Fotografija: Pexels
Marinka Golob Pirc: Tovarniški aktivist Mezgec, Mladinski kulturni center, zavod za umetniško produkcijo in založništvo, 2024.
Marinka Golob Pirc je s svojo zgodbo Kriza srednjih let pred štirimi leti požela zanimanje urednikov Založbe knjig Kulturni center Maribor, ki so ji prisodili prvo nagrado na natečaju Kratka zgodba 2022. Dve leti kasneje ji je ista založba tudi izdala roman Tovarniški aktivist Mezgec, dinamično pripoved o prijateljstvu med vnukom in dementnim 81-letnim dedkom, ki iz dneva v dan išče ravnovesje med družinskimi kapricami in trmasto samovoljo. Roman se začne z dedkovim obiskom pri zdravniku, ki izrazi sum na Alzheimerjevo bolezen, družina v sestavi zaščitniške soproge, dveh hčera in vnuka, ki po študiju ekonomije nima idej, s čim bi se ukvarjal, pa se odloči, da mu bo poizkusila lajšati oz. upočasniti bolezenske simptome s spremstvom pri vsakdanjih aktivnostih, nabavo beležke za krepitev spomina ter minimalističnimi posegi v njegove razvade kot sta pitje alkohola in uživanje sladkorja. Omeniti velja, da je bil ded nekoč zaposlen v mariborski tovarni TAM (Tovarna avtomobilov Maribor), kjer so med leti 1947 in 2011 izdelali številne tovornjake, avtobuse in druga vozila, v sklopu podjetja pa je med drugim obstajala tudi gasilska enota, v kateri so se nadobudni Mariborčani preizkušali v tehnikah gašenja požara.
Roman se začne z dedkovim obiskom pri zdravniku, ki izrazi sum na Alzheimerjevo bolezen, družina v sestavi zaščitniške soproge, dveh hčera in vnuka, ki po študiju ekonomije nima idej, s čim bi se ukvarjal, pa se odloči, da mu bo poizkusila lajšati oz. upočasniti bolezenske simptome s spremstvom pri vsakdanjih aktivnostih, nabavo beležke za krepitev spomina ter minimalističnimi posegi v njegove razvade kot sta pitje alkohola in uživanje sladkorja.
Lojz Mezgec – kot je glavnemu protagonistu ime – tako s pomočjo vnuka Matica obuja spomine na najlepše obdobje njegovega življenja, ko je s svojimi gasilskimi tovariši krepil ugled TAM-a in priskočil na pomoč mestu, v katerem je odraščal. Kljub temu, da pred družinskimi člani ne prizna, da ima probleme z demenco, sledi njihovemu nasvetu in si vsakdanje opravke vpisuje v beležnico, vnuku pa dovoli, da ga spremlja na obhodih mesta, med katerimi izstopa tedenski obisk bara Kmetič. V njem se vsako sredo sestajajo njegovi prijatelji, med njimi je tudi nekaj nekdanjih gasilcev. Ker si želijo vzpostaviti stik z gasilci, ki jih že več desetletij ni bilo nikjer na spregled, se vnuk ponudi, da bo dedka naučil uporabljati Facebook, da bo lahko stopil v kontakt z bivšimi sodelavci in jih povabil na srečanje ob obletnici ustanovitve njihove enote. Sprva se dedek “Fejst bogu” in “Instant gramu” upira, nato pa sčasoma prepozna prednosti družbenih omrežij, zlasti ko mu uspe vzpostavi komunikacijo z davno izgubljenimi tovariši, ki v virtualnem svetu nenadoma “vzniknejo od mrtvih”. Njegov vnuk se zaveda, da mu stik s starimi znanci lahko le koristi pri obujanju spomina, zato dedka vzpodbuja tako k virtualni korespondenci kot k druženju v živo. Na enem izmed teh druženj namreč tudi sam spozna mlado natakarico Julijo, s katero ga veže ljubezen do knjig in ostalih kulturnih dogodkov.
