Fotografija (Alifa Rifaat); Vir: Wikipedia
Akra, maj 2021
Bil je prijeten dan v Akri, nekaj dni po začetku pisateljske rezidence, na katero sem bila izbrana kot ena izmed afriških pisateljic v rezidenci. Ukvarjala sem se z vprašanjem, kaj pomeni, da pisatelj »preneha biti«, in razmišljala o svoji pisateljski poti ter o niti izbrisa v literaturi in zgodovini. Pisateljska rezidenca je potekala v Knjižnici Afrike in afriške diaspore. Imeli so čudovito zbirko del afriških pisateljev in moja radovednost me je vodila do egipčanske zbirke. Povsem nepričakovano sem naletela na njeno sled — to izmuzljivo egipčansko pisateljico. Našla sem eno njenih knjig, prevedno v angleščino (Denysa Johnson-Daviesa), izdano v posebni zbirki African Writers Series pri založbi Heinemann leta 1987. Nisem mogla verjeti: tukaj je bila Alifa Rifaat, izbrisana v lastni državi, a slavna na afriški literarni sceni! Vzkliknila sem od navdušenja in to povedala svoji dragi prijateljici, nigerijsko-britanski pisateljici in raziskovalki feminizma, Amini Mama (roj. 1958). Še bolj me je presenetilo, ko je Amina rekla: »Oh, Alifa,« in medtem iskala svojo najljubšo zgodbo iz zbirke, »poznala sem Alifo in srečali sva se v osemdesetih. Bog ji daj mir.« Nato jo je razjezilo, ko se je spomnila, skozi kaj je Alifa morala iti. Amina me je obiskala, potem ko se je preselila v Akro, in zdelo se mi je prav, da ta trenutek delim z nekom, ki je Alifo dejansko poznal.
Nisem mogla verjeti: tukaj je bila Alifa Rifaat, izbrisana v lastni državi, a slavna na afriški literarni sceni!
Izbrisana pisateljica si želi biti odkrita, želi biti brana in opažena. Vsak literarni izbris nosi s sabo to žalost — zaradi vsega, kar je bilo izgubljeno, in zaradi vsega, kar bi se lahko zgodilo, če bi tej pisateljici bila dana milost in svoboda. Alifa Rifaat (1930–1996) je bila cenzurirana egipčanska pisateljica, skoraj izbrisana in skoraj odkrita. Vplivala je na notranje svetove svojih bralcev s svojim opazovanjem, očarljivim načinom pisanja o vsakdanjem življenju v različnih egipčanskih okoljih: v Kairu, Delti in Gornjem Egiptu. Bila je duhovita, v njenem pisanju pa je nekaj ikoničnega, predvsem v njegovi igrivosti; bralce je znala pretentati, izzivala je družbene togosti in ustvarjala svetove, kjer lahko ptice, živali, plazilci in celo džini osvobajajo človeške like tako, da jih spodbujajo, naj zapustijo »otipljivi materialni svet«.
»Alifa« je bil eden izmed psevdonimov te pisateljice, tisti, ki ga je uporabljala za večino svojih objavljenih del. Beseda Alifa (آليفة) ima arabske korenine v pojmu udomačenosti – samostalnik, ki se lahko nanaša na udomačeno žival. Pa vendar njena dela kažejo, da njena domišljija ni bila udomačena. Alifa kot pisateljica deluje domače, njena zgodba kot ženske pa v meni pusti sled preveč znane žalosti — žalosti ob tem, kaj bi lahko bila življenja žensk, če jih ne bi dušile realnosti, v katere jih je ujel patriarhat.
Alifa kot pisateljica deluje domače, njena zgodba kot ženske pa v meni pusti sled preveč znane žalosti — žalosti ob tem, kaj bi lahko bila življenja žensk, če jih ne bi dušile realnosti, v katere jih je ujel patriarhat.
Vzela sem zbirko kratkih zgodb in plastenko Savanne ter se odpravila v svojo sobo. Vedela sem, da bom knjigo prebrala v enem zamahu, gnana od radovednosti, zakaj je bila Alifa Rifaat cenzurirana in izbrisana iz kolektivnega spomina literarne dediščine v Egiptu. Zakaj nam je bila odvzeta priložnost, da bi brali njeno literaturo? Še posebej, ker je bila očitno cenjena na afriški in svetovni ravni, potem ko je njena dela prevedel pionir arabske kratke proze, Denys Johnson-Davies?
