Fotografija: Pexels
Ⅰ.
Kdo je ona v razgaljenem času zdajšnosti?
Kdo je ona?
Kje je začetek in kje konec?
Kje je žičnata ograja, ki ločuje zapor od svobode?
Kje je stolp v katerega je zazidana, kje se resnica sreča z lažjo in kje življenje vstopa v smrt?
Kdo je ona?
So jo videli v resnici?
So jo spoznali, izmerili njeno bolečino,stehtali srečo,uplinili norost…
izgotovili, da je to res ona.
Čisto mogoče, da je nekaj drugega.
Mogoče nje sploh ni?
Mogoče, da stave padajo zastonj?
Mislim, da ji ne bo uspelo.
Je ni.
Bolje, da je ni.
Za vse je tako najbolje.
Kajti kdo je ona, da verjame v svobodo?
Kdo je, da misli, da je mogoče,
če so verige že davno pripravljene,
če je vrv za vratom smiselno zategnjena,
če je prostor pod giljotino še prazen?
Kdo je ona, da sanja o svobodi?
Ker ona ne ve, nič ne ve.
Modrost in lepota ji nikoli nista pristajali.
Ne ve, ne razume ne.
Ne!
Ⅱ.
Kdo iz vročičnih dni vidi nje resnico?
Kdo sklada glasbo tišine?
Kje so pregibi označb v knjigi življenja?
Je ostala nekje vmes?
Ji je dovoljeno prebrati konec?
Bo vrv zategnila dah, bo giljotina padla, bodo verige držale?
Želela je svobodo. To je ona.
Iskrila v ne-ujetosti.
Ljubila skrivnost resnice.
A so jo odkrili.
Odrezali so ji jezik.
Razgaljeno ji dušo vlečejo po prostranstvih, ki ni več neskončno.
A ona je ljubila neskončno.
Ujeli so človečnost, ujeli so svobodo. Narisali so krivdo, napake in izgube in rekli.
To je zdaj ona. In v plašču zapiranj ne pne več v daljave.
Spoznala je, da so jo premagali.
Spustila je roke, četudi so ji rekli naj jih dvigne.
Počakala bo na krogle ljudi, čakala na strele odrešitve tuzemskega.
Ji bo uspel prebeg v brezmejno?
Bo ostala ne-ujeta?
Kdo bo potem?
In drevo so posekali.
Mislili so, tako je bolje.
Dovolj je bilo teme.
Hočemo videti nebo.
In uničili so senco le zato, da bi videli nebo.
Ker senc ne maramo.
A jaz, ki sem senca na platnici svoje zgodovine sedam na posekano drevo.
Hočem biti svoja senca in zato rastem iz uničenega.
In stopinje, ki sem jih pustila nekje daleč še vedno kažejo pot,
četudi so črne kot senca.
A ta senca je samo odsev svetlobe.
Ker senca hodi včasih pred menoj, včasih za mano.
In to je samo moja senca.
In ko hodi za mano je ne vidim,
ko hodi ob meni jo pozdravim,
ko hodi pred mano ji sledim.
A sence brez Sonca ni.
In takrat hodim brez sence in
takrat samo hodim … sama.
