Naslovnica: Božidarka Brnas
Spremni zapis Muanisa SInanovića k pesniški zbirki dr. Melite Moretti – Misli, ki ostanejo (Hirondelle, 2026)
Pesmi v zbirki, ki jo držite v rokah, so drobni čudeži v svetu, ki nas obdaja … No, popravimo se in se znebimo te fraze o obdajanju – svet, v katerem živimo, ni gola danost, nekaj, kar se nam pač pripeti, temveč stvarnost, ki jo ustvarjamo sami.
Morda je prav misel, da smo zgolj njegovi pasivni udeleženci, kot da se nas ne tiče, kot da se nam zgolj vsiljuje ali pa ponuja v uporabo, medtem ko ždimo zaprti za visokimi obzidji svojih Jazov, eden največjih porazov družbe.
Družbe, ki se ne zaveda več pomena odnosov. Zveni kot kliše, a ni tako mišljeno. Vsak med nami ni zgolj vase zaprta enota, temveč ga od prvega dne opredeljujejo medčloveški odnosi. Družinski, družbeni, razredni, identitetni. Pa odnosi med ljudmi in drugimi bitji, med živim in tistim, kar imamo za neživo.
Prav vsak od nas je del cele mreže odnosov, a vladajoča ideologija nas iz desetletja v desetletje bolj reducira na atome. Druge doživljamo le skozi računico; tu so, da nam dajo tisto, kar zahteva naša sebičnost. Naš vnaprej izpisani življenjski projekt.
Prav vsak od nas je del cele mreže odnosov, a vladajoča ideologija nas iz desetletja v desetletje bolj reducira na atome. Druge doživljamo le skozi računico; tu so, da nam dajo tisto, kar zahteva naša sebičnost. Naš vnaprej izpisani življenjski projekt.
In če tega ne storijo, jih lahko zavržemo. Naj gre za partnerje ali cela ljudstva, biološke vrste, planet kot tak. Kot opažamo na vsakem koraku, gre za zelo uničevalen način razmišljanja. Zapovrh pa še nikogar ne osrečuje, tudi tistih na vrhu prehranjevalne verige ne.
Pesmi dr. Melite Moretti so mali čudeži zato, ker nas sredi totalitarizma te ideologije, proti vsem pričakovanjem, nagovarjajo kot njeno nasprotje. Ideologija ni tako močna zato, ker bi se vsiljevala od zgoraj, temveč zato, ker smo jo tako ponotranjili, da je niti nimamo več za ideologijo. Zdi se nam samoumevna, kot zrak ali voda. V takem svetu je pravo presenečenje, da še obstajajo iskrene pesmi in ljudje, ki si prizadevajo za odnose. So kot rože, ki vzniknejo v majhnem razmaku med dvema betonskima ploščama sredi velikega mesta.
To so pesmi odnosov, pesmi, ki so same odnosi. Govorijo o odnosih z ljubljenimi in vzpostavljajo ljubeč odnos z bralci. Vsaka med njimi izpričuje temeljno sovisnost naše biti in vsaka se upira izkoriščanju Drugega. Predstavlja plemenit, nežen boj za upoštevanje Drugega kot pogoja za izpolnitev samih sebe in odgovornosti do sveta, ki ga tvorimo. Je majhna utopija, v kateri življenje občutimo v njegovi polnosti, takšno, kot naj bi bilo. Ko govorijo o odnosih, nas ujamejo v krhkem trenutku lebdenja, kjer sami stopimo v odnos z njimi.
Govorijo o odnosih z ljubljenimi in vzpostavljajo ljubeč odnos z bralci. Vsaka med njimi izpričuje temeljno sovisnost naše biti in vsaka se upira izkoriščanju Drugega. Predstavlja plemenit, nežen boj za upoštevanje Drugega kot pogoja za izpolnitev samih sebe in odgovornosti do sveta, ki ga tvorimo. Je majhna utopija, v kateri življenje občutimo v njegovi polnosti, takšno, kot naj bi bilo.
