Odlomek iz romana Včeraj bi jo morala spoznati (Hirondelle, 2025)
Manj kot deset minut kasneje sta hodila proti Dobrujevemu stanovanju, Živi je ustrezalo, da je mraz odgnal nekaj njene živčnosti. Povedal ji je, da je stanovanje podedoval od mamine tete, ki se ni nikoli poročila, in da je imel srečo, saj so se cene nepremičnin v manj kot desetih letih podražile za skoraj dve tretjini, zaradi česar veliko mladih nima dovolj denarja, da bi najelo, kaj šele kupilo stanovanja. »Mladih,« je prhnil, »človek kar ostane nekje v preteklosti, v glavi se ne spremeni veliko, samo telo ne sodeluje vedno pri tem načrtu.«
»Moja mama je že pred leti rekla, da je najhuje, ko se zagledaš v kakšni izložbi ali ogledalu, ob tekočih stopnicah jih radi postavijo v velikih trgovinah, pa te skoraj kap zadene, ko vidiš nagubano različico sebe, ki nima veze s podobo, ki jo gojiš o sebi.« Sledil je trenutek tišine, nato sta oba bruhnila v smeh., »Ko smo že pri letih … ahm, koliko pa si star, če smem vprašati?« je nedolžno pogledala Živa.
Sledil je trenutek tišine, nato sta oba bruhnila v smeh., »Ko smo že pri letih … ahm, koliko pa si star, če smem vprašati?« je nedolžno pogledala Živa.
»Še dobro, da nisem jaz tebe vprašal,« jo je na rahlo dregnil s komolcem, »42 sem jih dopolnil pred tremi dnevi.«
»Ja, vse najboljše potem!« je navdušeno odgovorila Živa, »morava nazdraviti torej!«
»Še en plus tega, da sem obiskal italijansko trgovinico,« se je nasmehnil, »in ti?«
»Triinštirideset. Lani poleti. Tam-tam.«
Iz ust je ušel njegov globok len smeh: »Kar domišljaj si!« Živa ga je narejeno ogorčeno pogledala in ga, nekoliko manj na rahlo, dregnila nazaj.
»Pa sva tu,« je naznanil. Približevala sta se nizu trinadstropnih blokov, pravokotno na njih so stali malo višji bloki. Okoli stanovanjske soseske so bili grmovje in drevesa, po večini gola, med njimi je bilo tudi nekaj iglavcev. Dobrujevo stanovanje je bilo v prvi vrsti hiš, do drugega nadstropja sta se povzpela po stopnicah, vhod je bil z zunanjega balkona, ki se je raztezal vzdolž celotne hiše. Ko sta vstopila, se je Živa začela sezuvati, kar je zvabilo Dobrujevo reakcijo: »Saj je okej, si lahko obuta.«
»Stara navada, če te ne moti, bom raje bosa,« je odgovorila, Dobru je ob tem skomignil, »pri nas v Sloveniji se vedno sezujemo, ko prestopimo prag hiše, ljudje imajo po navadi polne košare copat, ki jih potem ponujajo svojim gostom.«
Dobru jo je debelo gledal, ona pa je nadaljevala: »Ja, se strinjam, tudi meni se zdi to hecno, pa niti malo mi niso všeč ti copati za nataknit iz blaga, kot neke pomečkane cote so radi videti. Ampak takšna je navada pri nas. Meni je ostal ta del, da sem raje bosa kot v čevljih.«
Iz predsobe se je čez hodnik in dnevno sobo, ki je bila združena s kuhinjo, videlo na drugo stran stanovanja, kjer so se vzdolž celotne stene razlegala okna in vrata brez zaves in lasten balkon, na katerem je bilo postavljenih veliko loncev za rože. Mimo spalnice in kopalnice sta se sprehodila do odprtega bivalnega prostora, ki je, kot pogosto na Nizozemskem, zavzemal največji del stanovanja. Medtem ko je Dobru stopil h kuhinjskem pultu in začel pripravljati večerjo, je Živa opazovala prostor. Preprosto opremljen z granitno sivim kavčem, na katerem so ležale zamolklo oranžne blazine, ob njem pa so stali veliki svetlo sivi betonski cvetlični lonci z rastlinjem, pred njim pa majhna kovinsko-steklena mizica.
