu kot političnem pojmu, ampak kot notranjem premiku: ko veš, da si dom pustil za sabo, še preden si dejansko prestopil prag. Ko v vodi, ki izhlapi iz džezve, vidiš utripajoči konec sveta.
Mohamed Abdul Monaem, v Sloveniji živeči avtor iz Sirije, piše roman, ki je zasidran v telesu in jeziku izgnanstva.
Ko je šal, ki diši po materi, edina toplota, ki ti je še ostala.
Zgodba sledi pripovedovalcu, ki iz obleganega Alepa beži v neznano. Noč, v kateri se odvija dogajanje, je gosta in polna senc – ne le zunanjih, tudi notranjih. Dialog z nekdanjim otroškim prijateljem, zdaj vojaškim poveljnikom režima, je arterija romana. V njem se zgosti vse: razkroj države, razpad etike, izguba naivnosti, a tudi ostanki človeškosti, ki presenetijo kot vse, kar preseneti – prav zato, ker so nepričakovani. Tukaj roman ni ne sentimentalen ne naturalističen. Je natančen kot rez: vsaka beseda nekaj nosi, vsak molk še več.
V njegovem jeziku je prisotna počasnost, zgoščenost, zaradi katere se mora bralec ustavljati. Ne da bi dihal lažje, ampak da bi sploh lahko dihal naprej. Besedilo ni enostavno – a tudi ni mišljeno, da bi bilo. Včasih je skoraj obred to počasno odgrinjanje spomina, ritual notranjega slovesa. Za tiste, ki v vojni nismo izgubili zgolj stvari, ampak občutek za čas, je to znano. Včasih življenje obstane v eni sami uri, v enem telefonskem klicu, v enem »dobro jutro«.
V njegovem jeziku je prisotna počasnost, zgoščenost, zaradi katere se mora bralec ustavljati. Ne da bi dihal lažje, ampak da bi sploh lahko dihal naprej.
Kar me je globoko ganilo, je način, kako so upodobljeni ženski liki. Ajša – močna, nežna, odločena, tiha, prisotna. Ni mučenica, na srečo. Tudi alegorija ne. Je ženska, ki nosi mleko, roman, upanje in molitev hkrati. Materinska in uporniška, človeška in arhetipska. Njena zgodba se preplete z legendo o Hatun Baht, čudovito vtkanim mitom o ženski moči, skrbi, ljubezni … Tu roman prestopa v tisto področje literature, ki je več kot reprezentacija – je dediščina, spomin, utripajoči prenos zgodovine.
Monaem s posebno občutljivostjo zgradi ta svet.
A prav v tem je tudi ena njegovih šibkejših točk: včasih se zdi, da je ta svet tako natančno, skoraj ritualno izpisan, da utegne utruditi bralca, ki ni že sam v sozvočju s tovrstno introspektivnostjo.
A prav v tem je tudi ena njegovih šibkejših točk: včasih se zdi, da je ta svet tako natančno, skoraj ritualno izpisan, da utegne utruditi bralca, ki ni že sam v sozvočju s tovrstno introspektivnostjo.
Včasih bi si želela več zraka, manj zgoščenosti, premor.
A morda je to tudi del izkušnje – saj vojna ne daje premora.
V ospredju romana ni politika, čeprav je prisotna na vsakem koraku.
Tudi religija ni ideologija, ampak prostor intime, tolažbe, upanja. Islam v tem romanu ni oznaka, ampak dih, ki greje in ohranja.
Roman ne išče univerzalnosti, a jo vseeno doseže. Ko pripovedovalec sedi ob stebru in se zave, da bo morda naslednjih šest ur preživel v popolni praznini, sem vedela, da vem, kako je to. Ne zaradi podobnih okoliščin, ampak zaradi tistega občutka: čas se ustavi, spomin otrpne, vse, kar si, je telo, ki čaka.
Roman ne išče univerzalnosti, a jo vseeno doseže. Ko pripovedovalec sedi ob stebru in se zave, da bo morda naslednjih šest ur preživel v popolni praznini, sem vedela, da vem, kako je to.
Včasih imam občutek, da je svet razdeljen na tiste, ki so kdaj morali prespati oblečeni z dokumenti v žepu, in tiste, ki mislijo, da se noč začne z zobno nitko.
Ta roman je napisan za prve.
Nekateri stavki v tem romanu so taki, da jih prebereš in potem nekaj časa zreš v zrak. Ne zato, ker bi iskali globino, ampak ker so ti pravkar pokazali tvojo. Tudi tvojo neumnost, tvojo zmoto, tvojo neskončno željo, da bi verjel, da bo dobro.
Pa čeprav samo za tri minute.
Občudujem, kako avtor ne razlaga, ampak pokaže.
Ne vodi nas za roko, ampak pusti, da se spotaknemo.
Kot življenje.
Občudujem, kako avtor ne razlaga, ampak pokaže.
Ne vodi nas za roko, ampak pusti, da se spotaknemo.
Kot življenje.
Roman ni usmiljen – a ni tudi krut. Je natančen.
In natančnost je, globoko verjamem, najvišja oblika spoštovanja, ki ga pisatelj lahko izkaže svojim likom – in bralcu.
Kukavičji mladič ni roman, ki bi ga pozabila. Je roman, ki si ga vtisneš v kožo. Za nekoga, ki je preživel obleganje, kot sem ga jaz – v Sarajevu – in ki pozna Alep iz časa, ko je še imel obraz – ta roman ni le literarno delo, je srečanje. In boleče slovo.
Če literatura še ima smisel, ga ima v tem: da lahko nekdo na drugem koncu sveta, v drugem jeziku in drugem stoletju, zapiše stavek, ob katerem ti, ki si preživela, končno lahko rečeš – ja. Tako je bilo. Žal. A točno tako.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