V zadnjih desetletjih je sodobna poezija postajala vse bolj samozagledana, elitistična. Prepričala se je, da ni prava poezija, če je dostopna, če ni cinična. Namenjena je ozkemu krogu bralk ali bralcev, ki tvorijo posebno subkulturo. Nima širšega družbenega vpliva in ne nagovarja navadnih ljudi. Seveda v sodobni poeziji ni vse slabo in ne gre vedno za samovšečnost. Včasih gre za vznemirljivo raziskovanje jezika, za poskuse ubesediti neubesedljivo, odpreti nove poglede v govorici, ki je ne pozna noben drug žanr. A pogosto gre tudi za dogmatično prepričanje, da pesnica ni dovolj dobra, če njene pesmi niso že v izhodišču zapletene.
Dr. Melita Moretti, po drugi strani, kaže, da je mogoče ustvariti poetično napetost in pomenljive pesniške podobe tudi v govorici, ki je povsem običajna in obenem ni cinična. Izraža se v slogu številnih ljudi, ki pišejo pesmi daleč od oči etabliranih literarnih revij in založb. Ne sramuje se navdiha, nefiltrirane nežnosti, uveljavljenih besednih zvez.
Pa vendar ravno v tem izraža občutek za besedo, ki drugod pogosto umanjka. Čeprav so na prvi pogled preproste, imamo med branjem občutek, da je vsaka beseda skrbno izbrana, da bi posredovala točno določen pomen in zven. Da so podobno skrbno oblikovani tudi verzi in verzni prestopi. Pesmi so kot topli hlebčki, piškoti, ki nas pričakajo, ko se vrnemo domov po bivanju v drugih krajih, z drugimi ljudmi.
Čeprav so na prvi pogled preproste, imamo med branjem občutek, da je vsaka beseda skrbno izbrana, da bi posredovala točno določen pomen in zven. Da so podobno skrbno oblikovani tudi verzi in verzni prestopi. Pesmi so kot topli hlebčki, piškoti, ki nas pričakajo, ko se vrnemo domov po bivanju v drugih krajih, z drugimi ljudmi.
Pri tem upogibajo čas in logiko na način, da razpirajo obzorja. Prav to je ključno za vsako uspelo pesem, ne glede na to, na kakšen način je zapisana.
Verzi upogibajo silo našega uma, ki vselej hlasta po prihodnjem in se oklepa preteklega, ne da bi znala zajeti večnost v trenutku, ter naše logike, ki se vselej polašča Drugih ter jih umešča v enačbe in kalkulacije, ne da bi jih preprosto sprejela v njihovi celostnosti. Tovrstne kalkulacije zahtevajo, da sebe postavimo na eno stran enačbe, Druge na drugo.
Pesnica jih odpravlja. Ni treba, da smo zreducirani na spremenljivke in postavljeni na različne strani enačb. Ni treba razmišljati o naslednji vrstici, saj smo prisotni že v tem trenutku in smo že celi. Pesmi niso enačbe, čeprav imajo vrstice. Ne napredujejo linearno, berejo in dopolnjujejo naprej in nazaj, prežemajo v objem, v trenutek spoznanja – dovolj dobri smo, ker lahko ljubimo.
Ko ljubimo brez pogojev, se visoka obzidja, ki obdajajo naš Jaz, podrejo in začutimo polnost bivanja v vsepovezanosti. Kdor lahko brezpogojno ljubi, ni nikoli sam, temveč je prijatelj sveta. Ki ga soustvarja.
Ko ljubimo brez pogojev, se visoka obzidja, ki obdajajo naš Jaz, podrejo in začutimo polnost bivanja v vsepovezanosti. Kdor lahko brezpogojno ljubi, ni nikoli sam, temveč je prijatelj sveta. Ki ga soustvarja.
Morda se nam pred branjem to zdi nemogoče, a pesmi nas prepričajo drugače. Ni nujno, da misli vedno zbežijo. Lahko tudi ostanejo. Ne podcenjujmo misli, kajti sami smo sestavljeni iz njih. Vsaka misel vzpostavlja odnos do nečesa ali nekoga. Misli predhodijo dejanjem. Ustavimo se pri njih in jih negujmo.
In ne čakajmo, da nas nekdo reši iz trdnjave. Sami stopimo iz nje.
