Fotografija: Pexels
Še ena noč bo šla v nič. Ne čisto v nič, ker je že odkar se zaveda samega sebe, najbolje funkcioniral ponoči. Če ni bilo drugega, je, ko je bil sam, ponoči poslušal radio. V njegovi rani mladosti je bil v sivini socializma priljubljena postaja Radio Luxemburg, a njegov aparat tega veselja ni omogočal, tako da je bil zadovoljen s Prvim. In polagoma je poznal vse radijske voditelje, ki so vodili pogovorne oddaje, olepšane z dobro glasbo in vse poslušalce, ki so se oglašali v kontaktno nočno oddajo. Bili so takšni kot on, nekateri od njih so govorili celo o bolezni nespečnosti, a on ni imel težav s tem. Tam nekje okrog tretje ga je vzela noč in ga zazibala v navadno mirne sanje.
Tako je bilo tudi v študentskih časih, ko je čez dan hodil na predavanja, delal preko študentskega servisa ali se družil s kolegi, ponoči pa študiral. In takrat se je včasih spraševal, ali bo tako z njim celo življenje in ni bilo druge logike, da bo tudi umrl ponoči.
Ta noč je drugačna. Zadnja je, ko bo še ona prespala v študentskem domu le eno nadstropje pod njim. Jutri diplomira na ekonomiji. Potem ona gre. Čaka jo služba v znanem tekstilnem podjetju.
Ta noč je drugačna. Zadnja je, ko bo še ona prespala v študentskem domu le eno nadstropje pod njim. Jutri diplomira na ekonomiji. Potem ona gre. Čaka jo služba v znanem tekstilnem podjetju.
Že res, da so ga v življenju zanimale samo lepe ženske, toda eno vrste deklet je avtomatično preskočil. Takšne, ki so zanimale njega, pa so morale biti predvsem pametne in razgledane. Problem je bil, da je bila druga stran tega kovanca, da so bile vse takšne na nek način zahtevne in težavne. In s takšnimi ni lahko. Sploh ne.
Primorko je spoznal, ko se je v tretjem letniku študija iz Šiške preselil v študenta. Spoznaven večer, pravzaprav so se ti kar ponavljali in ponavljali, je bil usoden. Kot vedno je bil pozen. Nekateri so se že bili razživeli in so bili v toku dogajanja. Ta večer so se družili deveto in deseto nadstropje. Prinesel si je stol in se kar tako prisedel k dekletu, ki je živahno razpravljalo s kolegico o organiziranju podjetja in vodenju. Kljub temu, da ni študiral ekonomije, ga je, poleg fizike, zanimala predvsem ta tema. Samodejno se je vključil v debato in šele za tem, je opazil, da je dekle prikupno.
“Najuspešnejša podjetja so tista, kjer se izrabijo vsa znanja vseh zaposlenih v njej in pri tem je zanimivo, da je za ustvarjalnost najbolje, da so ta znanja čimbolj raznolika,” je razlagala z navdušenjem.
Zaznal je lesk v njenih očeh.
“Veš, jaz študiram obramboslovje, ki niti ni podobno ekonomiji, toda v vojaški enoti ali poveljstvu velja podobno. Kako zanimivo! O podobnosti z ekonomijo nisem nikoli razmišljal,” je dodal.
Bila je hitra in očitno ga je rada presenečala.
“Greva dol k meni, tu je tako hrupno. Sama sem. Cimra je morala oditi domov. Bova tam nadaljevala,” je pomežiknila. “Ti nalijem, Cabernet sauvignon? Je iz naših krajev,” ga je presenetila, ko ju je objemala tišina.
“Prosim. Štajerci se ne damo prositi.”
Zrla sta si nekaj časa v oči in si vzela čas. Takoj je opazil, poleg njene lepote, da z razliko od mnogih, kot je videl v ameriških filmih, kar ga je mimogrede zelo motilo, da je ona znala pravilno držati kozarec, iz česar je sklepal, da je znala ceniti in spoštovati dobro vino, posledično pa verjetno tudi življenje.
Zrla sta si nekaj časa v oči in si vzela čas. Takoj je opazil, poleg njene lepote, da z razliko od mnogih, kot je videl v ameriških filmih, kar ga je mimogrede zelo motilo, da je ona znala pravilno držati kozarec, iz česar je sklepal, da je znala ceniti in spoštovati dobro vino, posledično pa verjetno tudi življenje.
“Lepa si,” je presenetil samega sebe.
“Prosim?
“No, tako prikupna, mislim. In s teboj se je lepo pogovarjati.”
“Hvala,” je bila skromna. A ga je že v naslednjem hipu pobožala po licu: “Si že slišal za to, da se Štajerci in Primorke zelo ujemamo? Le zakaj je temu tako?”
