Bella

 Fotografija: ustvarjeno z Microsoft Copilot

***

Morje je bilo umirjeno in lahna sapa je kodrala površje. Topel poletni večer je počasi prehajal v nočno tišino. Nebo je bilo posuto s tisočerimi zvezdami, ki so mežikale in pošiljale svoje šibke žarke proti samotnemu opazovalcu. Vonj morja in alg ga je pomirjal. Zvok valov, ki so nežno premikali kamenčke na plaži, je v njem budil spomine, ko sta z očetom ponoči skupaj opazovala zvezde.

Lucas je sedel na pomolu in gledal v Luno, ki se je dvigala iz morja. Velika in svetla se je počasi vzpenjala na nebo in zakrila šibko utripanje zvezd. Zastrmel se je v njeno okroglo podobo in zazdelo se mu je, da vidi znan obraz, ki ga je tako pogrešal.

   »Lukas! Večerja je na mizi!« se je iz daljave zaslišal mamin glas.

»Prihajam!« je zaklical v temo, od koder je prihajal klic. Še enkrat se je ozrl v Luno, da bi videl očetov nasmeh, nato si je otrl solzo in še trenutek opazoval odsev Lune na morski površini. Enakomerno šumenje peska in pljuskanje valov se je širilo po plaži.

Harmonijo valov je nenadoma prekinil glasni udarec po vodi. S pogledom je iskal, od kod je prišel in na morski gladini zagledal kroge, ki so kazali, da je nekaj padlo v vodo.

Mogoče je bil komet, je vznemirjeno pomisli Lucas, ali pa je skočila kakšna riba. Še malo je počakal, ko se je ponovno oglasil mamin glas.

»Lucas! Večerja!«

Vstal je se napotil proti hiši, ki je stala nad obalo. Vzpel se je po stopnicah in se še enkrat ozrl proti morju. Luna je sijala že visoko na nebu, njen odsev se je bahavo zrcalil med drobnimi valovi na površini morja. In tedaj se je iz morja pognal delfin, ravno v sredini Lunine zrcalne slike. Mesečina je osvetlila njegovo svetlo telo in Lucasu se je zazdelo, da vidi morsko deklico, ki se je dvignila iz morja. Za trenutek se je čas ustavil, potem pa se je pojavil velik pljusk in kolobarji na vodi, tam, kjer se je delfin potopil. Počakal je še malo, če ga bo videl še enkrat, vendar se ni več pojavil.

Na mizi je že bila pripravljena večerja. Hitro si je umil roke in sedel. Mama se je mu je nasmehnila.

»Ali si videl kaj posebnega,« je spregovorila, kot da bi čutila njegovo željo, da ji pripoveduje o delfinu.

»Videl sem belega delfina, ki je skočil iz Lune,« ji je začel razlagati.

»Kako iz Lune?« se je začudila.

»No, iz njene zrcalne podobe na morju,« se je nasmejal Lucas.

Mama je pokimala in s skodelico bele kave prisedla k mizi.

»Zanimivo, od tiste nevihte, ko je izginil oče,« je dejala z žalostnim glasom, »se v zalivu niso več pojavili delfini.«

Lucas je molče jedel. Spomin na večer, ko se je oče odpravil na nočni ribolov, je bil še boleč. Slika, kako iz pomola še nekaj časa gleda za njim, ko je njegov ribiški čoln izginjal v daljavi, je še živela v njegovem spominu. Minil je že mesec, kar so ga pogrešali. Tudi takrat je bila polna Luna in nič ni kazalo, da se bo pojavila nevihta.

»Praviš, da je bil bele barve,« je mama prekinila njegovo razmišljanje.

»Da, bil je bel, in dal sem ji ime Bella, ker je bila tako lepa in je skočila iz Lunine podobe.«

Mama se je zasmejala.

»Bella, dobro ime za delfina, ki si ga prvič ugledal v mesečni noči.«

Potem je pomolčala in se zazrla v skodelico kave.

»Mama, ali misliš, da se bo vrnila?«

Predramila se je iz svojih premišljevanj in ga prijazno pogledala.

»Seveda, sedaj ko je našla naš zaliv, si bo zapomnila, da je tukaj precej rib in se bo verjetno vrnila. Mogoče pa te je celo opazila, ko si jo gledal in te bo obiskala, ker je radovedna, in bi te rada spoznala,« mu je hudomušno odgovorila.

»Mami, saj vem, da se šališ,« se je uprl Lucas.

Mama se je skrivnostno nasmehnila, »Kdo ve, mogoče je Bella čudežni delfin in se želi pogovarjati z osamljenim dečkom?«

Še preden je Lucas lahko odgovoril, je pogledala na uro. »Kako je že pozno, dokončati moram še mesečno poročilo za projekt.«

»Ali je to tisti projekt, ko ste poslušali, kako se sporazumevajo delfini?«

»Da, vendar nam še ni uspelo razvozlati njihove govorice. Mogoče se bova jutri zapeljala s čolnom po zalivu in poskušala ujeti zvoke tvoje Belle, če bo še tam.«

»Čudovito, komaj čakam, da jo spet vidim,« je odgovoril Lucas.

