Emmanuel Todd – Propad Zahoda (prevedla Katarina Rotar, 2025, Krtina)
Emmanuel Todd je eden najbolj vznemirljivih in obenem nekonvencionalnih francoskih intelektualcev. S svojo socialnoantropološko metodo, ki temelji na analizi religije in tipa družin se je izkazal za dobrega napovedovalca svetovnozgodovinske prihodnosti. Med drugim je na tej podlagi že v sedemdesetih napovedal razpad Sovjetske zveze. Veliko kontroverz je v novejšem času sprožil tudi s svojim komentarjem odzivov na poboj uredništva časopisa Charlie Hebdo, ki je bil odziv na karikature preroka islama. Po tem grozljivem dejanju je prišlo do velikih shodov in izrazov solidarnosti pod geslom Je’suis Charlie. Saj se spomnite tiste fotografije velikega marša z voditelji držav zahodnega Imperija in njihovimi lakaji v prvi vrsti, kajne? V tem primeru se spomnite tudi, da je v prvi vrsti, sklenjenih rok s spremljevalcema, hodil tudi danes zloglasni klavec Benjamin Netanyahu …
Todd je s svojo analizo v knjigi Kdo je Charlie? že tedaj ugotavljal, da v središču ritualov ni želja po svobodi govora, temveč predvsem izražanje superiornosti ideološko izpraznjenih srednjih slojev, v katerih klasični proletariat ni sodeloval. Da v resnici ni šlo za svobodo govora, se je izkazalo po tem, ko so člani uredništva zlorabili podobo utopljenega begunskega dečka Aylana Kurdija tako, da so ga prikazali kot odraslo osebo z opičjim obrazom, ki spolno nadleguje evropske ženske. S pripisom, da bi to postal, če bi preživel.
Todd je s svojo analizo v knjigi Kdo je Charlie? že tedaj ugotavljal, da v središču ritualov ni želja po svobodi govora, temveč predvsem izražanje superiornosti ideološko izpraznjenih srednjih slojev, v katerih klasični proletariat ni sodeloval.
V odziv na to je nastala karikatura ubitih članov uredništva v primeru, če bi preživeli: narisane so bile karikature figur v KuKluxKlan opravi. Seveda je neprimerno več zgražanja sprožila karikatura ubitih urednikov kot utopljenega dečka. Da je Imperiju za mrtve arabske otroke kaj malo mar in da je sadistični masovni poboj otrok pripravljen sprejeti v zameno za ohranjanje statusa quo, je potrjeno tudi z genocidom v Gazi. To pa retroaktivno osmišlja tudi prisotnost Netanyahuja v prvi vrsti shoda.
V nekoliko dramatično prevedem naslovu knjige Propad Zahoda (v angleščini se glasi Poraz Zahoda) na podlagi neuspele vojne proti Rusiji napoveduje hiter zaton prav tega kolektivnega Zahoda, na čelu z ZDA.
Naslovnica francoskega izvirnika: Emmanuel Todd, La Défaite de l’Occident (© založnik)
Njegova analitična matrika je dokaj preprosta, a večinoma učinkovita. Poglavitna dejavnika sta, kot rečeno, tip družine in stanje religije. Družine se delijo na nuklearne, razširjene, izvorne raziširjene, in tako naprej. Religije gredo po Toddovi oceni skozi tri etape. Na začetku je živa religije, ki ji sledi zombijevska faza, v kateri metafizična vprašanja niso več pomembna in v kateri ljudje ne verjamejo več zares, ohranjajo pa verske vrednote, ki vzdržujejo družbeno kohezijo. Nazadnje nastopi ničta faza religije, ko tudi te vrednote odpovedo in družbe zapadejo kaosu in nihilizmu, ki vključuje tudi zanikanje realnosti in slepo nasilje.
Religije gredo po Toddovi oceni skozi tri etape. Na začetku je živa religije, ki ji sledi zombijevska faza, v kateri metafizična vprašanja niso več pomembna in v kateri ljudje ne verjamejo več zares, ohranjajo pa verske vrednote, ki vzdržujejo družbeno kohezijo.
