Fotografija: Pexels
Nadaljevanje eseja Reham Al-Saba Na tvojem pragu
Seveda sem se začela spraševati, zakaj so mi dali tako lepo ime. Tistega dne sem se vrnila domov, šla skozi ozko dnevno sobo, v katero se je sonce s težavo prebijalo. Zagledala sem mamo, ki se ni menila za mojo umazanijo, medtem ko se je nežno zibala ob melodijah Mohammeda El Mougyja v njegovi veliki skladbi Kamel El Awsaf, ki jo je pela Laila Ghofran. Ko sem stopila v sobo, je rekla, z očmi še vedno prilepljenimi na televizijo: »Poimenovala sem te Laila, ker jo imam rada.«
Ime ni štelo toliko kot Lailina lepota in njen čar, v črni obleki in z lasmi temnordeče barve.
»Bom tudi jaz lepa kot ona?«
»Še lepša boš. Popolna – Kamel El Awsaf.«
Od tistega trenutka je pesem Kamel El Awsaf postala moja najljubša spremljevalka. Kadar koli sem morala naprej po svoji poti, sem si jo tiho mrmrala.
»Tiste črne oči so me zmedle, speljale s poti in me naredile tujko. O, te črne oči.«
Mislim, da sem se zaljubila v verze bolj kot v Lailo Ghofran.
Danes nisem več tista Laila. Vem pa, da je bil verz »speljale so me s poti in me naredile tujko« prvi verz, ob katerem sem se zaljubila v arabski jezik. V njem sem našla čudovito prispodobo dejanja ljubezni. Kajti ali ni prav najostrejša točka ljubezni v tem, da se zaljubljeni odtuji samemu sebi? Da ga srce, ki v njem prebiva, potiska vse globlje v sanje – in ga prav s tem reši tujosti?
Danes nisem več tista Laila. Vem pa, da je bil verz »speljale so me s poti in me naredile tujko« prvi verz, ob katerem sem se zaljubila v arabski jezik. V njem sem našla čudovito prispodobo dejanja ljubezni. Kajti ali ni prav najostrejša točka ljubezni v tem, da se zaljubljeni odtuji samemu sebi? Da ga srce, ki v njem prebiva, potiska vse globlje v sanje – in ga prav s tem reši tujosti?
Da, oči nas pošiljajo v izgnanstvo, srce pa je domovina. Ni dvoma o tem.
Avto je še vedno drsel proti domu, medtem ko so se mi pred očmi bliskali spomini na beračenje – kot kratki trenutki počitka ob robu rdeče-belega pločnika. Zelene luči sem imela za znamenje odmora; z roba sem dvigovala pogled in opazovala mimoidoče. Spomnila sem se moškega, ki je šel mimo s svojo nosečo ženo – gledala sem njen zaobljen trebuh in s prahom obrobljene robove njene tančice. Spomnila sem se tudi moškega, starega približno štirideset let, približno toliko star, kot je bil moj oče: urejenega, z vonjem po na novo nanešenem losjonu po britju. Na nogah je imel rjave usnjene natikače, tiste, ki palec ločijo od njegovih štirih bratov – znane vsem moškim in fantom mojega mesta. Spomnila sem se, kako sem si tedaj naivno zastavila vprašanje:
»Vse to – in v japonkah?«
Ni se vredno ustavljati pri spominih na beračenje, ki so se končali grdo, ko je drug otrok planil name, me udaril, zagrabil za lase in porinil na tla. Trdil je, da sem mu kradla stranke, in rekel:
»Samo poskusi se še kdaj vrniti na moje območje.«
Nisem vedela, da obstaja vprašanje teritorija ali kakšna druga pravila, a on je vedel, da sem grožnja. Kljub neizkušenosti sem že znala presoditi, koga lahko prosim za denar, in tisti dan sem svoje delo obvladala do te mere, da sem znala razlikovati med bogatimi in revnimi, med premožnimi in pohlepnimi ter med tistimi, ki so imeli, a so znali deliti. A drugega otroka to ni pomirilo.
