Muanis Sinanović v tem poglobljenem eseju piše, da se je zahodna civilizacija skozi zgodovino pogosto ukvarjala z binarnimi delitvami (prav/narobe, domače/tuje), kar je pripeljalo do ideološkega in političnega fanatizma, medtem ko je islamski svet večinoma vzdrževal odprt, pluralen in zgodovinsko bolj vključujoč odnos do Drugega.
Tako levica kot desnica na Zahodu sta pogosto ujeti v kolonialno, orientalizirano predstavo o muslimanskem svetu, ki mu ali pripisujeta nazadnjaštvo in nevarnost, ali pa ga skušata »rešiti« na način, ki prav tako temelji na zahodnem občutku kulturne nadmoči.
Rešitev iz sodobne globalne krize ni v prevladi ene interpretacije sveta (zahodne, marksistične, islamistične ipd.), temveč v prepoznavanju zgodovinske in kulturne kompleksnosti vseh civilizacij ter v iskanju srednje poti in odprtosti za druge, kar se kaže tudi v izvorni islamski misli.