Potem je mama sedla za računalnik in na ekranu so se pokazali diagrami in posnetki zvokov, ki so jih posneli v morskem laboratoriju. Zatopila se je v poročilo in samo bežno poljubila Lucasa, ki ji je zaželel lahko noč.

»In ne bodi predolgo na tablici, Lucas,« je še slišal, ko je zapuščal delovno sobo.

Ne bom, obljubim, samo pogledam, ali kaj piše o belih delfinih,« ji je hitro odgovoril.

Pokimala je in se nasmehnila.

Sonce se je vzpelo že visoko na nebo.

»Lucas, zajtrk!« se je zaslišal mamin glas.

»Že prihajam,« je odgovoril zaspan glas iz nadstropja.

»Ali greva iskat Bello?« je mama nagajivo poskušala pohitriti sinovo vstajanje.

In kot po čudežu, je bil Lucas že čez pet minut pri zajtrku.

»Uf, komaj čakam, da jo tudi ti vidiš,« je razlagal s polnimi usti.

Mama, ki je pripravljala opremo, je samo z nasmehom pokimala.

»Ali lahko vzamem zraven tudi svoj iPaid? Mogoče jo bova videla in jo bom posnel.«

»Seveda lahko, in če hočeš, lahko s tablico snemaš tudi, kako se bo oglašala,« je predlagala mama.

»Kako pa bova to naredila?«

»Tukaj imam nov podvodni mikrofon, ki ga moram preizkusiti. Na računalnik ali tablico ga lahko poveževa preko Bluetooth povezave in naložila ti bom še program, da boš lahko kasneje poslušal njeno oglašanje.«

»Super, ali ta mikrofon zmore še kaj?« je zanimalo Lucasa.

»Seveda, ima dva kanala. Z enim bova snemala delfina, na drugem kanalu pa bova lahko komentirala, kaj v tistem trenutku vidiva na površini.«

»Pohitiva, komaj že čakam, da najdeva Bello.«

Večer je bil topel in prve zvezde so se začele svetlikati na nebu. Lucas je sedel na pomolu in opazoval gladino v zalivu. Upal je, da bo zagledal Bello, ki bo skočila iz morja in mogoče celo naredila preval. V morskem parku je že videl delfine, ki to zmorejo, vendar ni vedel, ali tudi na prostosti počnejo takšne norčije.

Nebo je počasi temnelo in iz morja se je začela dvigati polna Luna.

Mogoče čaka, da se prikaže Luna, je pomislil. Verjetno se zato ni prikazala dopoldan, ko sva jo iskala z mamo. Ko sem jo videl včeraj, se mi je zdela skoraj popolnoma bela. Za ljudi, ki imajo belo kože, vem, da se morajo izogibati močnemu soncu, mogoče tudi beli delfini lovijo samo ponoči, da jih ne opeče sonce?

Valovi so pljuskali ob pomol in včasih se mu je že zazdelo, da spet sliši skok delfina, a je potem razočaran ugotovil, da je skočila samo kakšna manjša riba.

Iz torbice je potegnil tablico in jo prižgal, potem je še previdno izvlekel mikrofon, ki sta ga z mamo dopoldan preizkušala. Dovolila mu je, da ga zvečer še sam preizkusi, če se bo Bella pojavila.

Zavzdihnil je. Pogrešal je očeta in še zmeraj se ni sprijaznil, da ga več ni. Po nevihti so našli nekaj razbitin ribiškega čolna, oče pa je izginil. Iskanje je trajalo skoraj celi teden, vendar o njem ni bilo več sledi.

Luna se je že vzpela visoko na nebo, ko se je nenadoma zaslišal glasen pljusk. Pogledal je proti strani, kjer je zaslišal zvok in že se je Bella ponovno pognala iz morja. Vključil je mikrofon in čakal. Upal je, da se bo Bella tudi kaj oglasila. Nekaj časa je vladala tišina, potem pa je Bella nenadoma pomolila glavo iz vode tik ob njegovih nogah in ga poškropila. Lucas se je zdrznil, saj ga je presenetila. Potem se je umiril in se spomnil, kako so trenerji božali delfine v vodnem parku. Pomislil je, da je mogoča Bella ušla iz vodnega parka. Počasi se je sklonil in jo pobožal po kljunu, ki ga je ubogljivo nastavila.

»Super, pridna punca,« jo je pohvalil in zaslišal nekaj njenih kratkih žvižgov in klikov, kot da bi mu odgovorila.

»Ime mi je Lucas in tebe sem imenoval Bella, ko sem te včeraj videl, kako si skočila iz Lunine podobe.«

Bella je zažvižgala in zdelo se je, da mu odgovarja. Spet jo je pobožal.

