Drugo generacijo priseljencev večkrat pošiljajo »domov«, a zanje je dom tam, kjer so se rodili, pravi Sekumady Condé, ki je o potomcih migrantov posnel dokumentarni film Novi Evropejci (RTV, 2025).
Ob dokumentarnem filmu, v katerem vidimo zgodbe priseljencev, ki so od Neaplja do Budimpešte in Stockholma našli ali še iščejo svojo identiteto nekje med starši in novo kulturo, je ustvarjal tudi literarne fragmente, ki jih objavljamo na Jantarni lastovki.
Cikel pesmi Polone Campolunghi Pegan je kot prostor prehajanja med kolektivnim in intimnim. Pesmi se berejo kot odpiranje pokrajine, v kateri se zgodovina, telo in molk nenehno dotikajo. Otroci, jeziki, bogovi in živali niso simboli oddaljenega sveta, ampak notranje usedline nasilja, spomina in hrepenenja.
Posebej nagovarja krhkost kot etična drža: ljubezen, ki se dogaja potiho, telo, ki ni triumf, temveč odprtina. Eros je tukaj neločljiv od ranljivosti, govor pa vedno na robu molka. Odrešenje se ne kaže kot rešitev, temveč kot zmožnost ostati na robu sebe – in prav tam nekje nastane pesem.
Roman Kdo se boji črnega moža? Miše Gams je dnevniški, prvoosebni prikaz razmerja med slovensko delavsko žensko in mlajšim alžirskim migrantom, skozi katerega se psihološko pretanjeno razpirajo osebne stiske ter družbena protislovja migracij. Delo subvertira stereotipe in tabuje liberalne ter desničarske pripovedi o migrantih, ne da bi zapadlo v ksenofobijo, ter pokaže migranta kot kompleksnega, moralno ambivalentnega posameznika, soodgovornega za svoj položaj. (Muanis Sinanović v recenziji Onkraj črnega in belega)
Zgodba pripoveduje o gimnazijcu iz revne družine, ki z zvijačo pridobi materin podpis, da lahko opravi svoj prvi padalski skok, in se kljub strahu ter notranjim dvomom poda v zrak. Ob prvem skoku se sooči z lastno ranljivostjo, pogumom in občutkom, da je opazovan in varovan – tako od ljudi kot od nečesa višjega.
