Fotografija: Naslovnica romana Safekeep avtorice Yael van der Wouden; Vir: Ana Kalin
Na kateri točki pride do preloma? Ko se zgodba o umazanih drugih, ki kradejo, spremeni v pripoved o preganjanem narodu, manjšini, ki jo je dobra večina od nekdaj sprejemala, a je prišlo zlo od zunaj in jo močno razredčilo. Karkoli to Zlo je oziroma od koderkoli že je prišlo. Seveda od zunaj, od znotraj nikakor ne!
Mora priti do katastrofe, genocida celo, da se zgodi preobrat?
In kaj tak preskok prinese? Spremenjeno mišljenje večine? Ali se sproži le val sprostitve čustvene napetosti in z njim priveje nova, lepša naracija, nalepljena na resda pretreseno, a potlačeno in gnilo podlago?
Yael van der Wouden se je s knjigo Safekeep uvrstila na ožji seznam prestižne Bookerjeve nagrade v letu 2024. Na seznam šestih knjig se je uvrstilo pet žensk, kar je najvišji delež nominiranih pisateljic v zgodovini nagrade. Na njem se je prvič znašla nizozemska oziroma nizozemsko-izraelska pisateljica; nominiranci ponavadi prihajajo iz Velike Britanije, Kanade in Združenih držav Amerike. Prav tako se na seznamu še nikoli ni znašel prvenec. Kaj knjigo van der Wouden dela tako posebno, da je uspela prečkati toliko ovir?
Yael van der Wouden se je s knjigo Safekeep uvrstila na ožji seznam prestižne Bookerjeve nagrade v letu 2024. Na seznam šestih knjig se je uvrstilo pet žensk, kar je najvišji delež nominiranih pisateljic v zgodovini nagrade. Na njem se je prvič znašla nizozemska oziroma nizozemsko-izraelska pisateljica
Dogajanje je postavljeno v leto 1961, na nizozemsko podeželje. Isabel živi sama v veliki hiši, ki jo je njen stric kupil proti koncu druge svetovne vojne, da so najprej ona in njena brata, nato še njihova mama prebegnili pred nizozemsko zimo lakote in bombardiranjem Amsterdama. Nesprijaznjena z mamino smrtjo obsesivno ohranja navidezno popolnost hiše in sebe iz časov, ko sta sami ostali v domovanju, iz katerega sta brata pobegnila. A strogi red se poruši, ko njen lahkoživi starejši brat, ki mora po službeni dolžnosti za več tednov zapustiti Nizozemsko, v hišo pripelje novo dekle, Evo. Hiša je bila namreč, ko se bo enkrat, nekoč ustalil, kot dota namenjena njemu, zatorej Isabelino nasprotovanje naleti na gluha ušesa. Če že ta vdor ne zadostuje, se Eva, ki je čisto nasprotje zadržane, rigorozne in z besedami neredko strupene Isabel, naseli v najbolj sveti prostor – v mamino spalnico.
Spomin na vojno je sprva bežen in predvsem pojasni selitev v prostorno hišo, a vedno pogostejši pobegi v čas bojevanja razkrivajo preteklost in dinamiko, ki je ukrojila družinske odnose in njene posameznike oziroma posameznice. Težko se je ogniti razmišljanju, v kolikšni meri je nenehno pomanjkanje varnosti vplivalo na mamo – hladno in zahtevno –, ki je morala poskrbeti za svoje otroke. So jo razmere takšno naredile ali jo le izostrile? Bi v drugačnih okoliščinah bila bolj ljubeča? Bi zaščitila mlajšega brata, da ta naloga ne bi pristala pri Isabel? Bi v tem primeru Isabel v manjši meri razvila samozaščitniško hladno držo?
Spomin na vojno je sprva bežen in predvsem pojasni selitev v prostorno hišo, a vedno pogostejši pobegi v čas bojevanja razkrivajo preteklost in dinamiko, ki je ukrojila družinske odnose in njene posameznike oziroma posameznice.
A glede Evine zgodovine kulisa dolgo ostaja skrivnostno zastrta. Knjiga resda vleče vzporednice med črnimi koreninami njenih las, ki jih neuspešno prekriva s peroksidom, in temnolasim partnerjem mlajšega brata, ki s svojo olivno poltjo, podedovano po magrebškem očetu, s seboj nosi pridih nezaupanja do tujcev. Skladno s tem duhom prav tako večkrat namiguje, da so z Evinim prihodom iz hiše vse pogosteje izginjale čajne žličke, noži za kruh, majhna rumena ilustrirana knjiga in okvirji slik. A kljub temu se je težko odločiti, gre le zai le plod Isabelinih paranoičnih misli, ki se s strastnim zapletom med mladima ženskama umirijo in zmehčajo? Vse do trenutka, ko se Isabelini strahovi potrdijo ob branju Evinega dnevnika – takrat jo tudi spodi iz hiše.
