Fotografija: Mirjam Dular
Zadnja priložnost za ogled*
*Prosti prevod naslova knjige “Last chance to see” Douglasa Adamsa in Marka Carwardinea, Pan Books, 1991.
Kot vsak delovnik se je Zhang Wei po sedmih minutah dremeža prebudil ob 6:30. Roka, slepo tipajoča po nočni omarici, je olajšano stisnila telefon. Preverjanje sporočil na WeChatu ga je napravilo povsem budnega in potešenega. Iz kuhinje je zaslišal pritajen ropot posode, ki jo je žena zlagala iz pomivalnega stroja. Li Mei, katere telo je perfektno delovalo že po prvem zvonjenju budilke, je vsak dan vstala pred njim. Ko bo sédel za mizo, bo sveža riževa kaša že pripravljena.
“Jutro, baobei,” jo je od strani rutinirano, bežno objel čez ramena, ob njenem licu tlesknil zračni poljub in si natočil kozarec vode. Vanj je iz limone stisnil nekaj kapljic svežega soka in izpil na dušek.
“Jutro, dalling,” se mu je Li Mei prijazno nasmehnila. “Izvoli!”
Na pogrinjka na nasprotnih straneh mize jima je postavila keramični skodelici z dišečo kašo, okrašeno z rezinami vloženih breskev in potreseno s cimetom. Sama jo je takoj začela pozorno jesti, ob tem motreča vedno manj ostro zlato črto na posodinem robu, stanjšano in mestoma prekinjeno, Zhang Wei pa je s pladnja vzel stekleničko kanadskega javorjevega sirupa in z njim bogato prelil stik med kašo in stenami posode.
“Simpatično, da se je maple syrup tako pocenil, ni ga čez original!” se je zadovoljno nasmihal in zarisal še en viskozen pljusk zlate tekočine v obliki vijuge “S”. Estetika hrane je pomembna.
“Vseeno malo pazi pri količini sladkorja, Lao Zhang,” je previdno pripomnila Mei, “da se ti oblačila ne bodo začela krčiti.” Še preden ji je utegnil odgovoriti, je zdrdrala, da ima Zhang Yu danes popoldne dodatno angleščino in da bosta z Zhang Haom, ki gre po pouku na predpriprave za izpit, končala fakultativne dejavnosti v razmiku le desetih minut, kar bo idealno, dedek in babica ju bosta pobrala in pripeljala domov, Mei pa bo pripravila večerjo za vse. Saj nima Wei nič proti, kajne?
“Nima,” je odgovorila Yu, ki se je tiho kot mačka zvila na svoj stol za mizo, ob očetu.
“O, ljubica, spet si se prebudila sama!” je Mei objela najstniško hčerko okrog vratu in brž tudi pred njo postavila skodelico riževe kaše ter ob tem pogledala na ročno uro. “Haa lahko pustim še … četrt ure,” je rekla prizanesljivo, ljubeče, “tako težko vstaja zgodaj zjutraj, ubožček.”
“Ubogi malček, res!” se je spakovala Yu. “Enkrat bo moral odrasti.”
“Saj bo,” je spravljivo povzel Zhang Wei, “pač ni jutranji tip, po meni je, ampak to sploh ni ključno za uspeh v življenju.”
“Saj bo,” je spravljivo povzel Zhang Wei, “pač ni jutranji tip, po meni je, ampak to sploh ni ključno za uspeh v življenju.”
“Ni,” se je nasmehnila Mei, pogled od hčerke do moža, “tebi je celo koristilo pri zahtevnem študiju, sposoben si se bil učiti pozno v noč.”
“Človek se privadi na vse.” Zhang Wei je vzpodbudno pomežiknil hčerki. Yu je zavila z očmi in se zazrla stran, proti oljni sliki cvetočih breskev, pripravno obešeni na nasprotni steni. Fotografija ne bi mogla verneje predočiti tega pretanjenega naravnega tihožitja.
Li Mei je ponovno pogledala na uro. “Pohitita, samo še par minut imata,” je s toplim nasmehom ošinila moža in hčerko. »Jaz pa pregledam, če so v hladilniku vse sestavine za večerjo, potem grem poklicat Haa,” si je mrmrala. Ves čas je brkljala po kuhinji, splaknila to, zložila ono, očistila pult, poravnala sekleničke v vrsti.