Že od prve zgodbe v zbirki Oddaljen pogled na minaret (Distant View of a Minaret), zgodbe, po kateri je knjiga tudi poimenovana, sem vedela, da je bila sijajna pisateljica — čudovita v raziskovanju domišljije, jezika in znanja, ter osupljiva v tem, kako je znala ujeti kompleksnosti življenja. Vedela sem, da je bila kot ženska globoko pogumna pri izražanju spolnosti, seksualnosti in užitka, globoko duhovna v svoji praksi islama skozi molitve in meditacije, globoko feministična v svoji frustraciji nad družbeno konstrukcijo patriarhata, globoko očarana nad Zemljo in vsem, kar raste na njej. Njeno rojstno ime je bilo Fatimah.
Vedela sem, da je bila kot ženska globoko pogumna pri izražanju spolnosti, seksualnosti in užitka, globoko duhovna v svoji praksi islama skozi molitve in meditacije, globoko feministična v svoji frustraciji nad družbeno konstrukcijo patriarhata, globoko očarana nad Zemljo in vsem, kar raste na njej.
Amina Mama jo je spoznala v Londonu, na enem izmed Mednarodnih knjižnih sejmov za temnopolte in tretji svet, ki jih je okoli leta 1984 organizirala založba New Beacon Books. Sedemintrideset let kasneje sem Amini zastavila ogromno vprašanj. Kakšna je bila? Kaj je doživela? Zakaj so jo cenzurirali v Egiptu? Si govorila z njo? Spet nisem mogla verjeti.
Prvič sem slišala za Alifo prek publikacije Ikhtyar, v pismu, ki sta ji ga leta 2020 napisali dve mladi pisateljici iz Aleksandrije, z naslovom Iskanje kvirovske želje: Pismo Alifi Rifaat – Searching for Queer Desire: A Letter to Alifa Rifaat. Spomnim se, da sem bila hvaležna Hend in Nadine, ker sta nam predstavili Alifo, zaradi tega, koliko ljubezni sta ji namenili. Bila sem hvaležna tudi za naključje, ki je eno izmed njiju pripeljalo do njenih knjig na tržnici z rabljenimi knjigami. Pismo začneta z besedami: »Iskala sem te, tvojo zgodbo, sestavljala različne pripovedi. Včasih iščem z občutkom nujnosti, celo panike, kot da je moje življenje od tega odvisno.« »Hend« in »Nadine« sta prav tako psevdonima. V tej verigi izmišljenih imen egiptovskih pisateljic skozi generacije je moje srce prežeto z žalostjo zaradi vsega, kar nam je odvzeto, kadar smo prikrajšani za to znanje, to razumnost in to ustvarjalnost. Do tega trenutka sem Alifo poznala le preko njenega prevajalca. Med branjem sem se spraševala, katere besede je uporabila v arabščini, ko je opisovala Kairo, podeželje, spolnost, ljubimce, dolgočasne može ter občutke zaljubljenosti, ekstaze, ujetosti in frustracije.
Do tega trenutka sem Alifo poznala le preko njenega prevajalca. Med branjem sem se spraševala, katere besede je uporabila v arabščini, ko je opisovala Kairo, podeželje, spolnost, ljubimce, dolgočasne može ter občutke zaljubljenosti, ekstaze, ujetosti in frustracije.
Enajstega februarja 2023 je prijatelj, strokovnjak za klasično arabsko poezijo, našel njene knjige v izvirni arabščini na ameriškem univerzitetnem kampusu, kjer dela. Končno sem jo lahko brala v najinem skupnem maternem jeziku. V rokah sem držala tri Alifine knjige v arabščini: dve zbirki kratkih zgodb, Kdo bo moški? (Who Will Be The Man? من يكون الرجل؟, 1981) in Dolga zimska noč (The Long Night of Winter 1985), ter njeno zadnjo knjigo, roman z naslovom Faraonov dragulj (جوهرة فرعون, The Pharaoh’s Jewel 1991). V tem eseju se sklicujem zgolj na njene kratke zgodbe.
Umeščanje izbrisa Fatimah
Fatimah Rifaatin oče, oblasten patriarh, ji je kljub njeni izjemni nadarjenosti v šoli in veliki želji postati pisateljica, prepovedal študij na univerzi. Prvo kratko zgodbo, ki jo je napisala pri komaj devetih letih, je naslovila Beda naše vasi (The Misery of Our Village) — ganljiva podoba, ki bo še naprej prisotna v njenem pisanju. Njeno zavračanje bednih resničnosti ženskih življenj je zaznamovalo način, kako je upodabljala vasi.