»Michael, moj oče je pred mesecem izginil v nevihti. Vsi govorijo, da je utonil, jaz pa mislim, da se je rešil na kakšen osamljen otok, podobno kot Robinson Crusoe,« je začel vneto razlagati in Bella mu je vmes živahno žvižgala in klikala.

»Lucas, večerja!« se je zaslišal mamin glas, ki je prihajal iz teme.

»Sedaj moram domov, saj boš jutri spet prišla? Prinesel ti bom še nekaj rib za priboljšek,« je obljubil Lucas in izklopil tablico in dvignil mikrofon iz vode, potem pa stekel po stopnicah do hiše. Še enkrat se je obrnil in uzrl Luno, ki je plavala čez zaliv.

»Mami, Bella je prišla,« je Lucas ves vznemirjen pritekel v kuhinjo.

»A res,« se mu je nasmehnila mama.

»Ali bova pogledala, kako se oglaša?« je nestrpen postavil vprašanje.

»Ljubček, žal nimam časa. Rok za poročilo se mi izteka in še toliko izračunov moram opraviti. Danes je torek in do nedelje moram oddati poročilo, potem bova v ponedeljek pogledala, kaj si posnel.«

Lucas je žalostno sklonil glavo in se lotil večerje. Ko je pojedel, je šel v delovno sobo, poljubil mamo za lahko noč in se počasi napotil proti postelji.

»Ne bodi predolgo na tablici,« je še slišal mamin glas in samo pokimal.

Umil se je, oblekel pižamo, legel v posteljo in odprl program umetne inteligence, ki mu ga je namestil oče, da bi potešil njegovo radovednost po zmeraj novem znanju.

Vpisal je vprašanje: Kako se lahko pogovarjam z delfinom?

Ekran je nekaj sekund utripal, potem pa se je začel izpisovati odgovor.

Trenutno še ne poznamo jezikovnega vmesnika, ki bi omogočal pogovor z delfinom.

Lukasa je odgovor razočaral, vendar ni obupal. Nekoliko je pomislil in potem natipkal vprašanje.

Kaj je to jezikovni vmesnik?

Ekran je spet nekaj sekund utripal, potem je umetna inteligenca začela izpisovati odgovor.

Nekoč so iskali jezikovni vmesnik, da bi lahko razumeli egipčanske hieroglife. Uspelo jim je najti kamnito ploščo, Rosettski kamen, kjer je bilo v treh jezikih napisano enako besedilo, tudi v egipčanskih hieroglifih, kar jim je omogočilo, da so jih razvozlali.

Lukas je nekoliko pomislil in napisal vprašanje.

Torej bi moral še v dveh jezikih napisati to, kar je povedal delfin?

Računalnik se je hitro odzval.

Dovolj bi bilo, da bi poznali delfinove besede za deset značilnih predmetov, potem bom lahko razvil jezikovni vmesnik, da se bo mogoče pogovarjati z delfinom.

Lucas je zaslišal korake na stopnicah, ki so se bližali njegovi sobi. Hitro je vtipkal: Hvala in ugasnil luč. Slišal je, kako je mama potiho odprla vrata in pokukala v sobo in jih potem spet zaprla.

Deset predmetov, je vznemirjen razmišljal Lucas in zaspal.

Zjutraj je Lucas že sedel pri kuhinjski mizi in iskal po tablici. Ko je mama prišla v kuhinjo, ga je začudeno pogledala.

»Kaj pa to pomeni, da si danes tako zgoden?«

»Razmišljal sem, če bi se pogovarjal z delfinom, katere besede bi oba poznala? Ali mi lahko pomagaš?«

Mama se je nasmehnila in pokimala. Začela je pripravljati zajtrk in vmes narekovala.

»Ribo, to bi oba poznala, potem čoln, tega poznajo tudi delfini, in pod vodo je sidro, včasih se zapletejo v ribiško mrežo, verjetno poznajo tudi Luno in Sonce in seveda, poznajo tudi človeka. Ali bo to zadostovalo za tvojo raziskavo?« je z nasmehom vprašala.

Lucas je nekoliko premišljal in štel.

»Sedem besed, potreboval bi še tri.«

Mama je nekoliko pomislila.

»Pozabila sva besedico delfin in verjetno poznajo tudi kita in otok, ker morajo plavati okrog njega.«

Lucas je zasijal od veselja.

»Deset besed in se bova lahko pogovarjala.«

Mama se je pri kuhinjskem pultu samo muzala ob raziskovalni vnemi svojega dvanajstletnega sina.

Dan je minil v iskanju slik, na katerih so bile fotografije desetih pojmov, ki mu jih je naštela mama.