V ničti fazi naj bi bila ameriški protestantizem in morda tudi judaizem. Obe religiji vsebujeta sorodna koncepta »izbranosti«. Pri protestantizmu jo označuje ideja predestinacije, pri judaizmu pa izbranega naroda. Obe religiji data veliko na izobrazbo. Protestantizem je postal vezivo in izvor sodobnih nacij zato ker je zahteval, da vsako ljudstvo Biblijo bere v svojem jeziku – od tod tudi težnja po izobrazbi. Ni nenavadno, da tudi Slovenci obležujejo dan reformacije kot izhodišče slovenske nacije, čeprav protestanti v Sloveniji predstavljajo le en procent populacije. Protestantizem v zombijevski fazi z močnimi vrednotami in občutkom izbranosti – zaradi katerega so bili iz ameriške nacije izključeni temnopolti – je omogočil vzpon ZDA kot svetovnega hegemona. V kombinaciji z angleškim tipom družine je odgovoren za razvoj institucij liberalne demokracije.
Ker pa povsod po Zahodnem svetu religioznost prehaja ali je že prišla v ničto fazo, izginjajo tudi nacije. Todd jih ne razume zgolj kot amorfno gmoto ljudi, ki jo družita jezik in skupne institucije, temveč kot skupino s skupino, ki ima tudi skupne vrednote in vizijo. Tega pa za večino Zahodnih držav ni več mogoče zatrditi. Zapadajo v različne oblike fragmentacije, predvsem tiste družbe, ki temeljijo na materilinearni nuklearni družini. Paradoks Velike Britanije je, denimo, da vzvišene elite v vedno večji meri tvorijo priseljenci, recimo potomci Pakistancev, Indijcev, pa tudi domači temnopolti. Deloma zaradi naklonjenosti izobrazbi, deloma pa, po Toddovem mnenu, zaradi pozitivne diskriminacije, ki izhaja iz odpora finančne in izobrazbene oligarhije do belega delavskega razreda. Ta je vedno slabše izobražen, njegov rasizem in glasovanje za Brexit pa si je mogoče razlagati kot reakcijo na elitizem oligarhije. Todd v času pisanja knjige še ni mogel doživeti, da bo glavna političarka v Britaniji, ki skuša krotiti migracije in izraža antimigrantsko propagando, prakticirajoča muslimanka Shabana Mahmood … Ki je članica laburistične stranke.
Todd v času pisanja knjige še ni mogel doživeti, da bo glavna političarka v Britaniji, ki skuša krotiti migracije in izraža antimigrantsko propagando, prakticirajoča muslimanka Shabana Mahmood … Ki je članica laburistične stranke.
Dodajmo, da na Zahodu, kjer, po Toddovem mnenju ni več liberalne demokracije, temveč je prevladala liberalna oligarhija – kako posrečen koncept, vreden nadaljnih aplikacij – razlike med levim in desnim političnim polom v parlamentih ne igrajo več posebne vloge. To lahko opažamo tako v ZDA kot, denimo, v Sloveniji, kjer levosredinsko usmerjena vlaga uveljavlja protisocialne in represivne ukrepe (jemanje socialnih, celo izrednih socialnih pomoči najbolj ogroženim, razglašanje nevarnih con, podaljševanje delovne dobe za del prebivalstva in podobno). Zahod seveda ni monolitetn: tako Francija kot Nemčija imata svoje družinske ali religiozne specifike, ki ju Todd podrobno opiše in razloži njihove učinke skozi zgodovino.
Foto: Emmanuel Todd, med predavanjem na Eötvös József Lecture, 8. april 2025; foto Elekes Andor / Wikimedia Commons, CC BY-4.0
Če mislimo, da je Zahod doživel poraz (namesto propada), se seveda zastavlja vprašanje, proti komu ga je doživel. Todd, ki je knjigo pisal v času Bidenove administracije, se osredotoča predvsem na vojno proti Rusiji. Z analizo ruske kulture in gospodarstva ugotavlja, da gre za nadvse odporno in racionalno usmerjeno državo, v nasprotju z iracionalnimi predstavami Zahoda o njej (nihilizem teži k zanikanju resničnosti). Tip razširjene družine je po njegovem Rusiji omogočil tudi vzpon komunizma z močnim vodjem. Tudi danes ta družinska struktura daje kolektivno zavest in zvestobo močnemu voditelju, Putinu. Na podlagi prepričljive statistike Todd utemelji, zakaj je ta, v nasprotju s predstavami mnogih Zahodnjakov, v državi tako priljubljen.