“Med potjo ti sporočim,” je naklonjeno pogledala Weija, “če potrebujemo še kaj iz trgovine.« In kasneje, če pride do kakšne spremembe, je polglasno dodala. Bolj sama sebi; nič ne bi smelo priti vmes.
Li Mei je bila učiteljica, delovnik je začenjala uro za Weijem in ga uro prej zaključila, zato bo takoj po prihodu iz službe nadaljevala z gospodinjskim delom tam, do koder ga je pripeljala pred odhodom.
Li Mei je bila učiteljica, delovnik je začenjala uro za Weijem in ga uro prej zaključila, zato bo takoj po prihodu iz službe nadaljevala z gospodinjskim delom tam, do koder ga je pripeljala pred odhodom.
***
Po večerji sta se Meijina starša poslovila ob 20:15, otroka pa sta se vrnila k domačim nalogam. Wei in Mei sta si, tako kot je usmerjal družinski priročnik, vzela do pol ure za dnevni pogovor. Wei je komaj čakal, da Mei opiše fantastično idejo o eksotičnem enotedenskem potovanju z agencijo, o kateri mu je med odmorom za kosilo pripovedoval sodelavec Li Qiang. Letos bo Wei na vrsti za dopust, prihrankov imajo dovolj, že več kot deset let zakonca nista bila sama na počitnicah, kaj šele na pravem potovanju.
“Bi šla z menoj, Xiao Mei, za varstvo otrok pa bova prosila tvoje starše?”
Gre za območje miniaturne dežele v osrčju Evrope, nekoč je bila del Evropske unije, še prej Avstro-Ogrskega cesarstva. Nativci so baje po koži povsem podobni eksponatom v nekdanjih muzejih voščenih lutk, čeprav so pravi, saj je Mei kdaj videla slike iz teh muzejev na Baiduju, ne? Zaradi nekih Kraljičinih rodbinskih povezav naj bi Kralj tej deželi za čas Kraljičinega življenja podelil ekskluzivni status živega muzeja. Vrhunec potovanja je ogled neučinkovitih arhaičnih postopkov parlamentarnega sprejemanja zakonodaje, povsem unikatno in v svetovnem merilu še zadnji relikt opuščenih sistemov demokracije. Wei je totalno navdušen, sploh ni vedel, da kaj takega obstaja, pa magari v gledališki izvedbi. Noro bi bilo ne izkoristiti priložnosti, število mest je omejeno, vsaka je lahko zadnja. Mei je na tablici odprla povezavo na program potovanja, ki ji jo je delil mož.
“Niti ne,” se je odločila v hipu in uprla v Weija neizprosen pogled, kakršnega je poznal. “Ne bi šla!” Sunkovito je odkimavala, vranje črni pažasti lasje so se ji odbijali od brade. Kljub nejevoljnemu izrazu se mu je spet zdela tako ljubka.
“Zakaj pa ne?” je vprašal, čutne ustnice zaokrožene navzdol kot pojemajoča Luna.
Mei je drsela po besedilu programa, klikala povezave, brala ekonomično zbrane ključne podatke in inšpicirala premišljeno vstavljene reprezentativne fotografije.
Fotografija: Mirjam Dular
“Nočem. Preblizu Zahoda. In vsa evropska mesta so ista. Dva dni v letalu, jet lag – za komaj pet dni ogledov, od teh en celoten dan predstava v dvorani, ki je gotovo zatohla. Ogled dveh kardinalnih naravnih znamenitosti … kraških… No, bila sem v Furongu in v Zhijinu, boljših jam ni na svetu, vlakec gor ali dol, itak so bili že povsod. Kaj še?” je listala s prstom naprej in nazaj. “Koncert njihove pop narodnozabavne glasbe kot total immersion kulturna izkušnja – not interested, sigurno se glasno derejo, ali pa celo nabijajo harmoniko. Imam že raje pipo in xiao, naša eterična glasba mi povsem zadošča, pa še navdihujoča je. Poleg tega mora Yu trikrat tedensko vaditi klavir. Kaj še … aha, ogled dveh srednjeveških gradov … Niso bile to nekakšne mučilne naprave? In,” je preračunavala, “obe lokaciji sta časovno gledano neprimerljivo daleč stran od glavnega mesta, kjer bo hotelska namestitev.” Tablico je spustila na kolena. “Brez veze.”