Ni ji odgovoril. Všeč mu je bila njena kombinacija njene zadržanosti in neposrednosti. In to, kako se je odzival nanjo. Po naravi je bil zadržan in sramežljiv. Tokrat je bilo povsem drugačen. Nekaj v njem se je zganilo, približal se ji je, in jo nežno poljubil. V glavi se mu je rahlo zavrtelo.
Nato sta le molčala. Nekaj časa je ostalo tako. Sobico sta napolnila mir in spokojnost, in če bi kdo nenadoma stopil vanjo, bi sprva mislil, da v njej ni žive duše.
“Zdaj grem spat,” je nenadoma skoraj neslišno dahnila. In dodala: “Prijatelja bova. Vselej bova ostala samo prijatelja. Lahko noč ti želim.”
Poljuba za lahko noč ni bilo, ker bi to bilo med prijatelji vendar nespodobno.
Skoraj odtaval je v svojo sobico in dolgo v noč poslušal Prvi. Tema pogovora je bila moč noči. Kaj vse se lahko zgodi v njej. Eni se celo zaljubijo. Eni pa spet ne.
Tudi to noč, ko bo ona zadnjič prespala v študentu, je poslušal Prvi. Tema pogovora je bilo slovo. Slovo kar tako ali od česarkoli. Premišljal je, da se bo on poslovil od ljubljene, ki je, potem ko je ostal pred nekim nevidnim zidom, nenadoma postala le prijateljica. Ona odhaja v domače kraje, on še mora oditi na služenje vojaščine. Ta noč ga ni zazibala v sladke sanje in bila je tako dolga. Jutro je bilo odrešujoče.
Tudi to noč, ko bo ona zadnjič prespala v študentu, je poslušal Prvi. Tema pogovora je bilo slovo. Slovo kar tako ali od česarkoli. Premišljal je, da se bo on poslovil od ljubljene, ki je, potem ko je ostal pred nekim nevidnim zidom, nenadoma postala le prijateljica.
Motovilil je po sobici. Ni vedel, kaj početi sam s seboj. Ob enajstih je prišla.
“Naredila.”
“Desetka?”
Prikimala je. “Vabim te na večerjo. K Šestici greva.”
Topel zgodnji pomladanski večer, ki je nudil prijetno vzdušje ob prižgani sveči na mizi, se je ob kramljanju o bodočnosti hitro prevesil v noč. Kar peš sta jo mahnila po Dunajski. Segla mu je v roko, ki jo je spustila samo, ko je odklepala vrata sobice. Nato so se njune roke v njeni lično opremljeni sobici prepletale in si dajale opravka na mestih, kjer je bilo najbolj zaželeno in ljubo.
“Še dva dni ostanem. Imaš danes dopoldne kaj časa?” ga je presenetila zjutraj.
“To bilo lepo. Te bom čakal.”
Nobenega “adijo” ni bilo, samo dolg in vroč poljub, kakršnega človek ne pozabi do konca življenja, je povedal, kar si morajo zaljubljeni povedati, ko jim v življenju postane pomembno samo eno.
“Pridi greva v Rožno dolino,” ga je povabila, ko je ob desetih potrkala na vrata. Nič ni uspel odzdraviti. Zdaj je končno vedel, kako nežno dekle je to. Na šestici, ko se je trola prebijala na Vič, so se nežnosti nadaljevale. Zdaj morata vse nadoknaditi. In zdaj se on ni imel časa spraševati, od kdaj in zakaj nista več samo prijatelja. Niti je ni vprašal, kam gresta in kaj počneta tu. Po kakšnih desetih minutah pešhoje od izstopa iz trole, ju je pot pripeljala do lične hiše. Ustavila sta se.
“Ti je všeč?” ga je v pričakovanju, da je možen samo en odgovor, navdušena vprašala.
“Kaj pa?”
“Ta prikupna vila.”
“Res je lepa. Ta je iz tistih lepih časov. In?”
“Najela sem jo. Za naju. Od sedaj bova skupaj. Samo skupaj. Jaz in ti. Za večno.”
“Veš, jaz … Pa kako si to mislila? Moja kmetija, problemi doma. Potrebujejo me ..,” se je spozabil in brez premisleka, da bi jima dal kakršnokoli upanje ter možnost, je razbil njuno srečo na prafaktorje.
“Veš, jaz … Pa kako si to mislila? Moja kmetija, problemi doma. Potrebujejo me ..,” se je spozabil in brez premisleka, da bi jima dal kakršnokoli upanje ter možnost, je razbil njuno srečo na prafaktorje.
Do tedaj ni vedel, da lahko v samo pol minute prej srečnega in nasmejanega obraza lijejo solze v potokih.
Brez besed se je obrnila, on je odtaval proti Tivoliju in blodil tam do večera.
Ostala sta prijatelja, za vedno. Tudi po tridesetih letih, ko sta se v različnih vlogah slučajno službeno nenadejano srečevala.
Tako sta si vendar rekla.
Prijatelja.