Po divji in kaotični privatizaciji, ki je sledila razpadu Sovjetske zveze, je bil Putin tisti, ki je državo stabiliziral, omejil moč oligarhov, kar se najjasneje odraža v statistiki tako imenovane socialne sociologije: dvakrat ali trikrat je zmanjšal smrtnost dojenčkov, število samomorov, umorov in alkoholizem. Putin torej vlada s konsensenzom. Tako kot na Zahodu ne moremo več govoriti o liberalni demokraciji, ki je le še šarada, temveč je treba govoriti o liberalni oligarhiji, tudi ne moremo reči, da je Rusija diktatura, saj je voditelj izvoljen in uživa podporo. Zato se Todd domisli koncepta avtoritarne demokracijae, ta pa nas seveda spomni na že uveljavljeni koncept iliberalne demokracije. Rusija se je v letih po aneksiji Krima uspela pripraviti na učinke sankcij, ki bi sledile natančno tempiranemu napadu. Našla je alternativo SWIFT bančnemu sistemu, zaradi velikega števila izobraženih inženirjev je zmožna proizvesti dovolj orožja (ZDA pri pomočji Ukrajini ne morejo zadostiti potrebam), ob obsežnih naravnih virih pa je vzpostavila gospodarsko in prehransko samozadostnost. Ob vsem tem se je magični pojem BDP-ja izkazal za popolnoma neuporabnega.
Putin torej vlada s konsensenzom. Tako kot na Zahodu ne moremo več govoriti o liberalni demokraciji, ki je le še šarada, temveč je treba govoriti o liberalni oligarhiji, tudi ne moremo reči, da je Rusija diktatura, saj je voditelj izvoljen in uživa podporo.
Politično ekonomijo Todd duhovito odpravi kot iracionalno vrhovno vedo neoliberalnega Zahoda. Čeprav imajo ZDA veliko višji BDP, pa njena ekonomija ni več »realna«: ne temelji na industrijski proizvodnji, temveč na financah in storitvah. Na tej točki naj vas usmerim k branju odlične, prav tako duhovite in obsežne študije »fiktivnosti« ameriške ekonomije, Bulšihte Davida Graeberja, ki je ravno tako nedavno izšla v slovenskem prevodu. V svetu fiktivne ekonomije, utemeljene na finančnih špekulacijah, je popolnoma atomizirana nacija brez moralnega jedra obsojena na slepo tekmo posameznikov za dobičkom, zaradi česar ne more dovolj motivirati prebivalstva za tehnično izobrazbo. Ironija: tabela v knjigi kaže, da med vsemi migrantskimi skupnostmi v ZDA največji delež doktorjev tehniških ved dajejo prav Iranci (ti imajo, sodeč po različnih Zahodnih medijih, tudi največji delež žensk, vpisanih na tehniške univerze, na svetu, kar 70%).
Zahod je s svojo aroganco, z dolgotrajnim podcenjevanjem Rusije, ki je naraščalo vse od razpada Sovjetske zveze, deželo vrgel v naročje globalnemu Jugu, ki ima do Zahoda zaradi enormnega izkoriščanja in rasizma tako ali tako globoke zamere. Vojno proti Rusiji je Zahod predstavil, če se poslužimo analize Tomaža Mastnaka, kot sveto vojno. To je unikaten zgodovinski dogodek, saj je predtem Zahod sveto vojno bil le proti muslimanom.
Vojno proti Rusiji je Zahod predstavil, če se poslužimo analize Tomaža Mastnaka, kot sveto vojno. To je unikaten zgodovinski dogodek, saj je predtem Zahod sveto vojno bil le proti muslimanom.
