Fotografija: Gabriela Babnik Ouattara
23. 3. 2026, Hong Kong – Rob Doyle in Yvonne Adhiambo Owuor na festivalu Here and There v Hong Kongu
Literarni festival Here and There, ki poteka zadnji teden v marcu 2026 v Hong Kongu, združuje pisatelje z rezidence, kjer se nahajam tudi sama. Sogovornika sta bila Yvonne Adhiambo Owuor (Kenija), avtorica romanov Dust, The Dragonfly Sea in The Promise. Roman Dust sem pred leti brala na priporočilo Ranke Primorac. Kritiki pisateljico hvalijo kot »elegantno jezen glas kenijske kolektivne zavesti.« Drugi sogovornik Rob Doyle prihaja iz Irske in je med drugim avtor romana Here Are the Young Men (2014), ki je bil pretvorjen tudi v film. Januarja 2026 je izšla njegova peta knjiga Cameo (Weidenfeld & Nicolson).
Pogovor je moderirala Emily S.M. Chow-Quesada, docentka za angleško literaturo na Hong Kong Baptist University (BA, MA, MPhil, PhD).
Diskusija na festivalu Here and There je razkrila skoraj intimne poti dveh izjemnih pisateljev, od tega, kako najdeta zatočišče v branju in pisanju do tega, kako moramo jeziku pustiti, da nas nauči nežnosti in mehkobe. V Hong Kongu, kjer se križajo kulture, sta nas opomnila, da je pisanje način bivanja v svetu, opazovanje in zaupanje v lastno notranje uho.
Moderatorka je pogovor začela s komentarjem, da veliko študentov, ki so bili tudi v publiki, sanja o pisateljevanju: »Yvonne, kako se je začelo vaše literarno potovanje?«
Pisateljica je pripovedovala, kako je v otroštvu odkrila čudež črk, ki sestavijo svet – bolj resničen od sveta ljudi. Knjige so ji predstavljale zatočišče. Introvertirana je živela med besedami. Študij prava ni dokončala, nato pa je vpisala angleško književnost in jezike. Po službi v korporacijah je v svojih tridesetih letih (pre)stopila v pisateljski svet: »Pišem, ker je to edina stvar, ki mi je ostala.«
Imela je srečo, da je ujela afriško in nairobijsko literarno renesanso z gibanjem Kwani, postala njegov del, njene knjige pa so bile nominirane za nagrade. »Moje življenje se je tedaj spremenilo.« Prva novela je nastala v petih dneh, roman pa ji je vzel sedem let – čas, ko se je naučila pisati brez strahu.
Imela je srečo, da je ujela afriško in nairobijsko literarno renesanso z gibanjem Kwani, postala njegov del, njene knjige pa so bile nominirane za nagrade. »Moje življenje se je tedaj spremenilo.« Prva novela je nastala v petih dneh, roman pa ji je vzel sedem let – čas, ko se je naučila pisati brez strahu.
Rob Doyle se je strinjal: »Lahko se popolnoma identificiram s tem, kar je rekla Yvonne.« Tudi on je našel zatočišče v knjigah. Mama, navdahnjena z radijsko oddajo, v kateri so poslušalce prepričevali v to, da je branje največje darilo otrokom, ga je vodila v knjižnico. V najstniških letih je pisal pesmi, hotel je postati glasbenik v pank bendu. »To je bila moja velika ljubezen. Ljubezenska zgodba, v katero sem iskreno verjel.«
Nato je sledil vpis na univerzo. Vpisal je filozofijo. »Vsi vemo, da je tam ogromno denarja,« je ironično dodal. Na univerzi je doživel težko obdobje, a profesorica mu je dejala, da ima talent, da je to njegov svet. »Ni ji bilo treba tega izreči, pa je vendarle izrekla.«
Rob Doyle in naslovnica romana Cameo
Vir fotografije: The London magazine, 22. januar 2026
V zgodnjih dvajsetih je v njegovem življenju vladal kaos. Po diplomi je začel potovati, prenehal sanjati o igranju v bendu. A pisanje se ga je še naprej držalo: »Rad sem sam s seboj. Rad sem sam svoj diktator, sam svoj suženj.« Na začetku ni vedel, kako vstopiti v literarni svet. V štirih letih je napisal roman Here Are the Young Men, prej še enega, bolj za vajo.« Ko je bila prva knjiga objavljena pri irskem neodvisnem založniku, je dopolnil 31 let. Poučeval je angleščino kot tuji jezik, a je v trenutku, ko je podpisal pogodbo za roman, dal odpoved: »To je bila skoraj simbolna gesta.« Tako se je začela njegova avantura. Januarja je izdal peto knjigo – Cameo –, ki ga preseneča, saj je roman povsem drugačen od njegovih prejšnjih.