Po nasprotni steni so se razprostirale knjižne police, le na sredini je bila malo večja odprtina za televizijo. Police so bile polne knjig in zelenja, ki se je ponekod vilo do tal. Živa je stopila h knjigam in si začela ogledovati njihova hrbtišča. Bolj ko je opazovala, na več temnopoltih in afriških pisateljic in pisateljev je naletela, verjetno so predstavljali več kot polovico napisanega. Med njimi so bila znana imena, kot so Toni Morisson, Alice Walker, Maya Angelou, James Baldwin, Bernardine Evaristo, Malcolm X, Zadie Smith, Ben Okri, Chinua Achebe, Frantz Fanon in Edward Said, Chimamanda Ngozi Adichie, Wole Soyinka in Ama Ata Aidoo, a še mnoga druga, za katera Živa ni še nikoli slišala. Vedela je, da statistika ni prijazna do pisateljic, le redko pa se je spraševala, kolikšen delež izdanih knjig, kaj šele priznanih, so napisali temnopolti avtorji in avtorice.
Živa je stopila h knjigam in si začela ogledovati njihova hrbtišča. Bolj ko je opazovala, na več temnopoltih in afriških pisateljic in pisateljev je naletela, verjetno so predstavljali več kot polovico napisanega. Med njimi so bila znana imena, kot so Toni Morisson, Alice Walker, Maya Angelou, James Baldwin, Bernardine Evaristo, Malcolm X, Zadie Smith, Ben Okri, Chinua Achebe, Frantz Fanon in Edward Said, Chimamanda Ngozi Adichie, Wole Soyinka in Ama Ata Aidoo, a še mnoga druga, za katera Živa ni še nikoli slišala.
»Sem živela v prepričanju, da sem odprt človek, ki razmišlja o odnosih in o tem, kdo ima moč v družbi,« je nekoliko razočarana sama nad sabo komentirala, »a zdaj vidim, da me čaka še veliko raziskovanja.« V roke je vzela telefon in si začela zapisovati imena in naslove knjig: »Te bom prosila, da bi si mogoče lahko vzel čas in mi, ne zdaj, enkrat pač, napisal spisek dvajsetih ali tridesetih knjig, ki so jih napisale temnopolte osebe, za katere misliš, da bi jih nujno morala imeti v knjigarni. Aha, pa če je lahko polovica avtoric žensk, prosim.«
»Mislim, da nisi živela v zmoti,« ji je odgovoril, »sam temu pojavu rečem samozavest, ki lahko preide tudi v aroganco, ki jo imaš, če odraščaš kot del večinskega prebivalstva. Kakorkoli obrneš, ne glede na to, kako radovedna si in se zavedaš diskriminacij in neenakosti, ne moreš mimo dejstva, da si bila vzgojena in šolana v sistemu, ki ga določa močnejši del prebivalstva, ki je belopolt. Ki se pogosto ne zaveda – ali pa se ne želi zavedati – da sam vzdržuje neenakosti. Četudi se trudiš, in bi si upal trditi, da se, preseči samoumevnost določenih dejstev, ki so sistemsko dane belopoltim osebam, to zate pomeni nenehno seciranje realnosti. Nebelopolte osebe se s temi sistemskimi preprekami ves čas soočamo, v to se rodimo, to je del našega vsakdana. Če poenostavim: z veseljem ti pripravim spisek, zdaj pa pridi, večerja je na mizi,« jo je povabil do kuhinjskega otoka, kjer je na različnih krožnikih bila servirana Adnanova kuharija.