Sonce je počasi tonilo za obzorjem. Lucas je ves nestrpen sedel na obali. Potopil je mikrofon v vodo in ga povezal s tablico. Potem je čakal. Po nebu so krožili galebi in se oglašali s svojimi kričečimi glasovi. Morje je bilo rahlo vzvalovano in topel veter je kuštral njegove lase. Zazrl se je v daljavo in zdelo se mu je, da sliši očeta, ki se pogovarja z njim. Še zmeraj je verjel, da živi na kakšnem otoku in čaka, da ga bo ugledal kakšen mornar na ladji. V sanjarjenju se je stemnilo in nenadoma se je zavedel, da na nebu že sijejo zvezde in da se Luna dviga iz morja.

Zaslišal se je glasni pljusk in potem žvižganje in klikanje Belle, ki je priplavala do pomola. Lukas se je sklonil in jo pobožal po mokrem kljunu. Zdelo se mu je, da se vsakokrat, ko se je dotakne, oglasi z glasovi, ki so ga spominjali na predenje zadovoljne mačke.

 »Vesel sem, da si prišla. Danes se bova učila. Pokazal ti bom deset slik in ti mi boš povedala, kako se izgovorijo v tvojem jeziku.«

Bella je vznemirjeno pokimala s kljunom in zaščebetala s svojim žvižganjem in klikanjem.

»Poglej, tole je riba, kako rečeš riba,« je začel Lukas prikazovati slike.

Ob vsaki novi sliki se je Bella oglasila z drugačnim žvižganjem..

Luna je bila že visoko na nebu, ko sta posnela vse glasove, ki jih je imel pripravljene.

»Večerja, Lucas!« se je spet iz teme oglasil mamin glas.

»Jutri se bova pa pogovarjala, obljubim,« je še zašepetal Lucas Belli in jo pobožal po kljunu. V svojem jeziku mu je veselo odgovorila in ga nekoliko poškropila.

»Ti nagajivka,« ji je dejal v smehu, ko je pospravljal tablico in mikrofon v torbico.

»Ali je prišla,« ga je vprašala mama, ko je sedel za mizo.

Pokimal je.

»Tudi danes bom morala delati še pozno v noč. Pojej večerjo in se oglasi v delovni sobi, preden greš spat.«

»Bom,« je potrdil Lukas in ob tem že razmišljal, ali bo umetna inteligenca znala izdelati jezikovni vmesnik.

Vpisal je svoje geslo v program umetne inteligence.

Pozdravljen Michael, se je odzvala na njegovo prijavo.

Jaz sem Lucas, njegov sin in sem star dvanajst let. Michael je moj oče. Izginil je v nevihti na morju.

Pozdravljen, Lucas. Žal mi je za tvojega očeta. Kako ti lahko pomagam.

Želim, da mi narediš jezikovni vmesnik za pogovor z delfinom. Tukaj imam posnete glasove za deset pojmov, ki jih pozna delfin.

Bom poskusila, moj mali prijatelj, vendar moraš upoštevati en pogoj.

Kakšen pogoj, povej?

Prevajalnik, ki ga boš dobil lahko uporabljaš samo ti in nikomur ne smeš povedati zanj, ker drugače se bo izbrisal. Če bi ljudje vedeli za ta program, bi še bolj izkoriščali delfine za delo  in tudi v vojne namene.

Obljubim, nikomur ne bom povedal.

Potem se bom lotila izdelave vmesnika, vendar bo to trajalo nekaj časa.

Kako dolgo?

Verjetno bo jutri do večera že izdelan.

Super, hvala umetna inteligenca. Kako pa ti je ime?

Če bi si lahko sama izbrala ime, bi želela biti Aurora, saj je moje znanje tako barvito, kot so prelivajoče barve Aurore Borealis, ki nastane zaradi sončnega vetra v zemeljski atmosferi.

Hvala Aurora.

Lahko noč Lukas.

Luč v Lukasovi sobi je ugasnila in deček je zaspal.

Naslednji dan se je vlekel. Lucas je vsako uro pogledoval na tablico, če je že prišlo kakšno sporočilo od Aurore. A sporočila ni bilo. Mama je bila zaposlena s svojim projektom, tako da ni opazila Lucasove stiske. In vendar se je tudi ta dan končal in sonce je začelo zahajati. Lucas je stekel na pomol in vključil tablico. Čakalo ga je sporočilo.

Lucas, tvoj jezikovni vmesnik je pripravljen. Želim ti prijeten klepet, Aurora.

Sonce je zašlo in Luna se je začel počasi dvigati iz morja. Lucas je opazoval vodno površino in iskal, kje se bodo pojavili krogi, ki označujejo Belline skoke. Vendar Belle ni bilo. Žalosten je zrl v nebo, ko je nenadoma nebo razsvetlil komet, ki je zažarel in potem ugasnil.

Tale je bil pa res svetel, je pomislil, želim si, da bi našel očeta in ga rešil z neznanega otoka. In hkrati z željo se je zaslišal tudi pljusk, ki je naznanjal, da prihaja Bella.

Lucas je s tresočima rokama prijel tablico in vklopil program za prevajanje. Ko se je Bella približala pomolu, se je zaslišalo njeno veselo žvižganje in klikanje. Iz tablice se je zaslišal ženski glas, ki je prevajal.

