Letni arhiv: 2026
Poezija Polone Campolunghi Pegan je sugestivna, telesna in izrazito bogata v simbolik. V njej se izkušnja ženske, narava in jezik zlivajo v prepoznavno atmosfero prehajanja in občutljivosti. Pesmi ustvarjajo svet, kjer se meje med notranjim in zunanjim raztapljajo v mehkem, a tudi zadržanem lirskem toku.
Jože Jurša v eseju razmišlja o odgovornosti posameznika in skupnosti za blaženje podnebnih sprememb ter opozarja, da kljub razgledanosti, znanju in tehnologiji še vedno prevladujejo sebični interesi, brezbrižnost in neučinkovito politično delovanje. Človeštvo, ujeto med potrošništvom, pohlepom in neukrepajočo politiko, tako drvi proti lastnemu uničenju – kot vlak, ki se ne zna več ustaviti pred prepadom.
“Ivanka ni poznala take vrste bližine in pripadnosti. Odkar sva skupaj, se je zelo redko smejala. Kdaj sem jo nazadnje videl nasmejano?” (iz kratke zgodbe Lilijane Homovec)
Na literarnem festivalu Here and There v Hong Kongu (23. 3. 2026) sta pisatelja Yvonne Adhiambo Owuor (Kenija) in Rob Doyle (Irska) delila osebni poti v pisanje. Yvonne je knjige našla kot zatočišče; Rob je prešel iz pank sanj v roman Here Are the Young Men pri 31 letih. Na vprašanja o navdihu, disciplini, potovanjih in urejanju poudarjata predanost zgodbi, opazovanje sveta, zaupanje občutku ter vlogo mentorjev in urednikov. Ključna misel Yvonnejine: »Jeziku moramo pustiti, da nas nauči nežnosti in mehkobe.«
Zaključek eseja Reham Al-Saba: Na tvojem pragu
Laila se vrača domov, kjer pesem Kamel El Awsaf in verzi o črnih očeh oblikujejo njeno ljubezen do arabščine. Spomini na beračenje, nasilje in materin udarec se prepletajo z metuljem kot znamenjem upanja. Vrnitev z verzom Darviša ne prinese blagoslova, a otroški grehi ne zaslužijo pekla.
Prev. G. B. O.
#RehamAlSaba #ArabskaLiteratura