Ponudil ji je kozarec Aglianico del Vulture, Živa ga je dvignila: »Vse najboljše! Da se ti uresniči tisto, česar si želiš.«
Nasmehnil se je: »Hvala. Moram priznati, da začetek ni slab … Sante!«
V roke je vzela falafel, ga pomazala v humusu in polovico odgriznila, drugo polovico pa je pomočila v baba ganuš: »Mmmmm, res dobro kuha! Pa mu še ni uspelo boljše polovice privabiti na tak način? Saj je lep moški, pa kot sem uspela videti, tudi zelo strasten …«
Dobru se je začel krohotati: »Bi me moralo skrbeti, da sediš za napačno mizo?«
Ob tem se je Živi zataknila hrana, začela je kašljati in se istočasno smejati, več kot odkimavati in s prstom zanikovati ni mogla. Ko je le prišla do sape, je s hripavim glasom nadaljevala: »Ni teh skrbi,« je naredila požirek vina, »in da ne bom samo Adnana hvalila – izvrstno vino!« in se zahihitala; »ampak če se smem vrnit na prejšnji pogovor. Danes sta prišla v knjigarno žena in mož, ki sta iskala turistični vodič po Surinamu. Vodičev nimam v knjigarni,« je obnovila zgodbo in njen zaključek. »Sicer niti nisem imela priložnosti komentirati njene izjave, tako hitro sta izginila, ampak iskreno tudi ne vem, kaj natančno bi jima rekla, edino, kar mi pade na pamet, ni ravno prijazno …«
»Na Nizozemskem kolonialistična preteklost najpogosteje ni obravnavana kot del zgodovine,« je odgovoril Dobru.
»Na Nizozemskem kolonialistična preteklost najpogosteje ni obravnavana kot del zgodovine,« je odgovoril Dobru.
»Ne razumem,« je po daljši tišini reagirala Živa.
Dobru je izustil ciničen zvok: »Tudi jaz ne. Ampak če poskušam povzeti Glorio Wekker, pa sva pri prvi knjigi, ki jo lahko dodaš na police, Bela nedolžnost, paradoksi kolonializma in rase, je, sodeč po učnih načrtih, vse od osnovnih šol do univerz najbolje varovana skrivnost dejstvo, da je bila Nizozemska velikanska imperialistična država.«
Živa si je zapisala naslov knjige in poskušala razumeti o čem Dobru govori: »Nisem najboljša v zgodovinskih dejstvih, a vseeno ne razumem, kako lahko neko tako jasno dejstvo kar … zakriješ? Zabrišeš?«
»Od leta 1993 dalje je suženjstvo obvezna vsebina pri zgodovini. Naša učiteljica se ga je dotaknila pri eni šolski uri, pri tem pa je skrbno pazila, da me pri tem niti enkrat ni pogledala,« je pojasnil. »Ko sem mami omenil, kaj se je zgodilo, je vehementno zaprla knjigo, ki jo je brala, vstala od mize in mi rekla, naj pozabim, da nekaterih ljudi ni mogoče spremeniti. Ampak tudi ona mi je bolj redko govorila o teh temah. Po večletnem razmišljanju, zakaj je tako ravnala, sem prišel do zaključka, da tudi sama ni prav veliko vedela in da je mislila, da bo bolje, če mojo temnopoltost zignoriramo. V smislu, da bom enak drugim, če se bomo delali, da nisem drugačen.«
»Od leta 1993 dalje je suženjstvo obvezna vsebina pri zgodovini. Naša učiteljica se ga je dotaknila pri eni šolski uri, pri tem pa je skrbno pazila, da me pri tem niti enkrat ni pogledala,« je pojasnil.