»Pozdravljen, moj mali prijatelj. Vesela sem, da me čakaš in se pogovarjaš z mano.«

Lucas se je sklonil in jo pobožal po kljunu. Potem je spregovoril v tablico.

»Tudi jaz sem vesel Bella, da se spet vidiva. Ves dan sem čakal, da se boš prikazala in bom lahko preizkusil ta prevajalnik.«

Iz tablice se je zaslišalo žvižganje in klikanje. Bella se je ob zvokih iz tablice vznemirjeno zavrtela, se potopila in se spet dvignila in visoko prhnila vodo. Potem je spet zažvižgala.

»Veš, mi delfini že razumemo človeško govorico, sem pa vesela, da si se ti naučil našega jezika, tako da me boš lahko razumel. Že odkar sva se prvič videla, sem ti pripovedovala, da je tvoj oče še živ.« Nekoliko je pomolčala.

Lukas se je vznemirjen presedel.

»Vedel sem, da je živ,« je glasno ponovil in vprašal, »kje pa je?«

»Med nevihto, ko se je potopil čoln, smo ga delfini rešili na otok.«

»Kateri otok,« je kar planilo iz Lukasa.

»Ne vem, kako vi imenujete ta otok. Mi delfini ga imenujemo Skalna riba, ker je popolnoma kamnit, brez rastlin, na njem je samo majhen izvir sladke vode. Otok ima obliko ribe.«

»Kako pa lahko potem preživi, če na otoku ni rastlin?«

»Mi mu vsak dan prinesemo ribe. In potem se pogovarja z nami. Pripovedoval mi je tudi o tebi in povedal mi je, v katerem zalivu naj te poiščem. Torej vidiš, da nisem slučajno priplavala v ta zaliv in te poiskala.«

»Hvala Bella, takoj jutri bomo šli poiskat očeta,« je v solzah obljubil Lukas.

»Le pojdi, če pa me boš potreboval, bom zmeraj v bližini.«

»Upam, da se bova jutri zvečer spet videla?«

A Bella se je že potopila in odplava proti odprtemu morju.

Lukas je za sabo nenadoma zaslišal korake. Prestrašeno se je obrnil in zagledal obris mame, ki se je bližala.

»Mami, mami, vem kje je oče,« je vstal in ji stekel v objem.

»Počasi Lucas, slišala sem, da se z nekom pogovarjaš in sem prišla pogledat.«

»Z Bello sem govoril in povedala mi je, kje je oče.«

»Pridi, Lucas, večerja je pripravljena, se bova pri mizi pogovorila,« je z blagim glasom spregovorila mama in objeta sta se vzpela po stopnicah.

Pri večerji je bilo nekaj časa tiho. Lucas je razmišljal, kako naj mami pove za pogovor z delfinom in hkrati ne izda, da ima prevajalnik.

»Veš Lucas, te dni sem bila zelo zaposlena s svojim projektom in žal mi je, da si bil cele dneve sam.«

»Mami, nič hudega, saj sem nabiral školjke, bral knjige in tudi na tablici sem našel precej zanimivih stvari.« Nekoliko je pomolčal, potem je nadaljeval: »Veš, ko sem na tablici iskal otoke, kamor bi se lahko rešil oče, sem našel majhen otok, kjer bi lahko čakal, da ga rešimo.«

Mama ga je pogledala s solznimi očmi.

»Lucas, žal mi, a saj veš, da ga je Obalna straža iskala po vseh bližnjih otokih in so našli samo razbitine njegovega čolna.«

»Vem mami, ampak prepričan sem, da tega malega otočka, ki ima obliko ribe, niso preiskali.«

Mama je zavzdihnila in si obrisala solze.

Lucas je vstal in jo objel, potem pa nadaljeval.

»Ali se spomniš očetovega prijatelja, ki dela v obalni straži?«

»Misliš kapitana Johna?«

»Da, njega, obljubil je, da nama bo pomagal, če bova kaj potrebovala.«

»Poglej, Lucas, ker si ti na zemljevidu našel mali otoček, ne moreva sedaj reči kapitanu Johnu, da gre preverit, ali je na njem oče.«

Za trenutek je spet zavladala tišina. Lucas je sedel nazaj za mizo in oči so se mu napolnile s solzami. Trudil se je, da ne bi zajokal.

»Prav, jutri zjutraj bom poklicala Johna in ga vprašala, ali bi lahko pogledal še na ta otoček,« je popustila mama.

»Hvala,« je izdavil Lucas in jo objel.

Nebo zjutraj je bilo sinje modro. Galebi so krožili nad zalivom in se oglašali z vreščečimi glasovi. Patricija se je odločila, da bo poklicala Johna, čeprav je še zmeraj čutila bolečino ob izgubi Michela. Z Johnom so bili družinski prijatelji in so se pogosto srečevali. Ob Michaelovi nesreči se je John zelo trudil, da bi našel kakšne sledove, ki bi pokazali, kaj se je zgodilo z Michaelom. A razen nekaj razbitin čolna, jim ni uspelo najti ničesar več.