V tistem trenutku Eva izreče stavek ob zaključku drugega dela knjige, ko se na pragu hiše iz njenega slabo zaprtega kovčka na vse konce dovoza raztrosi lastnina Isabeline mame: »Tega nikoli ne bi smela imeti … nikoli ni bilo tvoje.« In izrečeno obstoji v zraku. Zmeda se poglobi v tretjem delu knjige, kjer se spremeni tudi pisava, vse dokler ne postane jasno, da skoznjo govori Evin glas, ki s prebiranjem dnevnika končno razkriva njeno preteklost.
Zmeda se poglobi v tretjem delu knjige, kjer se spremeni tudi pisava, vse dokler ne postane jasno, da skoznjo govori Evin glas, ki s prebiranjem dnevnika končno razkriva njeno preteklost.
Evin opis vojnih in povojnih let se močno razlikuje od Isabelinega: »Rekla je (op.: starejša soseda, ki jo je srečala po vojni), da je enkrat, ko sem imela tri leta, prišla na kosilo in da je bila mama zelo prijazna do nje. Ponavljala je, da ni vedela, kaj se bo zgodilo. Želela je, da ji potrdim in ji verjamem, da ni vedela. Sčasoma sem ji rekla, da ji verjamem … Ko sem se odpravila, da odidem, se je oprijela moje roke in mi rekla, da izgledam kot moja mama, ki da je bila tudi tako lepa Judinja. Rekla sem ji: ‘Prosim, spusti me.’ Rekla mi je: ‘Ali mi odpustiš? Povej mi, da mi odpustiš.’ Rekla sem: ‘Odpustim ti,’ da bi me izpustila.«
Ali so vedeli? Ali so Nizozemci vedeli, kaj se je na njihovem ozemlju odvijalo med drugo svetovno vojno? Kam so odvažali Jude? Da so se med in po vojni naselili v stanovanja, v katerih so pred tem živeli Judje, dokler jih niso na silo odpeljali v koncentracijska taborišča? Ali so evropski kolonialisti vedeli, da so zasedli ozemlja, kjer so že bivala druga ljudstva? Ali so vedeli, v kaj peljejo Afričane, ko so jih natrpali na ladje in jih odpeljali v Severno in Južno Ameriko? Ali so Izraelci vedeli, da se naseljujejo v hiše, ki so nekoč bile v lasti Arabcev?
Ali so vedeli? Ali so Nizozemci vedeli, kaj se je na njihovem ozemlju odvijalo med drugo svetovno vojno? Kam so odvažali Jude? Da so se med in po vojni naselili v stanovanja, v katerih so pred tem živeli Judje, dokler jih niso na silo odpeljali v koncentracijska taborišča?
»Morali so vedeti. Ne morem si predstavljati, da niso tega vedeli. Kdo ne ve česa takega?« se je spraševala ena od junakinj knjige.
Verjetno so. Če že ne vsi, pa vsaj kritična masa. Kar porodi vprašanje, čemu so tako ravnali, vedenju navkljub. Je bilo splošno ozračje takšno, da je opravičevalo kriminalna ali neetična dejanja? Ali je kdo od njih kdaj na te druge osebe pomislil kot na ljudi, ali so se do njih tako obnašali, ker so jih videli kot manj vredne – kot podgane, kot živali?
Skladno z vzorcem se je tudi Isabelina družina znašla v eni takšnih hiš, kupljeni od družine, ki je banki nehala plačevati obroke kredita. Šele kasneje je Isabel izvedela, da so s plačevanjem prenehali, ker so bili lastniki deportirani v koncentracijsko taborišče.
»Nisem vedela,« je rekla Isabel.
»Vem. Vem, da nisi. Ni to hecno? Nihče nikoli ne ve ničesar v tej državi,« ji je odgovorila Eva.
Vojna nikomur ne prizanese. Čeprav nekaterim malo bolj kot drugim.
Vojna nikomur ne prizanese. Čeprav nekaterim malo bolj kot drugim.
Knjige nimajo vedno srečnega konca, a ta ga, nekoliko nepričakovano, ima. Zaradi več preobratov niha tudi naklonjenost bralke do Isabel in Eve, a menjava ritma – ne le v stilu pripovedi, temveč tudi njenem poudarku – tehtnico nekoliko nagne v prid Evi, ki se izkaže za največjo žrtev časa in dogodkov, kar vzbudi željo po pravičnosti do zatiranih. Toda te razbremenitve avtorica ne ponudi – morda zato, ker tudi v realnosti redkokdaj vidimo tovrstne razplete. Morda pa želi vzbuditi upanje, ki ga ta svet krvavo potrebuje: da meje med ljudmi vseeno niso tako toge, kot se vedno pogosteje prikazuje, in da smo jih zmožni preseči ter tudi s sebi neenakim stkati močne vezi.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