Živa si je v usta vtaknila zadnji grižljaj in med žvečenjem razmišljala. Ni se mogla vživeti v Dobrujevo izkušnjo, ker je bila po vseh očitnih in jasno prepoznavnih kriterijih najpogosteje enaka svoji okolici, izstopanja in s tem povezanega občutka nepripadanja zato ni poznala. Še vedno tudi ni mogla razumeti, kako se lahko celotna nacija, ne eno, tri, pet ali deset let, temveč nekaj sto let, ogradi od realnosti. Opazila pa je tudi, da je Dobru le enkrat do zdaj omenil svojega očeta, in upala, da bo nekoč imela priložnost izvedeti kaj več o njem. Naredila je požirek vina, nato pa odgovorila: »Saj sem brala knjige o rasizmu, a je drugače, ko nekdo s tabo podeli osebno izkušnjo,« in ponovno srknila žametno pijačo, »upam, da ne silim vate z vprašanji, res cenim, da si vzameš čas in mi razložiš svoje mnenje … Knjige me vedno odpeljejo tja, kamor hočejo, čeprav bi mogoče bilo bolje, da se tja ne bi odpravila …« je previdno izdahnila.
»No, morda je tu tudi odgovor na tvoje vprašanje. Tvojima današnjima gostoma ne bi rekel nič, tu je imela moja mama prav. Nekaterih ljudi se ne da spremeniti in naučil sem se, da svojo energijo vlagam tja, kjer ocenim, da bo obrodila sadove. Tako, da nič ne moriš,« se je nasmehnil, se zagledal v Živine oči in jo opazoval, nato pa privihal kotiček ust in nadaljeval, »kar se pa tvoje poti tiče, pa me niti malo ne moti, kam si prispela,« in jo pogledal izpod čela ter nežno ugriznil v spodnjo ustnico.
Živa je v trebuhu ponovno začutila krč, ki se je kot elektrika razširil po njenem telesu, da bi ukrotila živčnost, si je šop las zataknila za desno uho. Dobru je vstal, vzel kozarec in steklenico vina ter ji pokimal, da mu je sledila h kavču. Vzel je blazine s sedala in jih vrgel na tla, pred mizico, se usedel, iztegnil roko in jo prijel za dlan, da se je prisedla k njemu. Napolnil je prazna kozarca in Živa je v živi grozi namočila usta in grlo, ki sta bila iz trenutka v trenutek bolj suha. Spodvila je noge, se s trupom zasukala proti njemu, ob tem pa temno tekočino skoraj polila po kavču: »Ajoj, samo še tega se manjka, da ti popackam kavč,« je naredila še požirek vina, nato pa kozarec raje odložila na mizico.
Dobru se je nasmehnil, priprl oči in jo opazoval. Živa je razmišljala, katero temo načeti, da bi zapolnila tišino, a so jo njegove temne žametne oči premočno božale, da bi se lahko zbrala. Iztegnil je roko, k ustom ponesel kozarec, in ko ga je odmaknil, je Živa s pogledom iskala kapljo kave, ki je pred dnevi, v knjigarni, obležala na njih. Nezavedno se je obliznila, kar je pritegnilo Dobrujev pogled, ona pa se je nagajivo nasmehnila, glavo nagnila na stran in si začela grizljati še vlažno ustnico. Njegove oči so se začele sprehajati po njenem obrazu, od prodornih oči z dolgimi trepalnicami, navzdol po ravnem nosu, do ust, levo proti jamici, ki se je le na eni strani nakazala ob redkih priložnostih, ko se je iz srca smejala, in še bolj levo do pramena las, ki ji je ušel na obraz. Iztegnil je roko in ji ga zataknil za uho, jo pogledal v oči, rahlo razprl nosnice, nato pa se nagnil k njej in jo z najbolj čutnimi ustnicami poljubil.
