Fotografija: Nikolai Jeffs
Ecce homo
Genetska predispozicija na eni strani;
okolje in vzgoja na drugi.
Vse to te določa;
možnost tvoje lastne svobodne volje te skrbi.
Toda ti že zdaj imaš dovolj moči,
da se ti ni treba več iskati
v ponotranjeni krivdi,
v dediščini, ki te hromi:
postani to, kar nisi!
sex-dater.com
Osamljen, malodušen, pijan,
preusmerjen iz Pornhuba
(kjer sem se kakopak znašel povsem po slučajnosti),
na ta nadaljnji site grem iz radovednosti, kao,
saj sem vendarle javni uslužbenec
in se ne ukvarjam s pornografijo.
Zadnje mesece sem v slabi koži.
Neobrit, nepostrižen, brez zobne proteze ali vsaj kravate.
Javni uslužbenec, ki je videti kot brezdomec.
Jaz sem nihče.
Toliko deklet je, ki bi jih imel,
ampak one nočejo mene.
Brez zamere, tudi jaz ne bi imel sebe:
javni uslužbenec, ki je nihče.
“Nikoli ne plačaj za spolnost,”
me je podučil oče,
preden se je zapil do smrti
v svoji hotelski sobi v Hammersmithu.
Čemu Robin, čemu?
Poizkusi pobega iz vsakdanjega življenja II
Prodala je vse svoje vinilke
Iron Maiden in Riblje čorbe,
dala odpoved v tovarni scanja,
v kateri je bila zaposlena,
in zamenjala sceno.
Dokončno je zapustila Goričko
in se preselila v Ljubljano.
Sprva se ji je zdelo nekako zabavno.
Pojma ni imela kaj počne,
ampak všeč ji je bilo:
čez dan je bila deklica za vse
v neki umetniški galeriji.
Ponoči kelnari na Metelkovi.
Ob nedeljah izleti,
serije na Netflixi pa še več drinkov.
Pozimi je bolj u izi,
čez poletja dela festivale.
V bistvu je dilerka,
ki mora preživeti in pospešiti
življenje na račun tuje imaginacije
ter odvisnosti od alkohola.
Po desetih letih si sedaj želi nadaljne poizkuse pobega.
Čeprav – katerega zares izbratl?
Služba s prihodnostjo, zamenjava partnerja, poroka, otroci, tujina?
Že zdaj ne ve, ali se bo čez ponovnih deset let izkazalo,
ali je bil novi izbrani izhod res utemeljeno osvobajajoč ali ne.
Žal nikakor ni edina:
polno doživetje je vedno tam,
kjer ga v prihodnosti ni,
ker si avtentičnih situacij tukaj in zdaj
ne znamo več niti zamisliti.
Vsak odpor znotraj obstoječega sveta
prej ko slej podleže duhamorni rutini.
Dokler smo tako spektaklesko pogojeni
proti neposredno doživetemu življenju,
smo vsi pogrešljivi in izgubljeni.
Opombe
Ecce homo: nisem odvisnik od opoidov in benzodrinov, nisem tresavica, nisem alkoholik, nimam titanske ploščice privite na hrbtnem vretencu, nisem žrtev stockholmskega sindroma ali sindroma soodvisnosti, nisem anksiozen, nisem depresiven, nisem psihotičen, nisem žrtev funkcijske nevrološke motnje, nisem samomorilskih misli,
nisem luzer in nisem bluzer.
sex-dater.com: Hammersmith je predel v Londonu. Robin Morton Jeffs je bil moj oče. Umrl je pri 53. letih. Hotelska soba v kateri se je zapil, je bila v hotelu Novotel. Po smrti je dobil nenavadno veliko število prijateljev in prijateljic, ki so se prikradli od nikoder, in mu marsikaj pokradli. Osem let poprej je njegova žena, Janja Lap, ugrabila njegovega desetletnega sina in ga odpeljala iz Anglije, kjer se je rodil ter odraščal. Šla sta v Jugoslavijo in šest let je onemogočala stike med sinom in očetom. Morda tudi zaradi vsega tega sam nimam otrok. Sem končni člen svoje rodbine (I’m an endling).
Poizkusi pobega iz vsakdanjega življenja II: Iron Maiden = Kitsch heavy metal skupina. Tudi sinonim za nekaj povsem nepotrebnega; npr. “Ta clusterfuck ima itak toliko smisla kot box set zbranih vinilov Iron Maiden. Nobenega.”.
Riblja Čorba je bila jugoslovanska rock super skupina. Ni mi čisto povsem jasno, zakaj je bilo temu tako.
Tovarna scanja = Piss factory. To je provincialna tovarna istoimenske pesmi, ki jo poje Patti Smith. Pevka želi pobegniti iz tovarne, odiiti v New York in postati NEKDO. Glej Patti Smith Hey Joe (Version) / Piss Factory (Sire, 1977).
Patti Smith velja za babico punka.
“Vsak odpor znotraj obstoječega sveta, / prej ko slej podleže duhamorni rutini.” Za razlago, zakaj do tega pride, glej zadnje poglavje knjige Stanley Cohen in Laurie Taylor, Escape Attempts: The Theory and Practice of Resistance to Everyday Life, Routledge, London, 1992 (1976). Edini izhod iz tega začaranega kroga je popolna revolucionarna preobrazba celotne družbe; je prehod v družbo, ki je še ne poznamo:
“Sposobnost družbe, da zaobjame, infiltrira in subvertira prav tista področja za katera smo upali, da jih bomo lahko obdržali kot sveta za dosega pomena, napredek in jaz, se je povečala skozi stoletja. Takoj ko je bila nova pot do resničnega jaza odkrita, je bila zapakirana za prodajo v supermarketih za poizkuse pobega, takoj ko je bil artikuliiran nov besednjak pomena, takoj je bil okraden za koncepte in slogane, ki jih uporabljajo izdelovalci koledarjev in producenti plošč, takoj ko smo se začeli obnašati na povsem nov način, vidimo množico drugih, ki prihajajo čez obzorje in oponašajo vsako našo obnašanje.
Nikoli prej ni življenje ponujalo toliko priložnosti, da artikuliramo našo svežo pridobljeno individualnost, toda, paradoksalno, sprejetje katerekoli ali pa vseh od teh priložnosti, lahko služi samo temu, da ponovno vcepi občutek brezpomenskosti, rutine in ponavljanja proti katerim smo sprva vzpostavili svoj občutek individualnosti. V teh pogojih se bodo nekateri odločili, da bodo samo ekstremni poizkusi pobega delovali. Samo najbolj nezaslišana, nasilna, nadrealistična prizadevanja se bodo uprla zaobjetju.”
(Str. 225)
“Dokler smo tako spektakelsko pogojeni / proti neposredno doživetemu življenju, smo vsi pogrešljivi in izgubljeni.” Primerjaj z Guy Debord, Družba spektakla, (1967) : “(#1). V družbah kjer vladajo moderne produkcijske razmere, se celotno življenje kaže kot neizmerno kopičenje spektaklov. Vse kar je bilo neposredno doživeto, se je oddaljilo v predstavo.”
V pričujoči pesmi sta načeli subverzije in zaobjetja preobrnjeni. To kaže na njuno medsebojno relativnost in dejstvo, da je njima temeljen skupen problem. Neortodoksno življenje subverzije postane vir rutine in nezadovoljstva. Vstop v dominantno kulturo; življenje stalne službe, otrok in družine pa se povzdiguje kot dejanje odrešitve od turobnosti vsakdanjika ter kraj resničnega izkaza avtentične identitete in individualnosti.