Moderatorka je nadaljevala, da zna biti pisanje na trenutke tudi zelo osebno, kar velja tudi za potovanja. »Gre za različne trenutke potovanja – odkrivanje kultur, srečevanje ljudi.«
Yvonne je odgovorila, da je pomembno, koga kot umetnica srečuje na potovanjih. Verjetno ne bi postala pisateljica, če ne bi srečala lepe osebe kot je kenijski pisatelj Binyavanga Wainaina. On je videl pisateljico v meni, preden sem jo videla sama. Kasneje so v moje življenje vstopili še drugi mentorji. Vendar to pot vedno prehodiš sam, pri čemer te obdajajo duhovi, med njimi tudi mrtvi beli moški, ki jih res ljubim.«
»Pomembno je, koga kot umetnica srečujem na teh potovanjih. Verjetno ne bi postala pisateljica, če ne bi srečala lepe osebe kot je kenijski pisatelj Binyavanga Wainaina – on je videl pisateljico v meni, preden sem jo videla sama. Kasneje so v moje življenje vstopili še drugi mentorji. Vendar too pot vedno prehodiš sam, pri čemer te obdajajo duhovi, med njimi tudi mrtvi beli moški, ki jih res ljubim.«
Pri potovanjih pomisli na »zelo razcepljeno reko«. Zgodbe jo najdejo, del lekcije pa je bilo odlepljenje od svojih junakov in to, da se je kot pripovedovalka odstranila iz zgodbe. »Gre za vprašanje, kaj pomeni zame biti človeško bitje. Hrepenenje po celosti – seveda vedno ostaja majhna razpoka, ki te spodbuja k iskanju.«
Rob Doyle je dodal, da je zanj pisanje način bivanja v svetu, ne da bi kolapsiral kot človeško bitje.« V romanu Cameo, ki se dogaja v Berlinu in med drugim tudi na Japonskem, je na primer veliko avtobiografskih elementov. »S pisanjem se implementiram v svet, od katerega se čutim odtujenega.«
Nato se je vrnil k vprašanju: »Vsaka knjiga mi odpre nov svet. Vsaka knjiga je magičen proces, do tega imam skoraj mistično spoštovanje. Gre za to, kako knjiga korespondira s svetom.« Rob tudi sicer veliko potuje in srečuje bralce: »Pisanje odpira družbene in druge prostore, vedno iščem naslednjo muzo, naslednjo zgodbo.«
»Vem, da se oddaljujem od vašega vprašanja, toda pri pisanju gre za vprašanje ponižnosti. Paradoks pa je, da potrebuješ velik ego, da zgodbo sploh spraviš na plano, četudi zna biti fragmentarna. A ko vstopiš vanjo, se je najbolje odpovedati egu, takrat se začne magija, o kateri govorim.«
Na moderatorkin komentar, češ, da pisanje odpira prostore – »Poglejte samo Hong Kong,« –, je Rob odvrnil, da v Hong Kongu ne piše veliko, saj se mu zdi pomembneje vandrati po mestu.
Na vprašanje, kako mladim svetovati glede pisanja in kako potovanja vplivajo na pisanje, je Yvonne odgovorila: »Berite veliko in divje – read wildly and widely. Mnogi menijo, da je pisanje zgolj spretnost.« Sama je tiste vrste pisateljica, ki počaka, da jo dosežeta slika in zvok: »Zgodba te mora najti. Sem zelo vizualni tip pisateljice.«
»Obožujem človečnost in zaradi tega sem obsedena z vprašanjem, zakaj se ne slišimo, zakaj obstaja vojna. Tudi moje junakinje in junaki so obsedeni s tem vprašanjem.« Potovanja pa seveda vplivajo na njeno pisanje: »Glede na prostor se tudi moje pisanje spreminja. Na Japonskem se je moj slog spremenil – geografija vsekakor vpliva na pisanje.«
»Obožujem človečnost in zaradi tega sem obsedena z vprašanjem, zakaj se ne slišimo, zakaj obstaja vojna. Tudi moje junakinje in junaki so obsedeni s tem vprašanjem.« Potovanja pa seveda vplivajo na njeno pisanje: »Glede na prostor se tudi moje pisanje spreminja. Na Japonskem se je moj slog spremenil – geografija vsekakor vpliva na pisanje.«
Moderatorka je nadaljevala z vprašanjem, kako pisatelji vedno iščejo nove ideje.