In ko je razprla usta in ga povabila k sebi, je njegov dotik postal neučakan, potegnil jo je k sebi in začela se je utapljati v mehkobi njegovih ustnic, z roko pa je potovala po mišičasti nadlahti proti njegovemu vratu, kjer se je ustavila in se še nekolike tesneje privila. Ko je že mislila, da sta iztisnila ves zrak med njunima telesoma, je ugotovila, da zakoni fizike ne veljajo za mlade zaljubljence. Globoko je vdihnila in si skušala zapomniti vse vonjave tega sladkega trenutka, zemeljske, stkane iz gostega gozda v toplih poletnih dneh, ki so se začele mešati z malo kiselkastega potu, ki se je začel nabirati na njegovi koži. Dišave njegove žametne čvrste kože, las, ki so jo žgečkali po licu, dotika njegovih močnih dlani, ki so raziskovale njen hrbet. Nato se je ustavil in se za ped odmaknil od Živinega obraza. Ljubkovale so jo njegove oči, iskrice, ki so se svetlikale v njih, nato še dotik njegove roke, v kateri se je izgubila in počutila varno.
Ko je že mislila, da sta iztisnila ves zrak med njunima telesoma, je ugotovila, da zakoni fizike ne veljajo za mlade zaljubljence.
Ko ga je pogledala, ji je zašepetal: »Greva v spalnico?« Vstala je in mu podala roko, da jo je odpeljal do postelje. Prijel jo je še za drugo roko, stal naproti nje in jo gledal. Nato je svojo dlan na lahno položil na njen obraz in se sprehajal po njem. Čeprav se je je komaj dotikal, je imela občutek, kot bi jo desetkratna sila gravitacije vlekla k njemu, vse dokler se nista ponovno znašla v tesnem objemu, kjer se je počutila sprejeto, tako zelo, da bi lahko zajokala.
Dobru je dvignil njeni roki, ji slekel pulover, odpel zadrgo, da je hlačno krilo zdrsnilo z njenih bokov, medtem ko je Živa odpenjala gumb za gumbom na njegovi srajci in na koncu še na njegovih kavbojkah. Stala sta drug naproti drugemu, gola, se raziskovala z rokami, poljubi in jezikom. Prijel jo je okoli pasu, jo previdno položil na posteljo, iztegnjeno roko, postavil ob njeno ramo, drugo roko pa naslonil na njeno lice, s palcem prešel njene ustnice, se spustil čez ključnico, majhna prsa, trebuh in na koncu na notranjo stran stegen, da je lahko razprl njeno nogo in počasi vstopil vanjo.
Sledil je njenemu dihanju, intenzivnosti njenih pogledov, grizenju ustnice, njenim poljubom, vedno bolj neučakanim, ji vračal še bolj lačno spajanje ustnic. Živine roke so raziskovale njegov žilav hrbet, sprva nežno, skoraj žgečkljivo, nato se je moč njenih dotikov stopnjevala in se premikala po hrbtu navzdol, dokler se njeni prsti niso zakopali v njegovi ritnici, ju potisnili bliže k sebi, da se je zakopal še globlje vanjo. Ko so gibi njenih bokov postajali vedno hitrejši, ji je sledil še močneje, ko so se poglobili njeni vzdihljaji, dokler ni sunkovito prenehala in je začutil lahko krčenje njenih mišic, kar je tudi njega privedlo do zaključka. Padel je nad njo in težo prenesel na svojo roko, da sta se kot pijanca lahko kopala v objemu, čutila kožo drugega, vpijala telo drug drugega.
Njuno dihanje se je počasi umirjalo, potna koža se je počasi hladila. Dvignil je glavo, se naslonil na komolec, se ji nasmehnil in jo pobožal po licu. Zaprla je oči in iz kotička je ušla majhna solza. Obrisal jo je in Živa mu je vrnila nasmeh, da bi pomirila paniko, ki se je naselila v njegovem pogledu, pa je po tiho rekla: »Vse je okej. Samo lepo je bilo.«
Njuno dihanje se je počasi umirjalo, potna koža se je počasi hladila. Dvignil je glavo, se naslonil na komolec, se ji nasmehnil in jo pobožal po licu.
Sklonil se je nad njo in jo nežno poljubil. »Ostani,« je rekel.
Pokimala je, se obrnila na bok in ritnici zarila v njegov trebuh.
Privil se je k njej in jo objel.
