Fotografija: Maja Drolec
Kot čipka
se riše tišina.
Samo dih in šepet ptice.
Na nebu letalo
in tu se zgodba začne.
Čas gre mimo mene.
Opazujem,
kako se oddaljuje.
In spet te svinčene noge,
ko ga poskušam ujeti.
Potem mu pustim, da odide.
Izginja kot nekdo,
ki se počasi pogreza v morje.
Na koncu ostanejo valujoči kolobarji,
ki mi oplazijo kožo.
Morje se je penilo
in
metalo kristale,
mislila sem,
da lebdim …
odsev modrine na gladini.
Samo morje …
modro morje me obliva …
spreminja svoj obraz.
Kako se lesketajo,
biseri v morju.
Nabiram jih,
nekje,
v sebi.
Vem,
da si … nekje …
Stopam po najini poti,
makadam se drobi pod podplati,
pogovarjam se s teboj – v mislih –
srce se mi kotali po telesu,
kje te bom uzrla …
Popoldan je dozorel,
v mojem srcu cvetijo ivanjščice,
plešejo črni kosi
in igrajo orglice,
ravna cesta pred mano.
Postojiš
pod čipkasto senco
pritlikavega hrasta,
kot bi te oplazilo
metuljevo krilo,
sončev prst se steguje po tvojem klobuku …
Tečeš počasi…
Si nečimrna?
Si tudi ti hotela več,
ker ti je vse,
kar si imela,
postalo premalo?
Kot meni …
In tisto več si mi vzel,
da bi ohranila vse,
kar sem izgubila …
Jesenski gozd
se kakor slikar na slikarskem platnu
igra s paleto barv.
Moja misel nate
se sramežljivo skriva
pod mavričnim pajčolanom,
ki ga nežno ljubkujejo sončni žarki.
Narava se je odela v belo …
S pogledom objemam nebo in to čudovito pokrajino …
Taka so torej nebesa, pomislim, in se nasmehnem sama sebi …
Iz pesniške zbirke Maja Drolec; Mavrični pajčolan, Kulturni center Maribor, 2026