Rob Doyle je dejal, da je zanj pisanje zaljubljanje v vedno nove pisatelje – bodisi tiste iz preteklosti ali sedanjosti. »Pomembno je najti avtorje, nad katerimi si povsem navdušen, in se vprašati: ‘Kako jim je to uspelo?’ Ko odkrivaš druge, odkrivaš tudi sebe.«
Glede procesa lastnega pisanja je dejal, da je zanj preoblikovanje in urejanje, brušenje stavkov izjemnega pomena. »Na tej točki mojega življenja ne potrebujem objavljati smeti. Včasih se ozrem nazaj in se vprašam: ‘Si to res ti napisal?’ A navdušenje pride, ko vidiš tekoč začetek. Gre za absolutno predajo toku jezika in kot sem omenil, brušenje, ko je stvar napisana. Še vedno želim izbrusiti odlomek do popolnosti – spraviti stavke do stanja, ki spominja na popolnost. Pomembno je poslušati notranje. Vedno gre za ritem jezika. Ja, pri branju in urejanju je vedno pomembno poslušati notranje uho.«
O svojih začetkih je pripomnil, da je, ko je zapustil Irsko in potoval po svetu, obsedeno popisoval praktično vse. Šlo je za nekakšen dnevnik. »Morda sem spisal milijon besed brez načrta, kar pa je bila odlična vaja za tisto, kar je sledilo. Tako sem se znebil tudi strahu.«
Priznava sicer, da je »Te dni nekako len. V Hong Kongu sem začel delati zapiske, a prenehal. Ni treba ves čas pisati – pomembno je tudi opazovati.«
Ko je moderatorka vprašala: »Kako zgodba pride do vas? Kako začnete pisati zgodbe?« je Yvonne odgovorila zelo odkrito: »Pisanje zahteva določeno disciplino. Vsak mora odkriti svoj način. Moj je predvsem grajenje zgodbe po občutku. Ko sem v Berlinu obiskala razstavo, so vame prodrle podobe. Ko pišem, nenadoma postanem pozorna na stvari, na katere prej nisem bila. To je le znamenje, da se bo nekaj zgodilo.«
»Pisanje zahteva določeno disciplino. Vsak mora odkriti svoj način. Moj je predvsem grajenje zgodbe po občutku. Ko sem v Berlinu obiskala razstavo, so vame prodrle podobe. Ko pišem, nenadoma postanem pozorna na stvari, na katere prej nisem bila. To je le znamenje, da se bo nekaj zgodilo.«
Pri tem je še enkrat spomnila na svoje začetke: »Kot del mojega potovanja, če ponovim Binyawangove besede: ‘To je čisto sranje. Pojdi dol do zgodbe.’ Karakter ima svojo voljo. To mi je dalo svobodo, da pustim liku, da me vodi, da se sreča z drugimi junaki, s svetom. Del magije je, da ne vem, kaj se je zgodilo z mojim karakterjem. Od tod prihaja vzhičenost nad pisanjem in zgodbo.«
Rob Doyle je nadaljeval v podobno: »Zame se zgodba vedno začne z dvema ali tremi stvarmi, recimo z občutkom, vizualno podobo. Nikoli ne načrtujem svojih zgodb, nimam načrta, samo grem naprej. Kar se bo zgodilo, se bo. Nekateri pisatelji načrtujejo vnaprej, vendar to ni zame. Zanašam se na občutek, a podoba je ključna.«
Omenil je knjigo Jamesa Hillmana Dream and the Underworld, ki je bila zanj izjemno pomembna. Hillman je mnenja, da je potrebno slediti podobi, ostati z njo. Govoril je tudi o sanjah. Vse to je Rob prenesel v svoje pisanje. Po njegovem imaginarni material prihaja iz iracionalnega, čeprav tudi sam piše kritiko, eseje. »Vendar lahko rečem, da moje pisanje primarno izhaja iz občutka.«
Ko začne pisati roman, podoba postane veslo, s katerim se odrine naprej. Ne glede na njeno moč, doda občutek, včasih zvok in takrat komaj čaka, da se usede za mizo. »Pustim glasu, da potuje. Zaupati moraš svojemu kreativnemu nezavednemu.«
