Fotografija: Pexels – Kristina Polianskaia
Korak do dneva
Čakam že od nekdaj, da se bo luna sklonila
in pobožala moje melanholično večerno lice.
Čakam, da bo sonce nasmejalo pozabljeno
veselje tam nekje v kotu neke temne sobe.
Že od nekdaj čakam veter, da privihra okrog vogala
in zavije v moje čakajoče ulice.
Sedim in sedim na moji skali in čakam da se strese,
da odletijo njene potne srage in vse jate zapoznelih ptic.
Končno stopim do samotne lune, odgrnem njeno temno
stran in čakam le še, da se dan začne.
Takrat odprem vsa okna, da sonce posveti v pozabljene kotičke,
in veter dviguje in odnaša prah s preobloženih polic.
Zdaj se v meni nekaj strese in spet zagode tik – tak, tik – tak.
***
Sedi z mano na tla
Nekega jutra sem se zbudila
in te nisem imela več rada.
Moje roke so bile prazne,
moj pogled je zrl v neskončnost,
iz kuhinje nobenega vonja,
ogenj v peči je čez noč ugasnil.
Zebe me v tem ledenem kraljestvu.
Yesterday mi pozvanja v ušesih.
Odgrnila bom zavese in odprla vrata,
stopila bom čez prag, da me poboža sonce,
da bom lahko točila solze za oba
in naredila prostor prihodnosti.
Sedi z mano na tla in zavrtiva Let it be.