Njeno pisanje je bilo začetek njene kazni. Končala je v dogovorjeni poroki, nato še v drugi — s policistom — in zaradi pritiskov doma ter v družbi skoraj 14 let ni objavljala svojih del. Mož ji je dovolil ponovno objavo šele potem, ko so se pojavili resni simptomi psihosomatske bolezni.[1] Cena objavljanja je bila visoka, a pisanja in študija literature ter zgodovine nikoli ni opustila. Naravno je sledila tudi pot materinstva.
To je preprosta zgodba, ki bi jo našli z iskanjem po Googlu — tu in tam nekaj utrinkov iz njenega življenja, nekaj akademskih člankov, objav oboževalcev na blogih, Wikipedije in egiptovskega tiska — a zgodba je veliko globlja.
To je preprosta zgodba, ki bi jo našli z iskanjem po Googlu — tu in tam nekaj utrinkov iz njenega življenja, nekaj akademskih člankov, objav oboževalcev na blogih, Wikipedije in egiptovskega tiska — a zgodba je veliko globlja.
V zgodbi Še en večer v klubu (Another Evening at the Club) o dogovorjeni poroki glavne junakinje z inšpektorjem za namakanje, mojstrsko ubesedi prehod iz enega patriarhalnega doma v drugega, kar očitno odraža tudi njeno lastno izkušnjo:
»… se je nagnil nad njo in jo z obema rokama nežno potrepljal po licih. Bila je gesta, na katero se je že dolgo navadila, gesta, ki ji je obljubljala nadaljnjo varnost, ki ji je govorila, da je ta moški, njen mož in oče njenega otroka, obenem prevzel vlogo njenega očeta, ki se je, kot da bi bil prepričan, da ji je našel ustrezno zamenjavo, po njeni poroki poslovil s svojim pogrebom. Ta gesta ji je bolj zgovorno kot katerakoli beseda povedala, da je on moški, ona ženska, on tisti, ki nosi odgovornost, sprejema odločitve, ona pa tista, katere vloga je biti lepa, srečna, brezskrbna. Tokrat pa je ta gesta prvič v njunem skupnem življenju delovala kot klofuta v obraz.« (prevod: Denys Johnson-Davies)
Branje Alife Rifaat: Naj vam postrežem turško kavo z okusom smrti?
Delo Alife Rifaat zaznamujeta dve osrednji temi: spolnost in smrt. Spolnost kot vir užitka, a hkrati tudi kot prizorišče moči, nadzora in nasilja. Včasih smrt moških pomeni priložnost za osvoboditev njenih ženskih likov. Leta 1985 objavljena zgodba Oddaljen pogled na minaret (منظر بعيد لمئذنة) govori o dolgočasju, želji, spolni frustraciji, smrti in morda ponovnem rojstvu. Z osupljivo jedrnatostjo, izbiro prizorov in besed se zgodba začne z zakonskim parom med spolnim odnosom. Žensko preplavljata sram in frustracija zaradi lastne spolne sle, medtem ko se zdi, da je moški edini, ki je dejaven. Ženska, preveč zdolgočasena in nezainteresirana, opazi pajkovo mrežo na stropu, načrtuje svoj naslednji dan in opazi celo, da bi si morala urediti nohte.
Delo Alife Rifaat zaznamujeta dve osrednji temi: spolnost in smrt. Spolnost kot vir užitka, a hkrati tudi kot prizorišče moči, nadzora in nasilja. Včasih smrt moških pomeni priložnost za osvoboditev njenih ženskih likov.
»Včasih je zaman skušala še nekoliko dlje ohraniti ritmične gibe, vendar jo je vedno ustavil. Zadnjič, ko je to poskusila – tako obupana je bila v tem odločilnem trenutku – mu je z nohti zagrabila hrbet in ga prisilila, da je ostal v njej. Zakričal je, ko jo je odrinil in zdrsnil iz nje: ‘Si nora, ženska? Me hočeš ubiti?’ Bilo je, kot da ji je v notranjost vtetoviral neizbrisno znamenje sramu, saj jo je ob vsakem spominu na ta dogodek oblil val rdečice.« (prevod: Denys Johnson-Davies)
أرادت عبثا في بعض الأوقات إن ترغمه على الاستمرار في الايقاع. ولكنه كان دائما يوقفها. وفي المرة الأخيرة التي حاولت فيها ذلك، وبكل شدة رغبتها اليائسة في تلك اللحظة الدقيقة، غرست أظافرها في ظهره تجبره إن يظل داخلها، صرخ وهو يدفعها متملصا منها: “أمجنونة أنت يا امرأة؟ هل تريدين قتلي؟ “. وكما لو انه دق وشما في عمق احساسها من الخزي ، ظلت محاولتها الاخيرة في ذاكرتها لا تنمحي، تحرجها لدرجة أن يحمر وجهها كلما عاودتها الذكرى.
