Silva Batič Rožman tokrat objavlja kratko zgodbo. Izgubljena ogrlica na plano spravi marsikatero temno misel.
Letni arhiv: 2024
Intervju
»Ženske so v veliki meri tiste, ki ohranjajo našo kolektivno identiteto in spomin ter prenašajo pomembne informacije in potrebno znanje na prihodnje generacije«
Sedel je v temi, na Rimski 2a, tik po predstavi v nastajanju – Skicirati odsotnost / Bocetar la ausencia. Ne vem, zakaj že sva začela pogovor. Ker se je zdel čudno zamišljen. Tih. Skoraj plah. Verjetno je premišljeval o igralkah Aliciji Ocadiz in Lari Mateji Ivačič. Ki v Black Box Studio nista uprizorili samo odsotnosti, ampak tudi čudno ranljivost. Predvsem pa predstava prevprašuje odnos med Slovenijo in Mehiko. Poteka v treh jezikih, angleščini, slovenščini in španščini. Tu je seveda nepogrešljivi Carlos Pascual, na povabilo katerega je dramaturg in gledališki režiser Juan Manuel García Belmonte tudi prišel v Ljubljano.
V romanu Dekle, ki je pisalo s svilo Kelli Estes oživlja preteklost; seže v čas me 1880-1890 in prepleta zgodbi dveh žensk iz različnih stoletij, katerih potovanje proti upanju se zdi brezčasno. Leta 2002 je pisateljica raziskovala zgodovino otočja San Juan in brala o tihotapcu, ki je raje, kot da bi ga ujeli s protizakonitim tovorom Kitajcev, »vse potolkel z gorjačo« in njihova trupla pometal v morje. Ta strašna zgodba jo je, kot je nekje omenila, spremljala več let.
Mateja Polona Wallas piše o knjigi Svobodna – pisateljice Leje Ypi
Odlomek je iz romana Metke Sušec, v katerem se osrednja junakinja spopada z vdovstvom, pa tudi z iskanjem nove ljubezni.
V četrti pesniški zbirki Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo (Slovenska matica, zbirka Mozaik, 2023) se zdi, da so pesmi nastale iz točno določene osebne izkušnje. Toda tisto kar zaznavamo na opisljivi površini pesmi, je le polovica celovite resnice, druga polovica je očem skrita.