Ko je moderatorka lucidno dodala, da »Zelo pogosto skušamo nadzorovati, se samocenzurirati, racionalizirati,« je Yvonne odgovorila, da je pomembno je, da je svet sestavljen iz nežnosti, mehkobe. »Moramo pustiti, da nas jezik nauči te nežnosti in mehkobe. Samo v tej pokrajini začutim tišino, ki pride zvečer – tam se lahko odprem jeziku. Gre tudi za hrepenenje po tem, da bi bili vidni, ljubljeni. Vedeti moramo, da nas ne vidi veliko ljudi, če ne najdemo pravega jezika, s katerim bi to nežnost izrazili. Čeprav obožujem ljudi, ki znajo molčati. Spomnim se izkušnje, ko sem z nekom samo opazovala dogodek in molčala, a s to osebo sem imela najboljši pogovor kdajkoli. Gre za razumevanje, kdo si, in dopuščanje nežnosti ter blagosti. Takrat te bodo našli nežni ljudje.«
»Moramo pustiti, da nas jezik nauči te nežnosti in mehkobe. Samo v tej pokrajini začutim tišino, ki pride zvečer – tam se lahko odprem jeziku. Gre tudi za hrepenenje po tem, da bi bili vidni, ljubljeni. Vedeti moramo, da nas ne vidi veliko ljudi, če ne najdemo pravega jezika, s katerim bi to nežnost izrazili. Čeprav obožujem ljudi, ki znajo molčati.
Rob Doyle je dodal, da včasih sliši, da naj bi bili pisatelji preveč občutljivi. A v svetu jezika te ta blagost reši. »Kakšen je torej ta blagoslov?» se je vprašal Rob. Blagoslov pisanja je, da lahko metabolizira in metaforizira bolečino v cilj, lepoto ali celo pomiritev. »Če slediš temu glasu, na koncu ugotoviš, da lahko trpljenje v tvojem življenju postane nekaj lepega – da najdeš smisel v njem.«
Iz publike se je nato porodilo vprašanje glede discipline pisanja. Kako se pisatelji osredotočijo na pisanje, posebej na potovanjih, kjer je veliko distrakcij.
Rob Doyle je odgovoril, da če pisanja ne čuti, potem ne piše – in nikoli se v pisanje ne prisili. Ko pa začne s pisanjem nove knjige, se disciplina poraja sama od sebe. »Ko sem kot učitelj pisal prvi roman, sem vsako jutro kolesaril, vstajal navsezgodaj, pisal, ko sem bil svež, nato učil. Popoldne sem se posvečal urejanju zapisanega. To sem počel v Londonu. Tega zdaj ne počnem več. Pisanje je vedno prvo. To si verjetno lahko dovolim, ker nimam otrok.«
Glede rezidence v Hong Kongu je dodal, da si večinoma ogleduje in pohajkuje naokoli, pri čemer nima občutka, da je len. »Obstaja čas za počitek in čas za žetev. V Berlinu se na primer tudi večinoma razgledujem, v Dublinu pa se, ko se zmrači in umiri, vrnem k delu.«
Glede rezidence v Hong Kongu je dodal, da si večinoma ogleduje in pohajkuje naokoli, pri čemer nima občutka, da je len. »Obstaja čas za počitek in čas za žetev. V Berlinu se na primer tudi večinoma razgledujem, v Dublinu pa se, ko se zmrači in umiri, vrnem k delu.«
Yvonne je priznala, da znajo biti nekatere zgodbe nepotrpežljive in jo tudi prestrašijo. »Mislila sem, da je Rob zelo discipliniran, sam sem najbolj nedisciplinirana pisateljica. V Hong Kongu je ogromno zgodb, možnosti. Inspiracija lahko pride od koderkoli. Pisanje je zame kot dihanje, moja prioriteta. Sčasoma najdeš svoj način.«
Omenila je primer nigerijske pisateljske kolegice, ki napiše štiri knjige na leto. »Sama tega ne bi zmogla. Pošast najde svoj način: porodi se nedisciplina znotraj discipline.«
Iz publike se je nato porodilo še eno vprašanje: »Ko ste omenili, da ste knjigo pisali sedem let, vas ni nikoli imelo, da bi odnehali?«
