Poletna ozvezdja

Fotografija: Pexels

Spominjam se ljubezni v mladih letih, bila sem še v rosnih šestnajstih, zelo neizkušena. Pes spomladi lovi sive miške. Veliko sem sanjala, sredi okna luna, obešena nad zemljo, nesmiselna, a polna sporočil. Sije kot zvezda, zelo prepričljivo, da se včasih zdi, da bi lahko na zemlji zaradi nje celo kaj raslo. Tista ljubezen je bila tako nespametna in premlada v svojih ciljih, preveč je zahtevala v naprej. Preveč tega, česar ni bilo moč obljubiti. Moja duša je bila tako boječa. Otroštvo me je zaznamovalo nesluteno, misleč, da lahko rane očistim, da lahko, če le hočem, polomljene peruti rehabilitiram. Nisem vedela, kako. In tako nasilna je bila ta prva ljubezen, da ji le težko odpustim to grobost. Do njega sem čutila nežnost, življenje do tedaj je bilo tako surovo in neznano, in medtem ko sem delala načrte, se je začelo dogajati pravo življenje. Kri me je bolela od čakanja. Tudi on je bil napet, nespečen, v sanjah se je nežno žensko telo primikalo vedno bliže. Podnevi sem se spraševala, če niso le sanje.

Nisem vedela, kako. In tako nasilna je bila ta prva ljubezen, da ji le težko odpustim to grobost. Do njega sem čutila nežnost, življenje do tedaj je bilo tako surovo in neznano, in medtem ko sem delala načrte, se je začelo dogajati pravo življenje.

Ko se zaljubiš, je, kot bi te strela. Ta fant, ki je šele postajal moški, in jaz, odložena v nenavadni spokojnosti, ki jo pogosto izzove seks. Hrepenenje, kaj je to? Poželenje, kaj je to, sem se venomer spraševala. Če se ozreš v noč, kriliš v temi, kot da si slep. V poletnih večerih veje hladen veter, vzvalovi žito, žito se upogiba, edini zvok je rjovenje žita. Dan je zbledel med čakanjem na noč, jaz pa sem sanjarila, noč je bila jasna. Poletna noč je žarela; na poljih so mežikale kresničke. V oknu poletna ozvezdja. Prihajal je po deseti zvečer, ko je že vsa družina spala. Naskrivaj. Pobožal je psa Runa, bila sta že stara znanca, zato ga ni izdal z laježem. Odprla sem mu vrata in jih čisto tiho zaprla do pete jutranje ure. Vedela sem, da tvegam, saj je oče spal v gornjem nadstropju in bi v besu lahko storil nepremišljeno dejanje, če bi naju našel. Potem sva se ljubila. Ni še bil spreten ljubimec, saj je imel komaj sedemnajst let. Najini telesi sta se odzivali drugo na drugo, kot bi hoteli izreči besede:

 »Rad te imam.«

Sprva še precej plašno, nato sva se odpirala in se kot ognjemet razvnemala do vrhunca. Zdelo se mi je, da živim med oblaki. Podnevi, zrak nad zemljo je bil ves živ, kakor goreč plamen, iskril se je, migotal in sijal kakor tekoča voda, zrcalil in podvajal vsak predmet in ustvarjal čudovite fatamorgane. Čutila sem, da sem ljubljena in počasi sem postajala ves svet. 

Potem je sledilo vse tisto življenje v šestintridesetih letih.

Bila sem ženska s pol srca za delo v službi in pol srca za družino, od tega je možu pripadala samo četrtina.

Medtem, ko živiš, izgubljaš, a tudi puščaš sledi. Dogajajo se vsakodnevni čudeži, vse okoli mene je bilo vsakodnevno, ampak kljub vsemu čudovito. Marsikateri dan bi lahko prinesla na krožniku in tako sem mu prinesla, svojemu edinemu moškemu, vso svojo mladost,  svoj mali raj in svoje srce.

Slutnja se je spremenila v votlost, ki sem jo začela nositi v svojem trebuhu.

