Preblisk

Več let sem potrebovala, da sem razumela, zakaj je bila moja žalost ob izgubi službe tako globoka. Dela, ki sem ga naravnost oboževala in ga dolga leta dojemala kot del svoje identitete.

Vsaka napaka, ki se je zgodila tekom dela – že dolgo pred izgubo – me je osebno prizadela. Kratila mi je svobodo ustvarjanja in me ocenjevala kot slabo osebo. Ko je prišlo do vrelišča in sem službo izgubila, se je moj svet dobesedno sesul. Tisti trenutek sem občutila kot konec sveta. Še danes se precej živo spominjam tistega temnega obdobja, ki se je vleklo kot žvečilni gumi skozi več let.

Danes pa gledam nanj kot na nekaj, kar je bilo nujno v mojem življenju – da me je prebudilo in postavilo na pot, po kateri hodim še danes. Več kot desetletje sem iskala tisto nekaj, kar me bo rešilo, kar mi bo vrnilo radost ob ustvarjanju. Brala sem knjige, poslušala izpovedi drugih, naravo, gozdove, morje, ptice v letu. Občudovala sem njihovo vztrajnost pri grajenju gnezd – vsako leto znova, vejico na vejico. Velikokrat me je ob njih prešinilo: če zmorejo one, bom tudi jaz.

Svoje dneve sem polnila z obiskovanjem starejših, s pogovori z njimi, skrbela sem za vnučka – dve čudoviti dušici. Brala sem jima knjige, si izmišljala zgodbice, izumljala pantomime, ju vodila na nove kraje, pestovala, uspavala, iskala pesmi, z njima plavala in se potapljala. Ob tem sem se spominjala svojih otrok, podoživljala trenutke sreče. Spotoma sem se učila sobivanja z njima, zdaj odraslima človekoma. Povsem druga dinamika, drugačno razumevanje. Dolgo sem iskala pravi ritem, pa čeprav mi še danes tu in tam spodleti. A mislim, da sem kar v redu.

Seveda sem obiskovala tudi psihoterapevte in različne delavnice – duhovne in terapevtske. Hodila sem na tečaje o rastlinah in zeliščih, tečaje pisanja (napisala in objavila sem nekaj zapisov), kratke motivacijske spletne tečaje. Spremljala sem poučne dokumentarne filme o zgodovini, veri, naravi in oceanih. Sodelovala sem pri produkciji video vsebin. In ob vsem tem – si lahko mislite – kako je bilo mojemu možu in otrokom. Pa so vzdržali. Kajti res je izgledalo kot ringelšpil, milo rečeno.

Potem pa sem v nekem trenutku začutila olajšanje. Noben glas, noben znak – le občutek, da sem opravila diplomo. Življenjsko diplomo. Da ni več potrebe, da se gnala. Da sem v redu takšna, kot sem. Da si to končno priznam, zapišem, preberem, ozavestim. Dobro sem. In nikogar več ne potrebujem, da bi mi dal dovoljenje za to.

Ni bila služba tista, ki je govorila o meni. Sama sem opravila, kar mi je bilo dano, skupaj s svojo ekipo najboljših sodelavcev. In prekleto dobro smo opravili! Tega sicer ni več, a nič ni izgubljeno. Naučila sem se ogromno in to znanje lahko predajam naprej.

Ko razmišljam, vidim, koliko mi je v resnici dala ta tako imenovana izguba. Podarila mi je leta zase. Globje spoznavanje mojih dragih in naše psičke, najbolj vdane spremljevalke. Naučila me je skrbeti zase in za svoje najbližje. Vrnila me je nazaj v otroštvo, v spomine na mojo staro mamo, živali na kmetiji, mehke piščančke, ki so se stiskali v moje male otroške dlani. V varno zavetje, ki mi ga je znala dati stara mama, čeprav je bila trda ženska. Z njo sem bila zelo povezana.

Okrepila sem odnos z mamo in se naučila bolje razumeti ljudi. Spoznala sem, da zna biti tišina lepa – prinaša jasnost in vero vase.