Yvonne je priznala: »Ja, seveda. Želela sem si, da bi mi takrat kdo povedal, da ima zgodba svojo pot. Vedno sem čutila – in še vedno čutim – negotovost, strah, da ne bom našla besed. Sedem let sem se učila, da je to del procesa in da se ni treba bati. Zgodba zna biti velika in nenavadna.«
Pri tem je nadaljevala: »V procesu pisanja sem se naučila, kako ustvariti metafore, prizore, junake z lastno voljo. Čeprav sem osvojila nagrade, se nisem imenovala pisateljica. V službi sem si govorila: ‘Ostani, zasluži denar in piši’, kar je bil nesmisel. V pisanje se moraš vreči, se mu popolnoma predati.«
Pri tem je nadaljevala: »V procesu pisania sem se naučila, kako ustvariti metafore, prizore, junake z lastno voljo. Čeprav sem osvojila nagrade, se nisem imenovala pisateljica. V službi sem si govorila: ‘Ostani, zasluži denar in piši’, kar je bil nesmisel. V pisanje se moraš vreči, se mu popolnoma predati.«
Ob še enem vprašanju iz publike, ali je pisatelja obisk kakšne dežele naučil kaj o njunem junaku, je Yvonne odgovorila: »Če imaš čute odprte, nikoli ne veš, kdaj te bo kaj doletelo. V Berlinu sem v času, ko sem pisala roman, srečala žensko s psom – vedno se izgubljam v mestih. Šlo je za zelo berlinski trenutek, njena podoba je ostala z menoj. Vedela sem, da hočem o njej pisati. Naj dodam, da so pisatelji tudi človeška bitja; imamo privilegij opazovanja sveta in priložnost govoriti o stvareh, o katerih večina molči.«
Rob Doyle je dodal: »Ko potujem v prostor, ki me objame, razumem, da sem okno v literarni svet. Včasih prostor postane muza. Gre za odnoso med mojim notranjim življenjem in mestom, v katerem pristaneš. Pišem tudi o krajih, ki jih nisem obiskal, kot Barcelona v moji zbirki kratkih zgodb. Takrat lahko pišem bolj strastno, zaljubljeno – ker dodam svojo plast.
Ko je študentka z milim glasom vprašala, kako pomembna sta urejanje in preoblikovanje, saj se njej sami zdi nenavadno, ko pogledam nazaj na svoje pisanje, ji je Yvonne odvrnila z enako milino: »Simpatiziram s tabo. Prva verzija je tista, ki jo zgolj izločiš iz sebe. Nato se nekako porazglašiš in se vprašaš: ‘Kako mi je to uspelo?’ Obstaja meja urejanja lastnega pisanja. Imam odlične urednike – razumeti moraš, da je urednik izjemno pomemben. Rokopis ni nikoli popoln, kasneje se bo v procesu še veliko zgodilo z njim. Zgodba je namreč skupinski proces. A te opogumljam na tvoji poti.«
Rob je študentki odgovoril, naj ostane svoja prva urednica. Prvi rokopis je čudovit. Cameo je bil sprva kaos. Ko pišeš hitro, včasih ne vidiš ničesar – imaš le grobo verzijo. Kaj misliš s čudnostjo? Se ti zdi, kar si napisala, slabo?«
Študentka iz publike je priznala: »Ja, na nek način. Pri urejanju – kakšne stvari vas skrbijo? Kaj polirate?«
Rob je pojasnil, da nikoli nočeš dolgočasiti bralca. »Slediš svojemu občutku. Obožujem, ko me ureja odličen urednik, a če bi mojo knjigo urejali na klasičen način, bi se znal umakniti.«
Rob je pojasnil, da nikoli nočeš dolgočasiti bralca. »Slediš svojemu občutku. Obožujem, ko me ureja odličen urednik, a če bi mojo knjigo urejali na klasičen način, bi se znal umakniti.«
Yvonne je nato sklenila v tonu, da si lojalen predvsem zgodbi in odnosu z njo. Bralci pridejo kasneje. »Pomembno je ubiti kritika v sebi – tvoja lojalnost in strast veljata zgodbi.«
Rob je zaključil z mislijo, da ko piše hitro, je to zato, da ubije kritika v sebi.
