Arhiv kategorij: Panorama
Polifonija, Panorama
Novi Evropejci: Stoodstotni Senegalec in stoodstotni Neapeljčan ter Šrilančanka, ki to je in ni
Pierre Preira, rojen v Dakarju in od leta 1999 v Neaplju, je ustanovitelj podjetja SENASO in aktivno deluje na področju medkulturne mediacije, integracije priseljencev ter podpore otrokom migrantov. Prisotnost druge generacije priseljencev v Italiji, kot razlaga Ruwani Perera, je pogosto omejena z državljanstvom in sistemskimi ovirami, identiteta pa se oblikuje postopoma med kulturo staršev in okoljem, kjer odraščajo. Prispevek se dotika tudi zgodovinskega konteksta trgovine s sužnji v Neaplju in Evropi, kjer odkup sužnjev razkriva protislovja in kompleksnost preteklih sistemov odvisnosti ter človeške eksistence.
![Sargon Boulus (1944–2007) je bil eden najvplivnejših sodobnih iraških pesnikov. Rojen v asirsko-iraški družini je začel objavljati svoje pesmi leta 1961 v Shiʿr [Poezija], prelomni reviji s sedežem v Bejrutu. Po selitvi v San Francisco konec šestdesetih let je postal ploden prevajalec moderne angleške poezije v arabščino in je svoje življenje posvetil pisanju, branju in prevajanju verzov. V tem času je pogosto potoval v Evropo, kjer se je srečeval z drugimi izgnanci in sodeloval na literarnih festivalih. Oktobra 2007 je umrl v Berlinu.](https://jalastovka.si/wp-content/uploads/2025/09/Sarkoun.jpg)
Pesmi so iz pesniške zbirke Sargona Boulusa Knife Sharpener (Banipal Publishing, 2007). Napisane so bile med leti 1991 in 2007, v arabskem jeziku. Kasneje jih je pesnik sam prevedel v angleščino, izšle so v omenjeni pesniški zbirki, nekaj dni pred njegovo smrtjo v Berlinu. Iz angleškega jezika je pesmi prevedla Gabriela Babnik Ouattara. Zbirka bo izšla pri založbi Hirondelle spomladi 2026.
Drugo generacijo priseljencev večkrat pošiljajo »domov«, a zanje je dom tam, kjer so se rodili, pravi Sekumady Condé, ki je o potomcih migrantov posnel dokumentarni film Novi Evropejci (RTV, 2025).
Ob dokumentarnem filmu, v katerem vidimo zgodbe priseljencev, ki so od Neaplja do Budimpešte in Stockholma našli ali še iščejo svojo identiteto nekje med starši in novo kulturo, je ustvarjal tudi literarne fragmente, ki jih objavljamo na Jantarni lastovki.
Cikel pesmi Polone Campolunghi Pegan je kot prostor prehajanja med kolektivnim in intimnim. Pesmi se berejo kot odpiranje pokrajine, v kateri se zgodovina, telo in molk nenehno dotikajo. Otroci, jeziki, bogovi in živali niso simboli oddaljenega sveta, ampak notranje usedline nasilja, spomina in hrepenenja.
Posebej nagovarja krhkost kot etična drža: ljubezen, ki se dogaja potiho, telo, ki ni triumf, temveč odprtina. Eros je tukaj neločljiv od ranljivosti, govor pa vedno na robu molka. Odrešenje se ne kaže kot rešitev, temveč kot zmožnost ostati na robu sebe – in prav tam nekje nastane pesem.
Zgodba pripoveduje o gimnazijcu iz revne družine, ki z zvijačo pridobi materin podpis, da lahko opravi svoj prvi padalski skok, in se kljub strahu ter notranjim dvomom poda v zrak. Ob prvem skoku se sooči z lastno ranljivostjo, pogumom in občutkom, da je opazovan in varovan – tako od ljudi kot od nečesa višjega.
Jernej Lorenci je za Kralja Learja skoraj idealen, predvsem zato, ker njegova poetika ne gradi sveta, pač pa se zdi, kot da se vanj spušča – navzdol, v razpoke, v brezna, kjer se pomena ne razjasnjuje, ampak ga ves čas temni. (Gabriela Babnik Ouattara v gledališki recenziji o tragediji Kralj Lear)
Mirjam Dular v dvojezični zbirki kratkih zgodb Vzporedni svetovi/Parallel Worlds z izostrenim pesniškim posluhom in natančnostjo filmske kamere razpira prizore, v katerih se iz drobnih premikov – pogleda, besede, geste – rojeva drama moči.
Zbirka je del knjižne serije Sodobne zgodbe iz Slovenije, s katero želimo sodobno slovensko prozo približati bralstvu zunaj slovenskega prostora.