»Pozdravljen John, Patricija tukaj.«

»Živijo Patricija, že včeraj sem razmišljal, da te moram poklicati. Kako si? Ali ti lahko kako pomagam?«

»Hvala John, z Lucasom se kar prebijava. Jaz se poskušam zamotiti z delom na projektu, Lucas pa se mi zdi, da bolj občuti izgubo. Če bi imel šolo, bi ga ta zaposlila, sedaj med počitnicami pa nima nikogar, ki bi se mu pridružil. Z Michaelom sta pogosto skupaj jadrala in raziskovala.«

»Razumem, če hočeš, lahko Lucasa včasih vzamem na ladjo Obalne straže, s katero kontroliramo vaše področje.«

»To bi bilo čudovito, John, res sem ti hvaležna. Veš, včeraj večer je imel zamisel, da je Michael na otoku, ki ima obliko ribe.«

»Poznam ga, ne skrbi. Če ti je prav, bomo čez dobro uro z ladjo v vašem zalivu in lahko poberemo Lucasa, potem pa se bom že jaz pogovoril z njim.«

»Hvala, John.«

Lucas je že čakal na pomolu, ko je v zaliv priplula ladja Obalne straže. Čez rame je imel obešeno torbico, v kateri je imel tablico in pijačo.

»Živijo, Lucas,« je John veselo pozdravil fanta, ko je prišel na krov.

»Pozdravljen John,« mu je Lucas vrnil nasmeh.

Potem so zahrumeli motorji na ladji Obalne straže, ki se je počasi obrnila v zalivu in se potem s polno močjo usmerila proti odprtemu morju.

»Slišim, da imaš teorijo, kje bi lahko našli očeta?« je John začel sproščen pogovor, saj je vedel, kaj muči fanta in zdelo se mu je tudi, da ga ne bo pregovoril, da pozabi na idejo o otoku v obliki ribe.

Lucas je pokimal in poslušal Johna, ki je začel razlagati.

»Vem, kateri otok je to. Pravzaprav je otoček, večja skala v morju, ki po obliki spominja na ribo. Na njem je samo kamenje in v sredini majhen izvir, ki nikoli ne usahne. Celega lahko prehodiš v pol ure. Mi moramo prekontrolirati še področje proti severu, kar nam bo vzelo približno eno uro. Predlagam, da te izkrcamo na otoku in ga ti preglej, mi se pa vrnemo čez uro in te poberemo. Ali ti ustreza?«

Lukas je kar zasijal in pokimal.

»V redu,« je potrdil John, »dal ti bom še dodatno steklenico vode, če se bomo slučajno zadržali.« Potem je nekoliko premolknil in pogled mu je zataval po morski površini, kot da bi še zmeraj iskal Micheal, ki plava na rešilnem splavu. »Poglej,« je pokazal Lucasu, »delfini nas spremljajo. In kako so igrivi. Eden je popolnoma bel, ali vidiš?«

»Vidim, tudi v našem zalivu je že bila. Imenujem jo Bella,« je Lucas ponosno povedal.

»Lepo ime in vesel sem, da je priplavala v vaš zaliv,« je John pohvalil izbiro imena.

»In pusti se pobožati po kljunu.«

»John je presenečeno pogledal. Vem, to sem že videl v vodnem parku, vendar še nisem slišal, da bi se tudi delfin v divjini tako približal človeku. Poglej, tam je tvoj otoček, pripravi se, da te izkrcamo.«

Ladijski motorji so zahrumeli in Lucas je pomahal Johnu na palubi. Kmalu je ladja izginila in ostal je sam na obali. Visoko na nebu so krožili galebi. Počasi se je napotil ob obali in opazoval, če bi našel kakšen predmet, ki bi lahko pripadal očetu. Vendar so v pesku ležale samo školjke. Počasi je hodil proti drugi strani otoka. Pot se je začela rahlo vzpenjati, dokler ni prišel do majhnega zaliva, ki ga je lahko opazoval samo od zgoraj. Voda spodaj je bila temna in nenadoma je zagledal Bello, ki je plavala v zalivu. Pomahal ji je, vendar je bila predaleč, da bi ga videla.

Nadaljeval je raziskovanje otoka in prišel tudi do izvira. Voda je bila prijetno mrzla in je nekoliko dalje spet izginila med skalami. Iz torbice je vzel steklenico in jo do polovice izpraznil, potem pa se je odpravil proti obali, kjer ga je izkrcal John. Nekoliko vstran od izvira je bila vrtača, v kateri se mu je zazdelo, da se nekaj svetlika. Stopil je bliže, da bi si ogledal predmet, ko so se tla pod njim vdrla in izginil je v globino. Kamenje, ki se je ob tem sprožilo iz okolice, je pokrilo luknjo, kamor je padel.

