Fotografija: Boris Kočevar
Marija je bila hči grajskega logarja, Anton pa sin zidarskega mojstra, oba sta se tudi pred poroko pisala Kočevar, čeprav si nista bila v sorodu. Vsaj v župnijskih bukvah tega ni zaznati.
Gre za moja stara starša po očetovi strani. Seveda se je tudi Anton izučil za zidarskega mojstra in tako sta z ženo Marijo zgradila hišo. Dom na koncu vasi, ob cesti in nad potokom. Hiša je rahlo dvignjena nad polji in vodo, ravno toliko, da jo povodenj nikoli ni zalila. Ata mi je povedal do katerega drevesa na vrtu je nekoč najbližje prišla voda. Hiša ravno pravšnja za družino z dvema otrokoma, mojim očetom Mirom in stricem, ki je nosil isto ime kot oče, v preteklosti je bila namreč navada, da je starejši sin dobil očetovo ime.
Pred hišo so rasla tri drevesa, dve jablani in hruška tepka. Carjeviči so tisti drobni slastni jabolčki, pisani, zeleno-rdeče-rumeni, sladki kot bi v sebi skrivali med, čeprav hitro uvenejo in jih je treba pojesti prve. Hruške tepke je mama Marija običajno sušila na soncu ali na krušni peči, če jesen ni bila dovolj sončna.
Ata Tone je zidal, mama je bila gospodinja, imela sta nekaj zemlje in gozda, ravno toliko, da sta si pridelala hrano in tudi kurjave jima ni bilo potrebno kupiti.
Ata se je boril v prvi vojni in včasih, ko je bil pri volji, nam je pripovedoval zgodbe z bojišča in tudi zgodbe iz ruskega ujetništva. V drugi vojni so ga internirali Italijani, misleč, da je partizan, ko je s svojimi delavci spal na seniku ob delovišču.
Zgodbo o zajetju in internaciji je s svinčnikom zapisoval v mali paragonski blok – od prvega dneva, ko so ga izpustili. Interniran je bil na malem otoku Ustica, nedaleč stran od bolj znane Sicilije.
Imel je srečo v dvojnem smislu. Premogel je nekaj prihrankov, ki mu jih je pošiljala mati za hrano, druga sreča pa je bila, da je znal zidati in je v taborišču na ta račun dobil več hrane. Mnogi so namreč zaradi pomanjkanja hrane in bolezni v taborišču umrli.
Imel je srečo v dvojnem smislu. Premogel je nekaj prihrankov, ki mu jih je pošiljala mati za hrano, druga sreča pa je bila, da je znal zidati in je v taborišču na ta račun dobil več hrane.
Hiša je bila, odkar pomnim, enaka. Pravzaprav je bila enaka od njenega nastanka v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Kamnita gradnja s šotorasto streho, poleg skedenj, mali hlev za zajce, za hišo leseno stranišče povezano z gnojiščem. Stranišče na ‘štrbunk’ z na levi strani pripetim bombažnim žepom, v katerem je tičal natančno narezan časopisni papir.
Vhodna vrata so bila zeleno bela in enake barve so bila tudi okna, na desni klop, da smo tam včasih posedeli ali pa se je tam spočil kdo od znancev iz te ali sosednje vasi. Nad vrati je bila polica in tam sta vedno pustila tudi ključ, če sta šla od doma. Takšna je bila navada v celotni vasi. In nikoli se ni pripetilo, da bi kaj izginilo. Čeprav je tudi res, da kaj res dragocenega niti niso premogli. Hiša je bila skromna in čista. In vsaka stvar je bila na svojem mestu. Leta in desetletja tako. V veži se je nahajala medeninasta pipa z ročno črpalko, t. i. ‘trumpo’ in lijakom, linolej je bil po sredini svetlo modre barve, ob straneh pa se je nahajal smrekov pod z izrazitimi letnicami kot posledico tisočerih čiščenj s sirkovo ščetko. Desno so se nahajala vrata v ‘hišo’ s krušno pečjo, veliko posteljo, omaro in predalnikom, na katerem je kraljevala čudovita ura, iz katere je prihajala glasba.