Roman predstavlja zanimiv vpogled v psihološko dinamiko predstavnikov dveh različnih generacij – enega, ki je odraščal med drugo svetovno vojno, v času, ko je redko kdo premogel črnobelo televizijo, in drugega, ki je televizijo zamenjal za računalnik in mobitel, s katerim lahko dandanes opravi vse vsakdanje aktivnosti, od virtualnega sestanka pa do spletnega nakupa. O tehnološkem prepadu med tremi generacijami spregovori najmlajši družinski član Matic, ki ga v nekem trenutku spreleti zavedanje o tem, kako zelo so se življenja znotraj njihove družine spremenila v zadnjih petdesetih letih: “Ko je bil dedek malo starejši, morda star toliko, kot sem sedaj jaz ali malo manj, je imel gramofon in gramofonske plošče in tej tehnologiji se je v otroštvu smejala moja mama. Ona je namreč imela kasete. Naša življenja so res popolnoma različna. Ne predstavljam si, kako bi živel brez elektronske pošte. In brez telefona, ki nam ljudem danes pomeni več kot otroci.”
Roman predstavlja zanimiv vpogled v psihološko dinamiko predstavnikov dveh različnih generacij – enega, ki je odraščal med drugo svetovno vojno, v času, ko je redko kdo premogel črnobelo televizijo, in drugega, ki je televizijo zamenjal za računalnik in mobitel, s katerim lahko dandanes opravi vse vsakdanje aktivnosti, od virtualnega sestanka pa do spletnega nakupa
Vendar pa se zdi, da pametna tehnologija sodobnemu človeku ne olajša vsakdanjega življenja, ampak mu ga s številnimi nadgradnjami in spremembami nenehno otežuje. Tudi dejstvo, da imamo več dobrin kot so jih imeli naši stari starši, nas ne dela nič manj nezadovoljne, anksiozne in depresivne. Materialne stvari nas ne morejo zaščititi pred razvojem bolezni in demence. Tudi izdelava orgonita in kuhanje kisa, h kateremu se zateče dedek v upanju, da bo s temi dejavnostmi zmanjšal elektromagnetno sevanje in kemijsko onesnaževanje, ne prinese nikakršne katarze ali rešitve, le še nove probleme. Med katastrofalnimi poplavami namreč družinski člani ugotovijo, kako jih noben “ritual” ne more zaščititi in kako je vse že v štartu obsojeno na minljivost: “Minevanje. Deda je imel prav tistega aprilskega dopoldneva pred bivšo tovarno Tam. Stisnilo mi je srce ob spoznanjih, ki so tega večera vreli iz mene. Kaj nam sploh ostane v tolažbo ob takšnih dogodkih, ko ostanemo nemočni, in na katere nimamo vpliva? Kaj nam pomeni upanje, da zmoremo iz blata pobrati koščke minulega in nadaljevati v bodočem? Zadelo me je razodetje. Smo le in zgolj to, kar je v nas, vse drugo je le navidezno. V vsakem trenutku lahko ostanemo brez vsega imetja. Nekoč nekje, če bomo imeli srečo, v ne tako bližnji prihodnosti, bomo gledali, kako odhajajo naši ljubljeni. Priče bomo spremembam na svojih obrazih. Vse znano se lahko hitro obrne v neznano. Vse varno v negotovo. Vse onkraj nas ni pod našim nadzorom. Edino to, kar smo navznoter, kar svojega iz sebe damo drugim, kako se jih dotaknemo ne le z roko, le to je zares naše.”
Marinka Golob Pirc tako predaja bralcu in bralki pomembno sporočilo – naj si vzame čas za svojega bližnjega, naj si deli z njim svoja spoznanja in uvide, saj od materialnih stvari na koncu ne ostane nič. Šteje le srčna pristnost, ki jo delimo z drugimi in čas, ki ga namenjamo pogovoru in pomoči. Matic in Julija se ob naraščajoči simpatiji zavedata, da si že z menjavo oz. izposojo knjig lahko polepšata dan, ki ga okronata z občasnim kofetkanjem ali obiskom kina. Ne potrebujeta megalomanskih projektov, zapravljanj in ambiciozno zastavljene prihodnosti.
Marinka Golob Pirc tako predaja bralcu in bralki pomembno sporočilo – naj si vzame čas za svojega bližnjega, naj si deli z njim svoja spoznanja in uvide, saj od materialnih stvari na koncu ne ostane nič. Šteje le srčna pristnost, ki jo delimo z drugimi in čas, ki ga namenjamo pogovoru in pomoči.
