Fotografija: Gabriela Babnik Ouattara
Diskusija o globalnih izzivih založništva v dobi umetne inteligence
Tretji programski dan Cairo Calling 9.0 je bil zaznamovan z razpravo, ki se je dotaknila ene najbolj perečih tem sodobnega založništva: uporabe umetne inteligence. Panel z naslovom Global Publishing Challenges in the Age of AI je potekal 26. januarja 2026, vodil pa ga je Simon de Jocas iz Mednarodnega založniškega združenja (IPA). Za mizo so sedeli Sherif Bakr (Al Arabi Publishing), Nestoras Poulakos (grška založba Vakxikon) in Sheikh Faisal (MABOPA).
Uvodno vprašanje moderatorja je razpravo jasno umestilo v polje moči: ali lahko ob hitri integraciji umetne inteligence v založniške procese še govorimo o profesionalnih standardih in odgovornosti? Po Simonu de Jocasu je ključno prav kritično presojanje – ne le tehnologije same, temveč razmerij oblasti, ki jih ta tehnologija reproducira. Umetna inteligenca namreč ni nevtralno orodje, temveč mehanizem, ki deluje znotraj obstoječih asimetrij.
Na fotografiji: Simon de Jocas iz Mednarodnega založniškega združenja (IPA)
Uvodno vprašanje moderatorja je razpravo jasno umestilo v polje moči: ali lahko ob hitri integraciji umetne inteligence v založniške procese še govorimo o profesionalnih standardih in odgovornosti?
Udeleženci diskusije so se strinjali, da je namen razprave predvsem odpiranje vprašanj, zlasti z vidika neodvisnega založništva. Nestoras Poulakos je kot predstavnik grške založbe Vakxikon poudaril, da umetno inteligenco v založništvu že uporabljajo – predvsem kot podporo v uredniških in prevajalskih procesih. Umetna inteligenca jim denimo pomaga pri hitrem pregledu katalogov po knjižnih sejmih in pri predizboru naslovov, ki bi bili za založbo zanimivi. »Do rezultatov na ta način pridemo precej hitreje,« je poudaril, vendar dodal, da brez človeškega preverjanja ti rezultati nimajo prave teže.
Sherif Bakr, ki se je opredelil kot eksperimentalni založnik, je pojasnil, zakaj se mu je zdelo pomembno tovrstno diskusijo sploh organizirati. Na konferenci v Dubaju je bil, kot je povedal, priča zelo različnim strokovnim pogledom na umetno inteligenco, kar ga je spodbudilo k razmisleku o konkretnih praksah. V založbi, ki jo vodi, so na primer poskusno oblikovali naslovnico z umetno inteligenco, vendar zgolj kot izhodišče, ki so ga nato razvijali profesionalni oblikovalci. Umetna inteligenca je zanj orodje, ne avtorsko delo.
Sherif Bakr, ki se je večkrat opredelil kot eksperimentalni založnik, je pojasnil, zakaj se mu je zdelo pomembno tovrstno diskusijo sploh organizirati. Na konferenci v Dubaju je bil, kot je povedal, priča zelo različnim strokovnim pogledom na umetno inteligenco, kar ga je spodbudilo k razmisleku o konkretnih praksah.
V razpravi se je večkrat ponovil stavek, da »založništvo ni samo knjiga«. Umetna inteligenca se po mnenju sogovorcev uporablja tudi za birokracijo, organizacijo, pripravo konferenc in izbor tem.
Fotografija: Gabriela Babnik Ouattara
Sheikh Faisal je poudaril, da jim umetna inteligenca pomaga že v fazi konceptualizacije dogodkov – pri iskanju naslovov, struktur in tematskih poudarkov.
Ko je moderator odprl vprašanje preverjanja informacij, so bili odgovori enotni: umetni inteligenci ne gre zaupati v celoti. Poulakos je izrecno poudaril, da je preverjanje še vedno naloga ljudi in da umetna inteligenca ne sme postati nadomestek za uredniško delo. »Uporabljajmo jo kot orodje, ne kot izgovor za lenobo,« je dodal.
Razprava se je zaostrila ob vprašanju zaposlovanja. Sherif Bakr je jasno povedal, da prevajalcev, ki uporabljajo umetno inteligenco brez uredniškega procesa, ne potrebujejo. »Ne moti me, če prevajalec uporablja umetno inteligenco kot orodje. Motilo bi me, če bi to počel brez uredniškega posega.« V tem trenutku je postalo jasno, da je vprašanje umetne inteligence v založništvu predvsem vprašanje odgovornosti.
Razprava se je nato dotaknila asimetrične moči v globalni založniški industriji. Veliki založniški konglomerati imajo sredstva za ustanavljanje posebnih oddelkov, ki se ukvarjajo izključno z umetno inteligenco. Mali založniki pa umetno inteligenco uporabljajo bolj pragmatično, pogosto brez možnosti dolgoročnih investicij. Kot je poudaril Poulakos, je »pet velikih vedno tu« – s povsem drugačnimi pogoji in zgodovinsko prednostjo, ki izhaja tudi iz kolonialne preteklosti.
Vprašanje jezika je dodatno razgalilo neenakosti. Umetna inteligenca je najbolj prilagojena angleščini. Kaj pa arabščina, grščina, slovanski jeziki? Sherif Bakr je omenil, da obstajajo poskusi razvoja orodij, ki spoštujejo mednarodne standarde tudi zunaj angleškega prostora, vendar so ti še vedno omejeni. Paradoksalno pa se založniki, ki ne govorijo angleško, po njegovih besedah še bolj zanašajo na umetno inteligenco.
Na fotografiji: Sherif Bakr
Ena od najbolj zgovornih pripomb moderatorja je bila, da v diskusiji nihče ni anglofon, a vsi govorijo angleško – »angleščino ujamemo kot prehlad«. Ta jezikovna hegemonija se neposredno odraža tudi v delovanju umetne inteligence.
Razprava se je nadaljevala z vprašanjem zakonodaje. Sherif Bakr je bil pri tem precej neposreden: veliki založniki in tehnološka podjetja bodo zakone prilagodili sebi. Mali založniki bodo sledili trendom, ki jih niso soustvarjali.
Razprava se je nadaljevala z vprašanjem zakonodaje. Sherif Bakr je bil pri tem precej neposreden: veliki založniki in tehnološka podjetja bodo zakone prilagodili sebi. Mali založniki bodo sledili trendom, ki jih niso soustvarjali.
Eden od govorcev iz publike je opozoril, da trenutna situacija bolj ščiti trg kot avtorje. Iz publike so prihajali tudi bolj filozofski pomisleki: kdo pravzaprav postavlja vprašanja – človek ali stroj? Kdo odloča, kaj je dobro in kaj ne? Sherif Bakr je poudaril, da umetna inteligenca ne more resnično razmišljati: ne more se upreti, ne more reči, da se ne strinja, saj predvsem afirmativno reproducira zbrane podatke.
V enem izmed komentarjev je bilo slišati tudi bojazen, da bodo bralci s pomočjo umetne inteligence ustvarjali lastne knjige. Ob tem sem pomislila, da so avtorji vendarle vedno že ustvarjalci svojih knjig – vprašanje je le, kdo ima moč, da to ustvarjanje legitimizira.
Diskusija se je zaključila z ugotovitvijo, da je prihodnost nepredvidljiva. A kljub temu je ostal pomemben vtis: četudi ne moremo vsega spremeniti, ne moremo reči, da nismo govorili. In prav govor – artikuliran, kritičen, neudoben – ostaja eno ključnih orodij tudi v dobi umetne inteligence.
