Arhiv kategorij: Polifonija

Med Divjim vrtom in knjigarno: zgodba o pripadnosti

V obsežnem in premišljenem pogovoru avtorica romana razgrne ozadje svojega ustvarjalnega procesa, ki temelji na natančnem raziskovanju in osebnih izkušnjah. Roman Včeraj bi jo morala spoznati (Hirondelle, 2025) se dogaja na Nizozemskem, saj je želela junakinji Živi omogočiti okolje, kjer je knjigarna s posebnim izborom knjig lahko preživela, obenem pa je avtorici to omogočilo poglobljeno raziskovanje nizozemske kulture, običajev in družbenih posebnosti.

Osrednje teme romana so iskanje pripadnosti, ustvarjanje skupnosti in soočanje z nevidnimi, a globoko vpetimi družbenimi neenakostmi, kot so spolna diskriminacija, rasizem in ekonomske stiske. Junakinja Živa se skozi razvoj svojega posla – knjigarne – hkrati bori za osebno svobodo, iskanje korenin in notranjo spravo s preteklostjo.

Posebno pozornost namenja avtorica vprašanjem spolne in rasne identitete, mikrorasizmu ter premisleku o pomenu vključevanja in tolerance v sodobni družbi. S pomočjo stranskih likov, kot sta Dobru in Beatrix, roman odpira teme o moči skupnosti, povezanosti z naravo ter osebni svobodi.

V romanu Včeraj bi jo morala spoznati se subtilno prepleta tudi tema hrane kot užitka in odpora ter vloga umetnosti, branja in pisanja pri gradnji identitete. Erotični prizori so zapisani občutljivo, brez samocenzure, a z jasno zavestjo o še vedno prisotnih družbenih predsodkih.

Intervju razkriva tudi, da roman ne podaja preprostih odgovorov, temveč odpira prostor za razmislek o sodobnem svetu, kjer je komunikacija ključna za preseganje ločnic in gradnjo sočutnejše prihodnosti.

MA PLUS BELLE HISTOIRE D’AMOUR, C’EST VOUS – KDO SMO, MEDTEM KO IŠČEMO NAŠE IZGUBLJENE JAZE

Osrednji simbol romana Včeraj bi jo morala spoznati (Hirondelle 2025) je knjigarna, ki ne deluje zgolj kot poslovni prostor, ampak kot razširjena metafora Živinega notranjega sveta. Njene knjižne police niso zgolj napolnjene s knjigami, temveč z njenimi sanjami, spomini in upanjem na prihodnost. Ko se znajde pred vprašanjem, ali vztrajati ali obupati, to ni zgolj dilema o knjigarni, temveč o njenem lastnem mestu v življenju. Vnovič opustiti začrtano pot ali znova pobegniti. Poteptati lastne sanje ali trmasto vztrajati kljub negotovosti.

Roman se spretno umešča v sodobni literarni kontekst, uporablja elemente postmodernističnega pripovedovanja – fragmentarnost zgodbe, prepletanje preteklosti in sedanjosti ter poudarek na subjektivni resnici protagonistke.

ODMEVNA SMRT, Uredila in prevedla Batool Abu Akleen

Fatima Hassona je mlada palestinska pisateljica, fotografinja in novinarka, rojena v Gazi, kjer je tudi odraščala. Pred nekaj leti je diplomirala iz multimedije. Njene fotografije so bile razstavljene na številnih razstavah po svetu in objavljene v mednarodnih revijah.

Pred tremi dnevi, le nekaj ur po tem, ko sva se pogovarjali, sem prejela novico, da je bila Fatima ubita skupaj s svojo družino v letalskem napadu, ki je zadel njihovo hišo v soseski Al-Tuffah.

Fatima je — in nikoli ne bom o njej govorila v pretekliku — izjemno ustvarjalna, občutljiva oseba, polna energije in ljubezni. To lahko začutite v njenem pisanju in fotografijah. Nedavno se je zaročila in sanjala o tem, da bi si ustvarila družino, imela in vzgajala otroke. Z bolečino v srcu z vami delim svoje prevode njenih proznih in pesniških del — kajti njena želja je bila, da bi bila njena smrt ODMEVNA.
– (Batool Abu Akleen)

Ljubezen in slepota na koncu sveta

“Na 368. dan ameriško-izraelskega genocida nad Palestinci je Netflix predstavil Love is Blind: Habibi, dubajsko različico resničnostnega šova, v katerem se tekmovalci pogovarjajo prek zvočno izoliranih, brezokenskih “kapsul” in iščejo partnerja, s katerim bi se poročili, ne da bi ga prej videli. Oddaja je hitro zasedla vrh lestvice najbolj gledanih vsebin v neangleškem jeziku po vsem svetu. Gre za arabsko različico ljubezni, prilagojeno novemu bližnjevzhodnemu redu v porajanju.”

Razglednica iz Aten

Mateja Polona Wallas nam pošilja razglednico iz Aten: “Morda sem se zato umaknila v tišino lepe Atenske Agore, po nekaj miru in tišine. Morda me ves ta zunanji hrup utruja, množice turistov, nešteti spominki, bela tekočina v kozarcu, ki se obarva motno, ko vanjo vliješ led. Novice, ki jih preberem na mobilniku. Ničesar se ne naučimo iz zgodovine in marsikaj se ponavlja. Ali pa postajam zgolj starejša in se bojim za naslednje generacije.”

Levi orientalizem v postmoderni dobi

Muanis Sinanović v tem poglobljenem eseju piše, da se je zahodna civilizacija skozi zgodovino pogosto ukvarjala z binarnimi delitvami (prav/narobe, domače/tuje), kar je pripeljalo do ideološkega in političnega fanatizma, medtem ko je islamski svet večinoma vzdrževal odprt, pluralen in zgodovinsko bolj vključujoč odnos do Drugega.
Tako levica kot desnica na Zahodu sta pogosto ujeti v kolonialno, orientalizirano predstavo o muslimanskem svetu, ki mu ali pripisujeta nazadnjaštvo in nevarnost, ali pa ga skušata »rešiti« na način, ki prav tako temelji na zahodnem občutku kulturne nadmoči.
Rešitev iz sodobne globalne krize ni v prevladi ene interpretacije sveta (zahodne, marksistične, islamistične ipd.), temveč v prepoznavanju zgodovinske in kulturne kompleksnosti vseh civilizacij ter v iskanju srednje poti in odprtosti za druge, kar se kaže tudi v izvorni islamski misli.

»Ne gre le za dejanje vračanja, ampak za spoštovanje afriškega dostojanstva«

Senegalski režiser Moussa Sene Absa v pogovoru ima zelo jasno stališče glede tega, da so muzeji zahodna invencija. »Res je, da so sodobni muzeji, kot jih poznamo danes, produkt zahodnih koncept zbiranja in razstavljanja. Ampak ideja ohranjanja zgodovine, pripovedovanja zgodb in čaščenja prednikov je v Afriki stara tisočletja. Naši muzeji so bili v vaseh, v pesmih griotov, v kipih, ki so jih ustarali rokodelci, in v svetiščih, kjer so se zbirale generacije. Zahod ni izumil potrebe po pomnenju – izumil je steklene stene.«