Pesem Lucije Beguš govori iz prostora notranje razpoke, kjer se začetek in konec ne ločita več. Subjekt se razpada v tesnobi in iskanju oblike, v kateri bi lahko stal, a mu pogled in misel vedno znova zavežeta vozle. Beg obljublja svobodo, vendar razkrije, da človek beži predvsem pred lastnimi sencami. V zadnjem delu se intimna stiska razširi v kolektivno: svet, ki razglaša življenje, v resnici proizvaja smrt, zato vprašanje identitete ostane brez odgovora.