Kljub neizkušenosti sem že znala presoditi, koga lahko prosim za denar, in tisti dan sem svoje delo obvladala do te mere, da sem znala razlikovati med bogatimi in revnimi, med premožnimi in pohlepnimi ter med tistimi, ki so imeli, a so znali deliti.
Dan beračenja se je končal s spodobno vsoto denarja v mojem žepu, a nisem vedela, kaj naj z njim. Bala sem se poskusiti znova, saj me je bilo strah, da me bo tisti fant spet udaril. Mene, ki dotlej nisem poznala, kako zaboli udarec.
Resnica je, da se je želja po beračenju vrnila po treh dneh. Bil je petek, in khatib v sosednji mošeji je s povzdignjenim glasom pripovedoval zgodbe o zgodovinskih bitkah med dobrim in zlom. Spustila sem se na ulico, pogledovala desno in levo ter občutila olajšanje, ker drugega otroka ni bilo tam. Pokrila sem se s prahom in se postavila ob rob križišča, čakala, da se prižge rdeča, in stopila med avtomobile, ko so se ustavili.
Po treh poskusih pri treh različnih avtomobilih sem se odpravila proti četrtemu. Ko sem skozi okno segla z roko, sem skoraj zakričala – ujel me je stric. Zbežala sem proti domu, skušala mu uiti, a mi je sledil vse do konca poti in me zatožil mami in očetu.
Ta spomin me še vedno stisne pri srcu. Sovražila sem tega strica, ker je bil on razlog, da sem prvič zares začutila bolečino, takrat, ko me je mama udarila. A ni se končalo pri tem; odvzel mi je tudi možnost, da bi se spustila na ulico, celo takrat, ko sem si želela le igrati se z otroki iz soseske. Ko sem kasneje odrasla, sem razumela težo svojega dejanja. Beračenje ni bilo poklic za otroka, kot sem si nekoč naivno predstavljala.
To so bili majhni grehi, ki jih je Laila zagrešila še preden je razpletla kite. A to niso bili grehi, zaradi katerih bi človek zaslužil pekel.
Na poti nazaj k svojemu prvemu domu sem bila zadovoljna, ko sem opazila, da polomljene luči ob hišah ne gorijo. Namestili so jih le enkrat v življenju in jih, ko so se pokvarile, niso več popravljali, saj so lastniki vedeli, da jih bo kmalu spet razbil da jih bo spet razbil kak razigran otrok. Razveselile so me vreče smeti, zložene pred vrati hiš – vse, kar je ostalo nespremenjeno. Moja sreča je dosegla vrhunec, ko je mimo okna avtomobila priletel bel metulj, saj sem jih od nekdaj imela za znamenje lepote in čistosti. Kot dober znak. Kadar koli sem ga zagledala, sem verjela, da napoveduje odločitev, ki me čaka.
Moja sreča je dosegla vrhunec, ko je mimo okna avtomobila priletel bel metulj, saj sem jih od nekdaj imela za znamenje lepote in čistosti. Kot dober znak. Kadar koli sem ga zagledala, sem verjela, da napoveduje odločitev, ki me čaka.
Odkar sem zapustila dom, nisem videla nobenega metulja. Samo muhe.
Verjela sem, da je beli metulj znamenje, da je moja odločitev o vrnitvi pravilna. Verjela sem vanjo, in želela, da bi bila resnična. Ko sem prispela do vhodnih vrat, sem pogledala proti hiši, nato pa obrnila glavo proti zaprti trgovini Abou Abeerja. Spomnila sem se verza Mahmouda Darviša.
»Si spet ti? Mar te nisem ubil?«
Vzdihnila sem in nadaljevala:
»Ubil si me … In jaz sem pozabila, kakor ti, umreti.«
Tam sem stala, kakor vojakinja, ki vpije v pesmi. Edina razlika je bila, da sem vpila v svojih spominih.
Slišala sem, kako je nekdo zaklical z balkona, pogledujoč dol: »Laila se je vrnila!«
A vrnitev ni prinesla blagoslova.
Avtorici in urednici ArabLit se najlepše zahvaljujemo za dovoljenje za objavo. Iz angleščine prevedla G. B. O.