Čez uro in pol se  je ob obali prikazala ladja Obalne straže. John je stal na palubi in z daljnogledom pregledoval obrežje, da bi opazil Lucas. Vendar ga ni bilo.

»Fantje, naredimo en krog okrog otoka, mogoče se je kje zadržal,« je kapitan John ukazal krmarju.

Ladja je počasi plula ob obali in John je z daljnogledom pregledoval kamnito površino. A Lucasa ni bilo nikjer.

Mogoče je po eni uri prišel mimo kakšen čoln in ga je odpeljal nazaj domov, je pomislil John in ukazal, da ladja nadaljuje pot proti matičnemu pristanišču. Ko so prispeli, je John poklical Patricio.

»Živijo, Patricia, kako je bil Lucas zadovoljen z današnjim izletom?«

»John, saj se šališ, Lucas je vendar s tabo!«

Johna je v trenutku oblil mrzel pot in pojavile so se mu slike nevihte, iskanja Michaela in sedaj je še Lucas izginil.

»Patricija, prišlo je do nesporazuma. Lucasa smo pustili na otoku in z vrnitvijo smo nekoliko zamudili. Ker ga ni bilo, smo pomislili, da ga je pobral kakšen drug čoln. Takoj sedaj bom vzel naš gliser, ki ga uporabljamo za hitre intervencije in te pridem iskat.«

Potem je prekinil povezavo. Patricija je gledala v telefon in ni mogla verjeti, kar je slišala. Stekla je proti pomolu, čeprav je vedela, da bo John potreboval skoraj pol ure, da pride ponjo. Na pomolu je sedla na tla in s solznimi očmi zrla v zaliv. Na nebu so vreščali galebi in veter je ustvarjal valove. Vendar vsega tega ni videla. Ves čas je razmišljala, kje je Lucas in kaj se mu je zgodilo.

Končno je zaslišala gliser, ki je z vso hitrostjo pridrvel v zaliv in se komaj ustavil pred pomolom. Patricija je skočila nanj in John jo je objel, saj je videl, da se vsa trese.

  »Ne skrbi, našla ga bova, ni se mogel vdreti v zemlji na tistem malem otoku.«

Pognal je motorja gliserja, da je ta dvignil kljun visoko nad vodo. Hrup motorjev je bil preglasen, da bi se lahko pogovarjala. John je napeto zrl v smeri vožnje, kot da bi lahko kje ugledal Lucasa, ki čaka, da ga bo pobral. Po dobre pol ure vožnje sta prispela do otoka. John je zmanjšal hitrost in motorja sta tiho predla.

»Narediva najprej krog okrog otoka, tako ga bova hitreje opazila. Če ga ne bova videla, se bova izkrcala in še pregleda vsako ped otoka,« je predlagal John.

Patricija je samo pokimala in zrla na otok, če bi kje opazila znano postavo. Čoln je počasi rezal valove, ko sta prispela do pečine, pod katero je bil globoki zaliv. John je počasi zapeljal proti zalivu, ko je na površini opazil belega delfina.

»Poglej,« je pokazal Patriciji.

»To je Bella, delfin s katerim se je vsak večer pogovarjal Lucas. Kako čudno se obnaša. Kot da želi, da ji slediva.«

John je pokimal in zaustavil motorja. Gliser je obmiroval.

»John, potopila se je in izginila pod pečino.«

Napeto sta gledala, če se bo vrnila in čez nekaj časa je spet priplavala na površje in se potem znova potopila pod pečino.

»Patricija, na čolnu imam potapljaško opremo in ji bom sledil. Kot da nama hoče nekaj pokazati.«

»Šla bom s tabo, saj znam dobro plavati in se tudi potapljati,« se je v hipu odločila Patricija.

»Ne, Patricija, če se meni kaj zgodi, moraš poklicati pomoč, ne moreva se oba potapljati,« je odločno rekel John.

»Patricija je skrušeno pokimala.

Opazovala je Johna, kako se potaplja v globino zaliva. Pred njim je plavala Bella. In potem sta oba izginila. Voda se je umirila in slišalo se je samo pljuskanje valov ob čoln. Minute so minevale. Pogledala je na uro. Zdelo se ji je, da Johna ni že pol ure, a minilo je samo deset minut. Potem se je na površje vrnila Bella in veselo zažvižgala.

»Ko bi te le razumela, dekle, zdi se mi, da si vesela,« ji je odgovorila Patricia.

In zazdelo se je, kot da jo Bella razume in je razigrano pomahala z glavo in jo poškropila. Tedaj je opazila, da se iz globine dvigajo mehurčki, kar je pomenilo, da se John vrača. Napenjala je oči, da bi čim bolje videla. Njegovo telo je bilo ogromno in opazila je, da nekaj vleče za sabo. Za trenutek ji je zaledenela kri. Pomislila je, da je to Lucas in potem skoraj prenehala dihati, dokler se nista dvignila na površje. Tedaj je prepoznala sina in Lucas je globoko zajel sapo in pomahal mami. Zaplavala sta do čolna in Patricija je potegnila Lucasa na krov. V joku ga je objela, nato pa ga je začela ogledovati. Po obrazu in rokah je bil popraskan, drugače pa ni bilo videti, da je poškodovan. Odprl je usta, da bi ji nekaj povedal, vendar je pogledala na površino, da bi našla Johna, ki je spet izginil v globino.