Tomaž Mastnak v knjigi Evropa: med evolucijo in evtanazijo iz leta 1998 ugotavlja, da celoten koncept Evrope temelji na odporu do islama. V eseju Nova sveta vojna: mir v času genocida iz leta 2024 ugotavlja, da je to sveto vojno zdaj apliciral tudi na Rusijo. S tem, ko proti muslimanom, Rusom in Kitajcem sočasno bije civilizacijsko vojno, množice ljudi, ki po dvesto letih podrejenosti stopajo na veliko sceno s svojimi novimi srednjimi razredi, združuje v globalne čefurje, ki vsi skupaj gojijo resentiment do njega. Zahod, ki nihilistično zanika resničnost, se je zmotil v predvidevanju, da bodo nezahodne države upoštevale poziv k sankcioniranju Rusije po začetku invazije. To se ni zgodilo, kar je, če dodamo, omogočilo razmah novih ekonomskih povezav v tako imenovanem tretjem svetu, s čimer Zahodna moč le še dodatno upada. Toddove analize zajemajo pravo bogastvo informacij in primerjav, ki jih je v recenziji težko zajeti, omenjamo le nekaj bistvenih.
Foto: Emmanuel Todd, med predavanjem v Montpellierju; fotografija avtorja Xavier Malafosse / Wikimedia Commons / licenca CC BY-SA 3.0
Vseeno pa je treba odpreti še kritična vprašanja. Toddove analize imajo veliko razlagalno moč, a tudi določene omejitve. Ob bogati dediščini marksistične misli se včasih vprašamo o vzrokih in posledicah. Marksistično rečeno: o bazi in nadstavbi. Ko Todd razlaga vpliv, denimo, judovske religije in njene naklonjenosti izobrazbi, s čimer razlaga socialni status Judov, se zastavi vprašanje o omenjenem razmerju. Ali je želja po izobrazbi postala del judovstva zaradi zgodovinskih materialnih okoliščin judovskega naroda, ki so jih potisnile v finančni svet in boj za preživetje? Ali so bile materialne okoliščine morda pred religijo?
Čeprav so Toddove analize večinoma zelo prepričljive in čeprav mu ne moremo odrekati razumevanja svetovne ekonomije, kolikor je ta potrebna zanje, se včasih zdi, da razmerje med bazo in nadstavbo obrne na glavo in skuša nekatere fenomene razložiti preko kulturno-religijskega determinizma nekoliko posiljeno.
Čeprav so Toddove analize večinoma zelo prepričljive in čeprav mu ne moremo odrekati razumevanja svetovne ekonomije, kolikor je ta potrebna zanje, se včasih zdi, da razmerje med bazo in nadstavbo obrne na glavo in skuša nekatere fenomene razložiti preko kulturno-religijskega determinizma nekoliko posiljeno.
Todd prav tako ne zanika, da je privrženec Zahoda. Ravno tako v nekem intervjuju o genocidu v Gazi priznava, da mu je o tej temi težko govoriti, saj je kot oseba judovskega porekla z zgodovinsko travmo verjel v Izrael, čeprav z njim ni imel kakih posebnih vezi. To vsekakor lahko razumemo, obenem pa spoštujemo Toddovo odkritosrčno kritiko tako ZDA in Evrope kot Izraela. Vendarle pa v svoji kritiki zaradi teh zavez ni pripravljen iti do konca.
Ko denimo govori o upadanju inteligenčnega količnika v Zahodnih deželah (vključno s Skandinavijo), govori – vsaj v prevodu – o inteligenci. Čeprav nam je iz konteksta jasno, da ne gre za vprašanje inteligence kot take, temveč določenega spektra akademskih zmožnosti, bi nadaljna analiza lahko razkrinkala koncept inteligenčnega količnika ravno kot orodja rasistične dominacije. Dominacije, ki določen tip (predvsem tehnične) akademske vednosti posplošuje na inteligenco (to je seveda že v osnovi zelo težko definirati) nasploh, s čimer zapira alternativne svetovne epistemologije.