Minaret v njeni zgodbi se nanaša na mošejo sultana Hasana; pripovedovalka razmišlja o panoramskem pogledu na stari Kairo, ki se ji odpira s balkona po njenih vsakodnevnih molitvah, opisanih kot »ločilna znamenja, ki so razdeljevala in dajala smisel njenemu življenju.« Zgodba, ki bralca pritegne s prizorom spolnosti, se zaključi z vonjem smrti v isti postelji — z mirno, naravno smrtjo njenega moža, ki v spanju umre. Izjemno je nasprotje, ki ga Alifa ustvari: ženska v zgodbi se počuti obremenjeno, celo ujeto, med spolnim odnosom z možem, a ob njegovi smrti ostane popolnoma mirna. Zadnji prizor prikazuje žensko, ki si iz kanake naliva turško kavo — tisto isto kavo, ki jo je pripravila zanj, potem ko je s sebe sprala spolni akt.
Te smem poželeti v podobi kače? Ptice?
Alifa se je v svojih delih igrivo spopadala s togostjo družbe, še posebej v prikazih številnih ljubezenskih in spolnih razmerij svojih likov. Nekateri njenih glavnih likov hrepenijo tako po ženskah kot po moških. V njenem mojstrskem delu Moj svet neznanega (My World of the Unknown [3]عالمي المجهول) se glavna junakinja — ženska — zaljubi v kačo, kar je igriv prikaz ljubezenske zveze med dvema ženskama. To je ljubezen na prvi pogled: »Moj pogled je pritegnilo nekaj, kar se je zvijalo in obračalo na konici veje: pasovi rumene in rdeče barve, prepleteni s črnimi črtami, so se plazili naprej. Bila je dolga, gladka cev, na koncu majhna progasta glava z dvema svetlima, pozornima očesoma. Kača se je zvila sama vase v spiralne kolobarje, nato napela telo in se premaknila naprej. Prizor me je prevzel; občutek groze mi je ohladil kri in mi ohromil ude.« (prevod: Denys Johnson-Davies)
وفي أضحية مشمسة، شد انتباهي غصن شجرة قريبة بفروعها المنبثقة في رشاقة رغم جفافها وتشقق قشرها الداكن، وجذب نظري شيء يتلوى على قمة فرع في رشاقة ونعومة. حلقات صفراء وأخرى حمراء تزحف.. تتخللها حلقات سوداء. تكون أنبوبة طويلة ملساء في طرفها رأس صغير منمنم.. له عينان براقتان حذرتان! والتفت الأفعى على نفسها في حلقات لولبية ودوائر متتالية، ثم مطت جسدها متقدمة للأمام. بهرني المنظر، وشعرت بالرعب يلهث دمائي ويثلج أطرافي.
Nekateri njenih glavnih likov hrepenijo tako po ženskah kot po moških. V njenem mojstrskem delu Moj svet neznanega (My World of the Unknown [3],عالمي المجهول) se glavna junakinja — ženska — zaljubi v kačo, kar je igriv prikaz ljubezenske zveze med dvema ženskama.
Protagonistka ima sanje, videnje, ki jo vodi do bele hiše na bregu kanala v Mansouri, da bi jo spremenila v dom za svojo družino. Hiša je njena »nevidna zemlja« in njena suverenost jo je prevzela. V mukah se sprašuje: »Sem bila morda zaljubljena? A kako bi lahko ljubila kačo? Ali pa je res ena izmed hčera kraljev džinov?«
Kača je prikazana kot fluidno bitje, njeno telo se nenehno zvija in preoblikuje – čudna zavrnitev statičnosti; avtorica opiše njen zlat jezik kot »vejico arakovega lesa«. Alifa se sklicuje na Kleopatrino ljubezensko razmerje s kačo, da bi našla skupen jezik za izkušnjo svoje protagonistke. Alifa dopušča, da se protagonistka prepusti intenzivnosti svoje nove ljubezni in da jo prevzame želja po uživanju s svojo ljubimko.