“Pa kaj se ti dogaja, laopo?” se je Wei vznemiril. “Oba sva si želela na kakšen izobraževalni inozemski izlet potem, ko bosta otroka večja.”
“Nič,” je Mei rekla, “v tem obdobju mojega življenja,” kot da bi brala, “ter v tem času, ko so povsem pod vplivom Kraljestva in zaradi uveljavljanja novega reda še vedno prihaja do turbulenc, me v Evropo res ne vleče. Če lahko to razumeš.” Globoko vzdihnila. “Otroka me do izpita potrebujeta vsak dan.”
“Nič,” je Mei rekla, “v tem obdobju mojega življenja,” kot da bi brala, “ter v tem času, ko so povsem pod vplivom Kraljestva in zaradi uveljavljanja novega reda še vedno prihaja do turbulenc, me v Evropo res ne vleče. Če lahko to razumeš.”
Wei je kimal. On razume. Skoraj vse. Tako je tudi mišljeno.
“Moji dnevi,” je nadaljevala Mei, “so že mesece, v bistvu leta enolično naporni, sprogramirani do zadnje minute, vedela sem, da bo tako, ne pritožujem se, a če si česa želim za dopust, ni to nič drugega kot poležavanje ob morju. Magija vode,” priprla je oči in se zasanjano nasmehnila. “Na Sanyo bi šla!”
“Potovanje traja samo en teden, lahko skombiniramo.”
“En teden in nesorazmerno visoka cena, poglej,” mu je pomolila svojo zoom-ano tablico pod nos. “Za moj del raje nakaži prihranke na stanovanjski kredit. Še dobrih deset let odplačevanja naju čaka, a veš, koliko bosta Yu in Hao stara, ko se bo iztekel?”
Že zdavnaj bosta odrasla.
“Ampak jaz bi bil pa res rad priča simulaciji razprav, kot so v preteklosti potekale v demokratičnem državnem zboru. Gledalci lahko sodelujejo s pripombami, zato je vsaka ponovitev enkratna, nepredvidljiva. Čutil tisti posvečeni prostor, in to v državi, ki je bila v letih – počakaj, da preverim, v katerih – bolj artikulirana od, od … Velike Britanije in -“
“Razumem, ti si pravnik. Pa še na politologijo si hodil, dokler je niso ukinili.”
Spomini. Sladkokisel nasmešek.
“Vprašanje, kako dolgo bo ogled sploh še mogoč. Kralj ali kakšen njegov klon jim lahko karkoli ukine z danes na jutri.”
Sledila je krajša tišina in od dedicirane pol ure jima je preostalo le še sedem minut. Vsako sekundo manj.
“Veš kaj,” so se Mei ponovno zasvetile velike, mahagonijevo rjave oči, ki so Zhang Weija začarale na njenem prvem posnetku, “pojdi ti sam! Jaz bom pa šla z otrokoma in z mamo na morje. Sodelavka pozna letoviško naselje, kjer se v glasbeni šoli da dogovoriti za ure klavirja in najti inštruktorja za predpriprave na Haov izpit.”
Wei je olajšano zavzdihnil in, raznežen in hvaležen, impetuozno stisnil ženino dlan. Potem se je pogreznil v internet. Mei je odprla usta, a se je premislila. Podrsala je po zaslonu tablice in se zatopila v svoja pregledovanja.
***
Wei jo je v naslednjih treh dneh še dvakrat blago poskušal prepričevati, a žena je bila neomajna. Stvari so razdeljene. Pri skupnih družinskih, še posebej, ko gre za dobrobit otrok, kamor sodita izobraževanje in preživljanje prostega časa, ima glavno besedo ona. Mož in žena smeta krajši prosti čas izjemoma preživeti ločeno, če s tem ni oškodovana niti država niti družina.
Wei jo je v naslednjih treh dneh še dvakrat blago poskušal prepričevati, a žena je bila neomajna. Stvari so razdeljene. Pri skupnih družinskih, še posebej, ko gre za dobrobit otrok, kamor sodita izobraževanje in preživljanje prostega časa, ima glavno besedo ona.