Prevara. Laži. Olepševanja, ki jim pravimo hipoteze. Bilo je preveč poti, preveč različic, ne ena sama steza. Zvoki poletne nevihte. In v sobi sva bila le še občasna ljubimca v objemu drug drugega. Moja duša je umirala. Moje telo je vztrajalo. Ni uspevalo, temveč vztrajalo. Zakaj, ne vem. Če je duša umrla, čigavo življenje sem živela in kdaj sem postala senca nekdanjega človeka? Moje telo je postalo togo in lahko, a je še živelo. Umreš, ko umre tvoj duh. Sicer še vedno živiš. Morda ti ne uspeva najbolje, toda vztrajaš – glede tega nimaš izbire. Strašno je biti sam. Nisem mislila živeti sama – biti sama, kjer te nihče ne sliši. Kdor se naveže, je izgubljen, jaz pa sem se preveč navezala. Težko je bilo oditi.

Če je duša umrla, čigavo življenje sem živela in kdaj sem postala senca nekdanjega človeka? Moje telo je postalo togo in lahko, a je še živelo. Umreš, ko umre tvoj duh. Sicer še vedno živiš. Morda ti ne uspeva najbolje, toda vztrajaš – glede tega nimaš izbire. Strašno je biti sam.

Spominjam se, ko sem mnogo kasneje prvič videla travo, kjer sem prej skoraj celo življenje vzgajala bučke, solato, radič, peteršilj, korenje, rukolo in motovilec. Gledala sem, kako je moje delo zbrisano, doumela sem, da zemlja ne žaluje za mojimi rokami, saj ne zna žalovati, namesto tega se je spremenila v ošaben travnik z angleško travo. Jaz pa sem morala živeti naprej brez njega in brez svojega vrta.

Pred očmi se še pojavlja njegova podoba, on, ki pride v spalnico ob pozni uri, vzame svoj vzglavnik in odide v najmanjšo sobo v hiši, kjer je toliko sob, da je vedno kakšna prazna. Odločil se je, da ne bo varal svoje ljubice. Enkrat sem šla za njim. Bila je jasna noč. V sobici s strešnim oknom se je smehljala luna, da je bilo precej svetlo. Privila sem se ob njega, da bi mu zbudila potrebo po seksu, vseeno mi je bilo, da me že nekaj časa vara, da je že ves njen, hotela sem, da me čuti – svojo prvo žensko -, mogoče za prazen seks, tak ki zadovolji moško slo, za nežnosti, ki so namenjene ženskemu orgazmu, ni bilo več volje, a on se je samo odmikal v tisti preozki postelji in tedaj sem začutila na rjuhi telefon, ki ga je povezoval z njo – ono drugo – ponoči. Moja fatamorgana se je razblinila ob iztegovanju roke po njem, ki me je samo nežno odrinil. To zadnje prosjačenje ljubezni je bilo strašno ponižujoče.

Čez deset let, po operaciji hrbtenice, sem sanjala, da me je pustil spati v jutranjem dremežu, nikamor se mi ni mudilo, svetloba je nežno pronicala skozi zavese, nobenih oblakov ni bilo v jutranjem dremežu. Počutila sem se varno, kar upala sem, da me bo obdržal ob sebi, vse moje skrbi bodo odvržene kakor slabe sanje.

Čez deset let, po operaciji hrbtenice, sem sanjala, da me je pustil spati v jutranjem dremežu, nikamor se mi ni mudilo, svetloba je nežno pronicala skozi zavese, nobenih oblakov ni bilo v jutranjem dremežu.

Bila sem tako naivna, saj sem si mislila, da bo vedno žaloval za nečim, kar je zapustil, čeprav ni vedel, kaj je bilo, in prej ali slej da se bo vrnil, da to najde.

Potem si večkrat ponavljam, mar je res odšel tja, v neznano, saj smo mi še tukaj. Je pozabil, da je bil fant, ki se je prvič dotaknil dekleta, in odhajal domov kot moški, z moško lahkostjo. 

Kako odmisliti oblast telesa, ki slabi, razmerja med telesom in praznino, ki se spreminja.

Tih in spokojen se zasvita dan. Miruj, moja utripajoča vagina.