Fotografija: Pexels
*
Zopet začenjam znova ali mogoče le končujem …
Nikoli ni moč vedeti.
Vedno se
izgubljajoč v ugibanjih
prelomiš na pol in potem še na pol,
do števila delčkov, ki naj bi jih spet zložil.
A veš, da je to zloženka, ki ne premore smiselne slike, zato
se pustiš ob poti in oblačiš oblike, da bi
le našel silhueto v kateri trdno stojiš.
A kot da te ni,
v trdnosti stopinje,
izrazu sebe,
v svobodi gibanja.
Vsa tesnost živečega te podjarmi v okove nemoči in mirovanja.
Nikoli
v resnici ne počistiš za seboj niti si ne narediš proste poti.
Vedno si sam, ko se začenja lovljenje lastne sence
in pozabiš na igrivost, brezskrbnost in smeh.
Ali pa ti je to z namenom odvzeto?
Nekje v padanju, da si.
In že stati je včasih podvig.
A kaj lahko storiš?
Kot da v breznu teme iščeš svetlikajoče kamenčke poti dalje …
**
Pogled,
ki ga oči zarežejo v križišču tesnob v nerazložljiv vozel mučnega,
odvržem za prvim vogalom.
Kdo ga razplete v prosti gled dalje?
Ko se ozrem, je vozel vedno tam.
In, ko se oddaljujem, pletem nov pogled v prostorja brez križišč.
Ta križanja, ki vozlajo pomene in misli v nove klopke nerešljivega.
Begam dalje in mimo.
Pred mano pot, ki je samo pot.
Brez smerokazov, brez pravil, brez ustavljanja.
In, ko že umisliš, da si svoboden, te v stranskem ogledalu usode,
pričaka nov pogled.
Zdaj vidiš, da si na begu pred zasledovalci,
ki grabijo preplete tesnob v vozle mučnega.
Pospešiš korak, gledajoč samo še naprej,
tečeš, da bi končno prebegnil in
ostal sam na prazni cesti novega pogleda zapet v svetli ris na obzorju,
ki je samo ris.
In je dovolj.
***
Postavili so mejo.
Zazidali so globoko.
Utrdili temelje.
Dvignili železne stebre do neba.
Govorili o tem ali onem.
Pogladili neresnico v resnico.
Izdolbli svobodo v nepremičen kip.
Izdelali življenje.
Tako so govorili.
Izdelali smo življenje.
A živeli smrt.
Mi vsi smo morali živeti smrt.
Za mejami nepredstavljivega.
Med zidovi neprehoda.
Za železnimi stebri neiskrenih opravičevanj.
So govorili o tem in onem.
In ponosni so bili.
Izdelali smo življenje, so kričali.
A mi smo še vedno živeli smrt.
In nekdo je vprašal:
”Kdo ste?”
In nismo odgovorili.