Pri tem se vprašamo ali ni morda ščepec demence pri tem kvečjemu dobrodošel – kako lepo je izvedeti od nekoga, da nas ima rad, če je medtem že pozabil, da nam je to izrekel? In kako očarljivo je slišati vic, humeresko, pregovor kljub temu, da ga slišimo večkrat na dan, a vsakič z drugačnim tonom? V svetu, ki zgolj navidezno zbližuje, a fizično odtujuje posameznike drugega od drugega s tem, da vlaga v “digitalno opismenjevanje”, robotske “terapevtske” mačke za starejše in elektonske “varnostne” zapestnice, se zdi demenca še najmanjše zlo – bolj zasilni pobeg iz neznosne resničnosti, v kateri ni več časa in prostora za živi stik in pristno debato, v kateri ozavestimo minevanje in smrtnost kot najbolj primarno silo:“Zdi se ti, da imaš vsega vedno več – več prijateljev, več izkušenj, več znanja, več imetja, več ugleda, več spominov. A v resnici imaš vsega vedno majn! Majn potrpljenja, majn želja, majn zdravja, majn prijateljev … Majn časa. Že od rojstva minevamo. Gledaš, kako se menjavajo letni časi, in že te prekrijejo z belo rjuho. Nekdo pokliče tvojo ženo in otroke ter jih obvesti, da te več ni, a brez tebe ostane vse enako. Tvoje obleke v omari, tvoja zobna ščetka v lončku pred ogledalom v kopalnici, tvoja večerja v hladilniku. Vse je enako kot prej, le tebe ni več. In razen tvojih najdražjih, nobeden ne občuti tvojega odhoda.”
Kljub temu, da je v romanu Tovarniški aktivist Mezgec veliko razmišljanj filozofskega tipa, vezanih na zavedanje minevanja, začasnosti in dragocenosti pristnih medčloveških stikov, pa zgodba poteka zelo dinamično, vzpodbudno in z veliko mero zdravega optimizma. Bralec pogreša le opis tistega zadnjega srečanja med gasilci, ki se več mesecev dogovarjajo o prostoru, v katerem naj bi potekala prireditev, vendar se zdi, da do dogodka nikoli pravzaprav ne pride. Vse skupaj je le trening možganov dedka, da ne zapade obupu ob misli na demenco in da najde hobi, ki ga na stara leta osrečuje.
Stil pisanja Marinke Golob Pirc je polnokrven, doživet, poln dinamičnih dialogov in pomenljivih monologov, ki nastopajo kot gradniki fabulativnega mozaika, ki nastaja pred našimi očmi in ki ga lahko zelo razločno vizualiziramo. Med drugim tudi s pomočjo starinske fotografije na naslovnici, ki prikazuje vhod v tovarno TAM in ilustracije striparja Romea Štrakla na prvi strani knjige, kjer izpostavi določene detajle iz fotografije, pridobljene iz Pokrajinskega arhiva.
Stil pisanja Marinke Golob Pirc je polnokrven, doživet, poln dinamičnih dialogov in pomenljivih monologov, ki nastopajo kot gradniki fabulativnega mozaika, ki nastaja pred našimi očmi in ki ga lahko zelo razločno vizualiziramo.
Pohvaliti velja tudi grafično zasnovo Petra Dobaja, ki nastopa med drugim tudi v vlogi urednika romana. Tovarniški aktivist Mezgec je roman, ki bi ga (že zavoljo nostalgije) moralo prebrati čim več nekdanjih delavcev tovarne TAM pa tudi vsi tisti, ki jih zanima problematika demence oz. kaj vse prinese s sabo postopna degradacija človekovega uma, ki iz dneva v dan na novo sestavlja koščke svojega življenjskega mozaika. Od nepriznavanja diagnoze in začetne potlačitve preko pozabljanja manjših predmetov, izgovorjenih izjav in neumestnih žalitev pa do nasilnih reakcij ob predočenju spominskih lukenj s strani družine, ki v želji, da bi pomagala, lahko naredi kdaj tudi več škode kot koristi.
Kljub temu, da pisateljica precej skromno in le okvirno nakaže posamezne faze razvoja demence, pa ji uspe z veliko mero duhovitosti, humorja pa tudi ironije pokazati na nesporazume, ki lahko izbruhnejo znotraj družine. Pokazati pa ji uspe nenazadnje tudi na preproste rešitve, s katerimi lahko vsakdo izmed nas prispeva k bolj kvalitetnemu življenju človeka z diagnozo Alzheimerjeve bolezni.