Wei je izpolnil prijavo za potovanje in priložil podatke, biofotografijo in vseh pet obveznih dokazil zahtevka za subvizum. Ta v nekaj mesecih še ne bo ukinjen, čeprav s Kraljestvom dogovori o tem potekajo intenzivo. Pretežen del administracije postaja sicer povsem nepotreben v času, ko je mogoče praktično vse pridobiti iz podatkovnih zbirk ali izračunati. Ampak vedno je potrebno še malo počakati. V drobnem tisku je opazil opozorilo: S podpisom potrjujem, da sem seznanjem, da povračilo stroškov potovanja ni mogoče, in to ne glede na razlog ali akterja odpovedi. Nakazal celoten znesek, dodal e-podpis in odposlal.
Mei je rezervirala počitnice na morju. Pri skrbi za otroka ji bosta pomagala oba starša, tudi dedek bo šel z njimi, čeprav ne mara niti vročine niti kopanja v slani vodi.
***
Wei se je s potovanja vrnil štiri dni pred zaključkom letovanja njegove družine. Nestrpno je čakal Mei. Parjenih žemljic, ki jih je vse dni, kar je bil sam doma, za zajtrk spotoma pojedel v lokalu v spodnjem nadstropju stolpnice, je bil sit, čim jih je samo videl. Kako bi se prilegla Meina skodelica zhou s sladkim prelivom! Še toliko bolj po tednu neokusne, nezdrave hrane v evropskem hotelu.
Mei in otroka so se vrnili kako uro pred Weijevim prihodom iz službe. Yu se je takoj zaprla v svojo sobo, saj je morala za šolski esej prebrati še dve od petih knjig. Hao se na letoviškem preverjanju stanja predsposobnosti za izpit ni odrezal dovolj dobro. Mei sta starša komaj zmogla utolažiti, da je še vse pred njim in da mu toliko let vnaprej ne bi mogla omogočiti ničesar več ali bolje, kot da fant nadaljuje z rednimi treningi kognitivnih sposobnosti. Sicer pa so se okoliščinam navkljub spočili, naužili lebdenja v slani vodi – razen dedka – in zdaj se doživljajo okrepljeno.
Wei je poročal, da so bili leti dokaj mirni, vendar predolgi, tudi transport po deželi ni bil optimalen, Mei je s tega stališča imela prav.
“No, vidiš!”
Vseeno je zelo, zelo zadovoljen, da se je odločil in šel.
Lepo!
“Moram ti pa povedati, da smo naleteli na nekaj skrajno bizarnih reči, ta dežela je bila res nekaj posebnega,” je pritajeno govoril Wei. “Ampak na to me je na srečo vnaprej opozoril Li Qiang. Zelo so bili nagnjeni k simboliki. In melanholični, vendar na drugačen način kot mi. Zdaj je vse, kar jim je še ostalo, prazno upanje. Ti bom-”
“Boš,” je nezainteresirano pokimala Mei, “najprej pa poglej, kakšne čudovite, nove skodelice za riževo kašo sem našla v lokalni trgovini s spominki!”
Mei je odkrila pokrov lesene embalaže. Obložene z vatastimi ščitniki so se štiri umetelno izrisane porcelanaste skodelice biserno bleščale v barvi flamingovega perja. Brez zlate obrobe na vrhu.
“Tudi jaz sem vam s potovanja prinesel darila. Tole je za otroka,” je na rob mize položil težji omot, ki ga je vsebina naredila ploščatega, “tole pa zate,” ji je izročil peresno lahko, belo škatlico.
Mei je previdno razvezala rdečo pentljico. Od praznega prostora je ostal le snežno bel plašč kocke, v katerega je bil ovit. Na notranji strani je zeval napis v modrem tisku:
Tomorrow will be the next day / 明天将是下一天 / Jutri bo naslednji dan
Tomorrow will be the next day / 明天将是下一天 / Jutri bo naslednji dan
***
Bedtime reminder je odzvonil devet mirnih, padajočih tonov sitarja. Minuto do 22:30 sta se Zhang Wei in Li Mei ulegla v posteljo, še zadnjič preverila nastavitev alarmov, se obrnila vsak na svojo stran in spala do jutri.
