Letni arhiv: 2025
Zemlja je postala izsušena in tiha, brez živali, letnih časov in skoraj brez možnosti pridelave hrane, ljudje pa so se morali za preživetje vrniti k osnovnim orodjem in znanju. V takšnem svetu sta ostala le še ženska in moški, vsak s svojimi majhnimi njivicami, na katerih se trudita vzgojiti nekaj hrane, obenem pa si kljub osamljenosti iščeta bližino v virtualni intimnosti. Toda tudi njuno prizadevanje je zaman – semena ne bodo več vzklila, rodovitnost je izginila in s tem je dokončno zapečatena usoda človeštva.
Jelenine pesmi dišijo po telesu, ki se odpira morju, in po geografiji, ki ni nikoli samo ozadje, ampak prostor preizkušanja. Breskve v košari, Michelangelov obraz, parket plesne dvorane – vse se preliva v eno samo gibanje, kjer se ljubezenski dotik prepleta z valovanjem obale. Tu ni jasnega začetka ali konca; podobe se plastijo kot valovi, ki hkrati raztapljajo in gradijo. V njih je prisotna želja po izginjanju, pa tudi nuja po trdnosti, kot bi telo in beseda drug drugemu dokazovala, da lahko zdržita. V intimi se zrcali umetnost, v erotiki minljivost, v praznini jutra nežnost. Poezija ostaja v gibanju, ne kot dokončen odgovor, ampak kot prostor, kjer se svet – večplasten, zastrt, senzualen – razpira v dotik, v ritmu brez meja.
Besedilo opisuje neznosno vročino, bolečino in občutek zapora med vojno v Gazi, kjer so trenutki olajšanja redki in kratkotrajni. Avtorica razmišlja o svobodi, literaturi in potrpežljivosti ter se bori z brezčasnostjo dni, ki jih preživlja v zatočišču.
Postavila sem si celo vprašanje, ki ga ne morem pozabiti: ali literatura, ki nastaja v zatočiščih, šotorih ali kjerkoli v Gazi — šteje kot zaporniška? (Aya Massri)
Roman Posmehljivo poželenje pripoveduje o slovenskem pisatelju Gregorju Gradniku, ki se v New Orleansu sooča z drugačno kulturo, tujostjo in lastnimi ustvarjalnimi blokadami, ob tem pa vstopa v razmerja in odnose, ki razkrivajo njegovo notranjo razklanost. Preplet potopisnih vtisov, literarnih navezav in osebnih stisk izrisuje zgodbo o iskanju svobode, pripadnosti ter smisla med domotožjem in skušnjavami novega sveta.
Poezija
Ni vseeno, kakšne barve je morje / Nije svejedno koje je boje more, cikel pesmi Polone Campolunghi Pegan iz pesniške zbirke Hišica na Marsu (Hirondelle 2025)
»Gre za poezijo, ki se giblje med intimno izpovedjo in skoraj mitološko govorico telesa, pri čemer ljubezen niha med nežnostjo in raztelešenjem. V ritmu jezika, ki prehaja iz slovenščine v bosanščino, se kaže univerzalnost izgube in hrepenenja – kot da je morje res tisti horizont, ki povezuje oba jezika in oba svetova.« (Gabriela Babnik Ouattara)
Gordana Hudolin v kolumni, kako se je po izgubi službe, ki jo je dolgo doživljala kot del svoje identitete, soočila z globoko žalostjo in občutkom konca sveta, a je skozi leta iskanja, pogovorov, ustvarjanja in osebnega dela počasi gradila nov smisel.