Kača tolaži svojo ljubimko, potrjuje povezanost dveh žensk in protagonistki reče: »Pridi brez strahu ali groze, kajti nobeno bitje naju ne bo doseglo v najinem skritem svetu, in le Božje oko naju bo videlo; samo On bo vedel, kaj počneva, in On bo bedel nad nama.«[4]
تعالي.. بغير وجل ولا خوف.. فلن يصل إلينا في عالمنا الخفي مخلوق وإنما عين الله وحدها ترانا.. ويعلم وحده مابنا ويرعانا.
Zgodba se nadaljuje in njuna ljubezen vztraja. V meni ostaja misel na kače in ljubimce — in ali niso vsi ljubimci kače, hkrati privlačni in strupeni?
V meni ostaja misel na kače in ljubimce — in ali niso vsi ljubimci kače, hkrati privlačni in strupeni?
Človek bi domneval, da Alifina podoba ljubimke kot kače pomeni nevarnost za človeka; a v resnici ljudi prikazuje kot tiste, ki škodujejo duhovnemu svetu, džinom, kači.
V kratki zgodbi Moj ljubljeni, ki je bil (حبيبي.. الذي كان), objavljeni v zbirki Kdo bo moški? (Who Will Be The Man?), protagonistka pripoveduje o svoji ljubezenski aferi z drugim moškim, potem ko se s svojim možem preseli v mesto Abu Tig v Asiutu v Gornjem Egiptu — še bolj konservativnem delu države. V svoji očaranosti nad inteligenco, zgovornostjo in lepoto novega ljubimca se z njim srečuje v parku zgodaj zjutraj, pomirjena, da ob tej uri tam ni nikogar. Prinaša mu domače sladice — vemo, da ima njen ljubimec ženo, in protagonistka se bori za njegovo pozornost. V njunih srečanjih protagonistka najde veselje stran od vsega, kar ji povzroča težo: smrti staršev, težav v zakonu in življenja nasploh.
Z igrivim zasukom nas Alifa preseneti z razkritjem, da je ljubimec papiga, protagonistka pa vsak dan obiskuje živalski vrt, da bi uživala v njegovi družbi, opazovala njega in njegovo ženo v kletki.
V drugih oblikah igrivosti Alifa v kratki zgodbah uide iz okvirov pričakovanj – kot ženska in kot »pisateljica«.
Pisanje je bilo njen prostor igre. Ni pisala iz prostora strahu, sramu ali žrtvovanja, čeprav so bile to njene teme. Razumela je, da sram ne pripada ženskam, temveč moškim – in prav zaradi tega sramu so moški ženske kaznovali. Njeni opisi kvirovstva so očarljivi, ker prikazujejo ženske, ki si želijo druga druge, ne da bi to dramatizirale ali pretirano poudarjale. Likom v njenih zgodbah ni treba ubežati realnosti – one jo prebadajo od znotraj. Alifine zgodbe temeljijo na družbenih resničnostih, ki so v egiptovski družbi danes enako prisotne kot takrat, ko jih je pisala.
Razumela je, da sram ne pripada ženskam, temveč moškim – in prav zaradi tega sramu so moški ženske kaznovali.
Zadnja štiri leta sem njena dela brala, o njih premišljevala, govorila in jih poučevala. To početje razumem kot dejanje odgovornosti – kot upor proti izbrisu ene najbolj sijajnih egipčanskih pisateljic. Upam, da bodo njene zgodbe še naprej odkrivane in brane, kot si je tudi sama želela.
[1] Olive, Barbara A. “Writing Women’s Bodies: A Study of Alifa Rifaat’s Short Fiction”. International Fiction Review 23/1-2 (1996).
[2] Rifaat, Alifa. Johnson-Davies, Denys, translator & editor. Homecoming: Sixty Years of Egyptian Short Stories. American University in Cairo Press, 2014.
[3] Alifa Rifaat, Who Will Be The Man?, Short Story Collection, National Center for Arts and Letters, 1981. أليفة رفعت، من يكون الرجل؟، المركز القومي للفنون والآداب، 1981
[4] Prevod: Denys Johnson-Davies, 1987.
[5] Prevedla avtorica, “الحقيني يا بهية حايموتني الواد سماعين. هايقورني بمنديلة كما البدنجان”
[6] Prevedla avtorica, “عشان الرجالة يا زينة يجروا وراكي ولا أنت سائلة ولما تتجوزي، لو جوازك غاب ما تعرفي العذاب”
Avtorici eseja in uredništvu ArabLit se zahvaljujemo za dovoljenje za objavo. Iz angleškega jezika prevedla G. B. O.