Ko govori o tem, da je Zahod izgubil stik z resničnostjo, preveč popreproščeno meni, da se to izraža v promociji transseksualnosti, češ, da je binarnost biološko dejstvo. Tudi to ne bo držalo. Transspolnost je v sodobni znanstveni literaturi priznan pojav, ki so ga kulturno priznavale in ga še priznavajo različne nezahodne kulture, tudi patriarhalna islamska.
Ko govori o tem, da je Zahod izgubil stik z resničnostjo, preveč popreproščeno meni, da se to izraža v promociji transseksualnosti, češ, da je binarnost biološko dejstvo. Tudi to ne bo držalo.
Ko omeni, da se v Iranu danes izobražuje več žensk kot moških in ko v drugi knjigi ta trend opaža v islamskem svetu nasploh, nekoliko prehitro ocenjuje, da gre ta svet po Zahodni trajektoriji sekularizacije. Za islam je namreč že s Koranom značilno, da kljub promociji patriarhalne družbene ureditve, ženskam priznava ontološko, duševno enakost. Izobrazba žensk v islamskem svetu ni nov niti nenavaden pojav, navsezadnje je prvo univerzo na svetu ustanovila muslimanka.
Če torej s Toddom govorimo o porazu Zahoda, ne moremo govoriti o propadu nasploh. To, da imajo Evropejci vedno nižji IQ, ne pomeni, da so bolj neumni, le, da oblikujejo drugačne, postmoderne režime vednosti, nekatere, ki jih je predtem zatrla moderna, pa tudi obujajo. S transseksualnostjo ne odkrivajo tople vode, temveč pojav, ki je prisoten v vsej zgodovini človeštva.
Todd, ki brezskompromisno opisuje zaton ZDA, pravi, da je bil Obama zadnji uglajen in racionalen predsednik te države. Vendar pa si bo intimno težko priznal, da je to za globalni Jug vseeno: da je bil Obama kljub temu vojni zločinec in da je pošteno okrepil ICE, ki danes mori po ameriških ulicah ter je v njegovem mandatu zapiral migrantske otroke v kletke. Racionalno se zaveda, da je matrilinearni Zahod v času zatona s svojim vsiljevanjem kulturnih norm patrilinearnem svetu, v katerem so združeni tako Rusi kot islamski svet kot Kitajska te družbe na ravni nove kolektivne zavesti poenotil proti sebi. Vendar si posledic še ne more zamisliti. A morda ravno sprememba režimov vednosti, ne pa propad kakršnekoli vednosti, pomeni, da Zahod ne drvi v popolno katastrofo, temveč se le bolj odpira k drugim in se preobraža. Morda ga bo to tudi ohranilo pri življenju.
A morda ravno sprememba režimov vednosti, ne pa propad kakršnekoli vednosti, pomeni, da Zahod ne drvi v popolno katastrofo, temveč se le bolj odpira k drugim in se preobraža. Morda ga bo to tudi ohranilo pri življenju.
Za slovensko bralstvo, ki se nahaja v ničtem stanju religije, kjer se rusofilija druži z antiteizmom, pa Propad Zahoda prinaša pomembno lekcijo o pomenu religije za družbeno koherenco in vitalnost. Morda zaton religije le ni bil napredek, temveč izguba, ki ima velike posledice za odpornost civilizacije in njej položaj v svetu. Kitajska, ki se nahaja v zombijevskem stanju marksistične religije in jo v celoto povezuje družinska struktura sredi bliskovitega razvoja že kaže znake ničtega stanja: vedno večjo osamljenost, odtujenost, veliko usihanje števila rojenih otrok. Danes bleščeča Kitajska, ki je naredila neverjeten, zgodovinsko neviden razvojni preskok ter danes vodi tiho revolucijo globalnega Juga, bo morda prav zaradi tega proti koncu stoletja že precej manj bleščeča.
Za Slovence je Todd napisal pomenljiv predgovor in naši izdaji dodal še kratko razmišljanje o genocidu v Gazi, ki dopolnjuje delo, v originalu, kot rečeno, izšlo že pred njegovim začetkom.
Instantna klasika in obvezno branje za razumevanje trenutnega in nastajajočega sveta, katerega kritiko je treba vzeti usodno resno, obenem pa jo še preseči in dopolniti.