»Kam je odplaval? Ali se mu je kaj zgodilo?« se je vsa prestrašena obrnila k Lucasu.

»Mami, poslušaj, spodaj v podzemni votlini je oče, živ in John mu bo sedaj pomagal, da pride na površje.«

Michel je živ, je zajecljala Patricia, potem pa se je od silnega vznemirjena sesedla.«

»Mami, vse bo redu, vedel sem, da je živ.«

Patricija ga je samo gledala in po nekaj trenutkih spregovorila.

»Kako je to mogoče?«

»Delfini so ga rešili v podzemno votlino, ki je bila v tisti silni nevihti dovolj varna, da je preživel.«

Med njunim pogovorom so se na površju spet prikazali mehurčki zraka in kmalu se je prikazal John in Michael, ki je na površju globoko zajel sapo. Oči je imel zaprte, saj po času prebitem v temi, ni več prenesel tako močne svetlobe.

 

 Teden kasneje so vsi štirje sedeli v dnevni sobi in se pogovarjali.

»Michael, ni mi jasno, kaj si jedel v tisti votlini,« je zanimalo Johna.

»Vsak dan suši, ki so mi ga pripravili delfini,« se je zasmejal Michael, »posebno beli delfin je vsak dan prihajal in mi prinesel ribo ali dve. Pomislil sem, če lahko Japonci jedo surove ribe, se bom tudi jaz pretvarjal, da je to morska specialiteta, ki sem jo popestril še z algami, ki so rastle v morski vodi. In v votlini je bil tudi potoček sladke vode, tako da nisem bil žejen, le svetlobe ni bilo.

»Ne vem, Michael, sedaj to pripoveduješ s takšnim optimizmom, verjetno pa te bilo strah, ko si bil tako sam v temni votlini?«

»Res je bila temna, vendar je od zgoraj prihajalo tudi nekaj svetlobe, tako da sem vedel, kdaj je noč in kdaj dan. In vsak dan je prihajal beli delfin, da mi je prinesel ribe in potem sva se pogovarjala. Jaz sem mu pripovedoval o Lucasu, Patriciji, našem zalivu in še mnoge druge stvari, ki jih delfini sploh ne poznajo. In on mi je odgovarjal, ves čas je požvižgaval in klikal, tako da se mi je pogosto zdelo, da razume, kaj govorim,« je razlagal Michael zbranim, ki so ga napeto poslušali.

»Nekega dne pa je blizu odprtine, od koder je prihajala svetloba, po žlebu pridrsel tudi Lucas, ki se mi je takrat zdel kot Božiček, ki je priletel skozi dimnik,« je razlagal Michel in se ob tem smejal.

»Ampak zakaj nisi preplaval tiste vodne pregrade?« je zanimalo Johna.

»Saj bi z velikim veseljem in mogoče bi celo poskušal splezati do odprtine v votlini, vendar sem si ob brodolomu izpahnil desno ramo in tudi z levim zapestjem sem imel težave.«

Potem se je John obrnil k Lucasu in ga navidezno strogo pogledal.

»Ti, mladi mož, pa nam nekaj prikrivaš?«

Lucas se je nekoliko zmedel in začel mencati z odgovorom.

»Ja,« je zajecljal. Zavedal je, da bo nekoč moral odgovoriti na vprašanje, kako je vedel, da je oče na tem pustem otoku. »Vsak večer sem sedel na pomolu in se pogovarjal z Bello, belim delfinom.«

»No, sedaj sta v družini že dva, ki sta se pogovarjala z delfinom. Michael trdi, da ga ni razumel, kako pa si ga ti razumel?«

Lucas je v stiski pogledal na tablico in iskal ikono za prevajalnik, ki mu je služil za pogovor z Bello. A ga ni našel, namesto njega se je pojavila nova ikona, ki je imela napis: Igra z delfini. Tedaj ga je prešinilo in je hitro odgovoril.

»Po pogovoru z Bello sem ponoči sanjal, da je oče na ribjem otoku in potem je mama poklicala tebe in vse se je srečno končalo,« je razložil in pogledal mamo, da bi mu pomagala.

Ta je dvignila obrvi, kot da razmišlja, potem pa se je zasmejala.

»Najpomembneje je, da smo našli Michaela in mislim, da ima za to največ zaslug Bella, verjetno pa ti je tudi tablica z umetno inteligenco pomagala, da si spoznal skrivnosti delfinov.«

Lucas je pokimal in pomislil na Bello, ki je neko noč v zalivu skočila iz Lunine zrcalne slike in ga očarala na prvi pogled.