Fotografija: Rana al-Tonsi
Tri pesmi Rane al-Tonsi
Pesmi so iz pesniške zbirke egipčanske pesnice Rane al-Tonsi “الناقص” (Nepopolna).
Pesmi je v angleščino prevedla Sara Elkamel*, ki se ji zahvaljujemo za dovoljenje za prevod v slovenščino. Pesmi so bile prvotno objavljene v spletni reviji ArabLit, 9. avgusta 2022.
***
Končna praznost
Včasih
Nebo ne zariše svojih zaves
Ko se spusti prva dolga, pusta noč
Smo tretjerazredni pacienti
Ali, pa manj ranljivi
Smo žrtve modrosti
Trenutek, ko se odpre okno
In se zrak prebije skozi
Brez ustreznega izdiha
Zdaj vemo
Kaj so nam naredila leta
Postelja, ki je leta samevala
Od vseh mrtvih teles in mučenikov
Mora končno ostati prazna
Torej lahko stoji visoko
In opazujte, kako njegova duša dokončno pada
Preko čudnih rok.
Vse, kar voham
Je smrad po likalniku
Zapuščenem v odvrženih oblačilih
Dokler niso zagorele
In moker krog
In beli zobje
Nedvomno nenasmejani
In sanje, ki umrejo
Ko ni več balkonov, da bi jih zapustili
In že nekaj časa pišem pesmi
Ne vem točno
Če je to moja bolečina ali njihova.
***
Ampak jaz vedno izgubim
Skozi ena od stranskih vrat
Tam sem se našla
*
Vila me vleče skozi eno luč v drugo
In nič me ne spremlja
Le smeh
*
Smo nepopolni fragmenti
Kretnje, ki se skrivajo druga za drugo
Drobci negotovosti
Glimmer
V odsotnosti
*
Domov sem prinesla oči
Poglede proti pomanjkanju
Nikogaršnjega pogleda nisem ujela
*
Polna sem zlomov
Kar me plaši je, da se tresem
*
Superjunaki sami
Dosežejo vse
Na normalen način
*
Vse ženske, ki so naredila samomor, so si podobne
Vse ženske, ki niso naredile samomora, so si podobne
Nekdo je odprl okno
Da bi v hišo prinesel velik kup barvnega papirja
*
Cirkus je v moji denarnici
Živali plešejo v noči
Smej se brez zvoka
Nimajo pojma, kako se skriti v cirkusu
*
Boj v moji glavi se nikoli ne konča
Zvoni telefon
*
Nova svetovna odkritja
Bolečina, samota in obup
*
Spal boš v mojem naročju
In prišel boš iz mojega telesa kot vrabec
*
Ali obstaja način, da kontaktiramo nebesa?
Vodim vojne proti sebi
In vedno izgubim
***
Osamljenost
So drugi, ki naseljujejo to srce tako kot jaz;
Ljubim jih večno.
In obstajajo norci na kolesih, ki sem jih zamenjala za magično,
in, ki se jih ta pot ni prijela;
sreča me ni potisnila mednje.
In tam si ti,
na zemljevidih sveta
prižigaš ogenj
govoriš mi o osamljenosti
na obali, ki odhaja in se vrača
kot nekdo, ki ne želi zapustiti doma.
Mojemu edinemu prijatelju:
Želim si, da bi bil tu,
da bi lahko šla na dolg sprehod
skupaj.
***
*Sara Elkamel je pesnica in novinarka, ki trenutno živi v Kairu. Magistrirala je iz literarnega novinarstva na univerzi Columbia in magistrirala iz poezije na univerzi v New Yorku. Je avtorica knjige Field of No Justice (African Poetry Book Fund & Akashic Books, 2021).