Nad vrati je bila polica in tam sta vedno pustila tudi ključ, če sta šla od doma. Takšna je bila navada v celotni vasi. In nikoli se ni pripetilo, da bi kaj izginilo.
Na desni se je nahajal še en prostor, v njem kovinska kad, ogromen predalnik in omara. Stara starša sta imela nekakšno kopalnico, ki pa je nista uporabljala. Kuhinja na levi je bila prostor, kjer se je opravljalo tudi osnovno higieno. Velik zidan štedilnik z medeninastim kotličkom za vodo, zaboj za drva in v linolej oblečen pokrov, na katerega sta postavila pločevinast umivalnik, ki smo mu rekli lavor. Na desni postelja, ‘divan’, na levi lepa meščanska omara ‘ gredenca’ v kateri je bila vsa oprema in kuhinjski pribor. Potem jedilna miza in štirje stoli. Na omari radio, lesen, znamke Iskra, iz časa malo po drugi vojni. V hiši je, vsaj kolikor se spomnim, kraljeval nekakšen poseben mir, saj radio skoraj nikoli ni bil prižgan.
Rad sem hodil na počitnice k njima. Z atom sva kosila travo ročno, s koso, sušila seno in delala ostrnice. Ko se je seno na ostrnicah posušilo, sva ga z ročnim vozičkom vozila domov. Ata ga je z lesenimi vilami podajal meni na senik, sam pa sem ga z rokami nakladal pod streho. Vse sva počela s počasnimi gibi in z nekim posebnim veseljem. Za kosilo mi je mama potem spekla frit, na tanko narezan krompir, pečen v ponvi na svinjski masti. Skupaj z zajčjo pečenko v pečici, je bilo to božansko kosilo.
Ata je skrbel za zajce in kokoši, do pozne starosti še kaj pozidal, mama je kvačkala čudovite prte, skozi luknjice katerih je prosevala nežna, rahlo zasenčena svetloba, predvsem pa je skrbela za gospodinjstvo in za čistočo v hiši. Ob nedeljah sta hodila k maši in veliko večerov molila roženkranc.
Ata je umrl leta 79’. Po njegovi smrti stara mama ni nikoli več prižgala radia, popolnoma se je posvetila kvačkanju in ob večerih rožnemu vencu. Nekoč, malo pred smrtjo, me je, ko sem prišel na obisk, vprašala:
“Boris, ali imaš gvant?”
“Nimam,” sem ji odgovoril.
Potem je šla v hišo in mi v beli kuverti prinesla denar. “Kupi si obleko za moj pogreb,” je rekla.
“Boris, ali imaš gvant?”
“Nimam,” sem ji odgovoril.
Potem je šla v hišo in mi v beli kuverti prinesla denar. “Kupi si obleko za moj pogreb,” je rekla.
Nisem hotel vzeti denarja, tako da je kasneje denar dala mami. V Ljubljani sva potem kupila tisti gvant. Tanko volneno obleko, v temno sivi barvi, s srebrnim vzorcem ribje kosti, ki je bil takrat moderen, sva našla v majhni trgovinici v stari Ljubljani.
Oblekel sem jo samo enkrat samkrat, za pogreb moje stare mame Marije.
Sedaj živim v drugem kraju, pot me večkrat, običajno s kolesom, zanese mimo hiše na koncu vasi. Hiša se navzven ni spremenila, še vedno je zelo lepa, saj so novi lastniki z veliko spoštovanja in ljubezni obnovili bivališče. In ko grem mimo, se mi zdi, da bosta zdaj zdaj na pragu pojavila drobna nasmejana ženica in visok tršat mož z razbrazdanim obrazom, ki je preživel kar nekaj življenj. Ne držita se za roke, ne izkazujeta si ljubezni, kot je to danes v navadi, čeprav je očitno, da sta povezana na tisti najgloblji način.
